45. člen ZOR

Da lahko govorimo o njenem obstoju, ni nujno, da pogodba, ki se nanaša na prodajo nepremičnine, vsebuje tudi razpolagalni del oziroma dovolilo prodajalca za vpis kupca kot lastnika v zemljiško knjigo. Izstavitev le tega pomeni že izpolnitev zaveze (napram kupcu) iz prodajne pogodbe. Dogovor z dne 17. 2. 1991 ima vse značilnosti prodajne pogodbe, v kateri je bilo (upoštevaje pravilo o sočasni izpolnitvi) predvideno, da bosta prodajalca svojo zavezo z izročitvijo za pridobitev lastninske pravice potrebnih listin (zemljiško-knjižnih dovolil) izpolnila v okviru posebne pogodbe, ki naj bi sledila plačilu celotne kupnine. Ta posebna pogodba pa ne bi predstavljala glavne pogodbe v smislu določb o predpogodbi, ampak zgolj način realizacije (izpolnitev) zaveze kupcev iz prodajne pogodbe.

Samo dejstvo, da Dogovor ne vsebuje drugih sestavin, ki jih je za najemno pogodbo predvideval 41. člen tedaj veljavnega SZ, po prepričanju Vrhovnega sodišča na njeno veljavnost ne vpliva. Nesporno je namreč, da se je pisno sklenjen Dogovor več kot 10 let izvrševal. Sodna praksa pa se je že postavila na stališče, da je (kljub določbi SZ o obveznem pisnem sklepanju najemnih pogodb) veljavna tudi ustno sklenjena najemna pogodba, če je ta realizirana in se izvršuje. Tako je jasno, da se za veljavno sklenjeno mora šteti tudi pogodba, ki sicer ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, a je sklenjena v pisni obliki in realizirana.

Za sporno stanovanje je bila sklenjena predpogodba in ne najemna pogodba.

Nesprejemljiv je zaključek, da se šteje, da je bila pogodba sklenjena, ker se je izvrševala. Res je pogodba, ki ji manjka zahtevana pisna oblika, veljavna, če je bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena (73. člen ZOR), vendar bi se sodišče lahko sklicevalo na teorijo o realizaciji le, če bi pogodbenika sklenila ustno najemno pogodbo; razlogov o tem pa izpodbijana sodba nima. Zgolj bivanje v stanovanju in plačevanje najemnine namreč ne zadošča, saj mora biti pogodba najprej sklenjena, da lahko konvalidira.

Če je do zvišanja cen prišlo zaradi naraščanja cen v daljšem časovnem obdobju (zaradi trenda naraščanja cen nepremičnin v gospodarstvu), to ne predstavlja nepredvidljivega dogodka, na katerega bi se tožnik po nasprotni tožbi lahko utemeljeno skliceval, in to ne glede na končni rezultat (npr. 100% ali več kot 100% višje cene). Drugače bi veljalo v primeru velikega in izjemno naglega skoka cen.

Tožnikova pravna prednica spornih nepremičnin v času od leta 1964 pa do leta 1979, ko so postale družbena lastnina, ni mogla priposestvovati, ker zahtevana priposestvovalna doba dvajsetih let sploh še ni potekla. Od leta 1979 dalje pa do leta 1994, ko so tožnik in njegovi pravni predniki ugotovili, da dogovor z dne 14. 1. 1964 ni bil dokončno izpeljan v zemljiški knjigi, pa je bilo priposestvovanje lastninske pravice izključeno zaradi dejstva, ker so bile sporne nepremičnine družbena lastnina.

Tožnica s tem, ko je namesto imetnika stanovanjske pravice plačala kupnino za odkup stanovanja, na stanovanju ni pridobila nobene stvarne pravice. Pridobiti je ni mogla niti z naknadno sklenitvijo predpogodbe o prodaji stanovanja, pri čemer glavna (prodajna) pogodba nikoli ni bila sklenjena. Tedanja lastnica je zato lahko veljavno razpolagala s stanovanjem tako, da ga je prodala tožencu.

Rok za sklenitev (glavne) pogodbe ni obvezna sestavina predpogodbe (peti odstavek 45. člena ZOR). Če bi se postopek denacionalizacije končal do 31. 12. 1994, bi stranki sklenili glavno pogodbo. Pravdni stranki sta torej šteli, da ju – vsaj do tedaj – predpogodba zavezuje. Zato je zmotna presoja, da je že ob sklepanju pogodbe med strankama obstajal (tak) nesporazum, da predpogodba sploh ni nastala. Gre za različno razumevanje pomena v pogodbi določenega datuma. Pripisovanje različnega pomena pogodbenim določilom pa pomeni, da so pogodbena določila sporna in bi morali sodišči uporabiti ustrezna določila ZOR o razlagi pogodb.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč omogočajo zaključek, da celoten projekt kot splet tehnik in strateškega koncepta, predstavlja izdelano poslovno idejo oziroma poslovni know-how. Gre namreč za zbir znanja in pridobljenih izkušenj v zvezi s postopkom in organizacijo izbire dekleta za naslov K. ter spremljajočo strategijo trženja dogodkov, katerih se izbrano dekle udeležuje. Kot tak predstavlja intelektualno stvaritev, imaterialno dobrino, ki se s pogodbo sicer lahko prenaša, vendar na njej ni mogoča lastninska pravica v stvarnopravnem smislu. Poslovna ideja v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ni avtorsko varovana. Potencialno bi lahko bila avtorsko varovana sama praktična izvedba ideje, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da jo je v obdobju pred sklenitvijo Dogovora, to je v letih 1995-1999 izvajala družba S. in ne tožeča stranka.

Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih njihove stranke poimenujejo. Dogovor o valutni klavzuli v pogodbi je treba upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega. Za vrnitev danega po prenehanju pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb.

Predpogodba kljub kršitvi tožene stranke ni prenehala ex lege in je pravdni stranki še naprej zavezovala, zato je toženka imela pravni temelj za „uporabo“ tožnikovega zemljišča, in sicer v določilih te pogodbe.

Zakonsko določilo tretjega odstavka 45. člena, da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe, pomeni, da sta po njej pogodbeni stranki obvezani, da bosta pozneje sklenili drugo glavno pogodbo. Prav takšna vsebina pa jasno izhaja iz pogodbenih določil predpogodbe z dne 16. 05. 1996 (posebej iz določil 5. člena) in ne le iz same naslovitve listine.

Za razlago, ali gre pri nekem poslu za predpogodbo ali pa že za glavno pogodbo, ni odločilen naziv pravnega posla, marveč vsebina izpolnitvenih ravnanj, h katerim so se zavezale pogodbene stranke. Za predpogodbo je značilno to, da se stranki zavezujeta zgolj skleniti glavno pogodbo in nič več kot to. Smisel predpogodbe je torej v tem, da stranki na zavezujoč način zavarujeta svoj izpogajan pravni položaj (vse bistvene sestavine glavne pogodbe), vendar k izpolnitvenemu ravnanju po glavni pogodbi še nista zavezani. To postaneta šele s sklenitvijo glavne pogodbe.

Tega, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti, ne zanika. Zato bi bila tožeča stranka v skladu z 11. členom Pogodbe (ki po svoji pravni naravi predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem) upravičena zahtevati sklenitev pogodbe o „povratni“ prodaji blaga po nabavni ceni toženi stranki. V tem primeru bi se vzpostavila tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kupnine za prodano blago. Plačilo blaga je obveznost kupca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o prodaji blaga. Zahtevek za plačilo zalog, ki nima podlage v pogodbi o prodaji zalog, zato ni sklepčen.

Pomen pravila, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne, je enak institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenjih okoliščin, vendar pa v primeru, da so pogoji 6. odstavka 45. člena ZOR izpolnjeni, ni potrebna oblikovalna tožba, s katero mora stranka uveljavljati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR, saj predpogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna. V primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ene stranke, pogodbi zvesti stranki ni treba zahtevati razveze pogodbe s tožbo pred sodiščem, saj se pogodba razveže avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonskih določb. Oderuštvo zaradi svoje vsebine in predpostavk je omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb. Ker se pravna usoda predpogodbe nedvomno navezuje na glavno pogodbo, lahko stranka predpogodbe po oceni sodišča druge stopnje svojo pravico do uveljavljanja ničnosti glavne pogodbe uveljavlja tudi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se „zavarujejo“ denacionalizacijski po

Predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja. Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP. Tožeča stranka bi morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa.

ZMZPP v 23. členu določa, da je za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, treba vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. Predmet spora je zahtevek za sklenitev pogodbe za nepremičnino, ki leži na ozemlju Republike Hrvaške. Po citirani določbi bi moralo sodišče prve stopnje pri sojenju uporabiti hrvaško materialno pravo.

Pri presoji veljavnosti obličnostno pomanjkljive pogodbe je sicer res možno upoštevati načelo realizacije pogodbe, ki pa je omejeno z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. O realizaciji pogodbe je mogoče govoriti v primeru, ko pogodbene stranke izpolnijo svoje obveznosti oziroma jih izpolnijo vsaj v bistvenih in pomembnih delih, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ali je bila kupnina plačana ali ne, za odločitev nepomembna.

Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje. Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena.

Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Toženec nedvomno ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga glede vpogleda v drug spis, saj so njegove navedbe presplošne in nekonkretizirane. Toženec je namreč le naštel spise in listine, v katere naj sodišče vpogleda, navedel dejstva, ki jih je po njegovem prepričanju potrebno ugotoviti, ne da bi pri tem natančno navedel, katero dejstvo naj bi se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotavljalo in kako bi le-to vplivalo na končno odločitev.