105. člen ZPP

Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.

Dolžnik je vložil predlog za dopustitev revizije, pri čemer ta ni podpisan s strani pooblaščenca. Eden od formalnih pogojev za popolnost predloga je podpis njegovega vlagatelja. Ker predlog ni popoln, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Tožničina vloga (dopolnitev tožbe) je bila zavržena, ker tožnica kljub pozivu in ustreznem opozorilu, vloge (dopolnitve tožbe) ni podpisala. Zato je bila zavržena še tožničina tožba, saj kljub (predhodnemu) pozivu za dopolnitev tožbe in ustreznem opozorilu posledično tudi tožba ni bila dopolnjena v smeri, da bi se lahko vsebinsko obravnavala (z dejstvi, na katera se opira zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo).

Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.

Vložnik je na sodišče posredoval vlogo, ki nima z zakonom določenih sestavin, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo po 108. členu ZPP in vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v 15 dneh dopolni z odločbo, ki jo izpodbija ter postavi jasen in določen tožbeni zahtevek. Obenem ga je poučilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo vloga zavržena, če ne bo dopolnjena v skladu z zahtevami iz sklepa. Ker tožnik vloge v roku ni dopolnil v skladu s sklepom sodišča, niti ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo.

Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Določilo četrtega odstavka 105.b člena ZPP določa, da vlogo v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu, ki vložniku samodejno potrdi prejem vloge. Ker za potrebe socialnega spora določba 105.b člena ZPP glede elektronskih vlog še ni operacionalizirana, je mogoče pritožbo na pravno veljaven način vložiti le v fizični pisni obliki, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je na njej tudi lastnoročen podpis pritožnika. Tožnikova pritožba, ki je bila po elektronski pošti naslovljena na urad prvostopenjskega sodišča, nima in niti ne more imeti veljavnega podpisa, zato ni zadostila zahtevam ZPP, saj elektronski podpis s kvalificiranim potrdilom, zaradi zgoraj obrazloženega ne zadošča. Tožnikova pritožba je nepopolna (335. člen ZPP). Nepodpisano pritožbo sodišče zavrže (prvi in tretji odstavek 343. člena ZPP), ne da bi jo poprej vrnilo vložniku v dopolnitev (336. člen ZPP). Da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, pa je bil pritožnik tudi izrecno opozorjen v pravnem pouku.

Vrhovno sodišče izpostavlja, da je vročilnica javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, to je, da je bilo pisanje vročeno naslovniku in kdaj je bilo dejanje opravljeno. Navedeno dokazno pravilo sicer ni absolutno - dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa mora stranka, ki dokazno informacijo javne listine izpodbija, v ta namen podati določne in z dokazi podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. To pomeni, da mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.

Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.

Predlog za dopustitev revizije mora vložnik podpisati. Če podpisa ni, vloga ni popolna.

Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Preslikan podpis, kakršnega vsebuje tožba, ki je bila kot vloga v fizični obliki v dveh izvodih vložena po pošti, ne izpolnjuje zakonske zahteve o izvirnem, lastnoročnem podpisu vloge. Ker formalna pomanjkljivost tožbe tudi po pozivu sodišča ni bila odpravljena, saj tožba ni lastnoročno podpisana, kar je bistvena sestavina vsake vloge, je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče s sklepom zavrglo.

Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom dne 10. 2. 2023, ni bila dopustna pritožba (drugi odstavek 31. člena ZST-1), končni sklep, zoper katerega je možen ugovor tudi zoper določeno vrednost spornega predmeta, pa je, po stališču VSRS sklep o ustavitvi postopka kot končna odločba, v okviru katere je tovrstna pritožba dovoljena.

Tako kot za vsako vlogo tudi za pritožbo velja, da mora biti podpis na njej izviren, pri čemer za izviren podpis pritožnika šteje njegov lastnoročni podpis ali elektronski podpis, enakovreden lastnoročnemu. Zahteva po izvirnosti podpisa izhaja tudi iz obsežne sodne prakse, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljičino vlogo pravilno zavrglo kot nepopolno (četrti odstavek 108. člena ZPP).