142. člen ZD

Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Obračunska vrednost zapuščine se ugotavlja le na zahtevo nujnega dediča zaradi izračuna vrednosti njegovega nujnega deleža. Tožnica kot zapustnikova upnica tega ne more zahtevati. Poleg tega s povišanjem obračunske vrednosti zapuščine ni višja tudi vrednost, do katere dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Ta odgovornost dediča je namreč omejena z višino vrednosti podedovanega premoženja. Tožnica je le zapustnikova upnica, zapustnikovi upniki pa niso upravičenci zahteve za vračunanje daril. Poleg tega velja, da kar je dedič prejel kot darilo, ni njegova dediščina, čeprav se mu vračuna v dedni delež. Z vračunanjem darila se vrednost podedovanega premoženja in s tem odgovornost dediča za zapustnikove dolgove torej ne poveča. Dedič je za zapustnikove dolgove odgovoren le glede na vrednost tistega, kar je dejansko podedoval, torej brez upoštevanja vrednosti prejetih daril.

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže. Peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti. Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.

Drži, da je sodišče prve stopnje na sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico vezano, vendar je ravno ta sklep bil izdan na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje, v katerem je ta odgovornost nove dolžnice omejil. Skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe je dolžnica prejela tudi predlog za nadaljevanje izvršbe ter se je po presoji pritožbenega sodišča lahko zanesla, da odgovarja do višine glede na upnikov zahtevek.

Stroški pogreba so lahko predmet obravnavanja v zapuščinskem postopku le, v kolikor se dediči dogovorijo o tem, kdo jih bo nosil oziroma v kakšnem razmerju jih bo kdo nosil. V kolikor dogovora ni, so lahko predmet obravnavanja v pravdnem postopku.

Preden zapuščinsko sodišče s sklepom izroči zapuščino brez dedičev državi oziroma občini, mora objaviti oklic upnikom ter Republiko Slovenijo in znane upnike obvestiti o zapuščini brez dedičev (219. člen ZD v zvezi s 142.a členom ZD). Upniki lahko v šestih mesecih predlagajo začetek stečaja zapuščine (142.b člen ZD). Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavku 142.b člena ZD, pa mora sodišče v primeru zahteve za omejitev dedovanja postopati po 128. členu ZD in odločiti o zahtevi dajalcev pomoči in s tem o omejitvi dedovanja.

Morebitna odtujitev dela zapuščine s strani nekaterih od dedičev ne more biti podlaga za spremembo dednih deležev. Z navedbami, da so nekateri dediči po smrti zapustnika iz njegove hiše odtujili premičnine večje vrednosti, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu obsegu zapuščine. Ker pa teh premičnin z ničemer ne opredeli, s predlaganimi dokazi pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje ne vzbudi. Če se bodo navedbe pritožnika izkazale za resnične in se bo naknadno ugotovilo, da je bil zapustnik ob smrti lastnik premoženja, ki ni vključeno v sklep o dedovanju, bo to premoženje lahko predmet dodatnega sklepa o dedovanju.

V drugem odstavku 70. člena ZNP-1 je določeno, da če sodišče ugotovi, da oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, postopek pa se je začel na predlog CSD ali po uradni dolžnosti, se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Ob upoštevanju slednjega, če sodišče ugotovi, da ima ta oseba sredstva in premoženje, se ti stroški ne krijejo iz sredstev sodišča, ampak jih je dolžna nositi oz. povrniti ta oseba, v korist katere se je vodil postopek (prvi odstavek 70. člena ZNP-1).

Sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo odločitev iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 80/2022?

Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca. Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ. Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.

Odgovornost dediča namreč ni odvisna od tega, ali so stroški znani v trenutku zapuščinske obravnave. Omejena je le z vrednostjo podedovanega premoženja.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti. Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.

Sodišče prve stopnje bo moralo Republiko Slovenijo kot kaducitetno upravičenko obvestiti o obstoju terjatve, za katero se predlaga omejitev dedovanja, saj bi ji s tem omogočilo, da se o priglašeni terjatvi Občine Z. izjasni, torej ali terjatev sploh priznava ali jo prereka, saj je občina s tem, ko je predlagala omejitev dedovanja, postala stranka zapuščinskega postopka. Tako bo strankama omogočeno skleniti dogovor, kot ga predlagata. Omejitev dedovanja, v skladu s 128. členom ZD, se namreč ne nanaša na celotno zapuščino in strankama omogoča, da se o načinu omejitve premoženja dogovorita, kot to predlagata v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.

Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon torej možnosti sorazmernega zmanjšanja odškodnine ne predvideva le v primeru soodgovornosti oškodovanca za nastanek škode, temveč tudi kadar je oškodovančevo neskrbno ravnanje (opustitev) povečalo njen obseg. Na podlagi 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna podlaga za ugotovitev tožene stranke glede tožničinega uspeha v zapuščinskem postopku in s tem povezane višine premoženja, ki naj bi ga tožnica prejela, niti kako je tožena stranka ugotovila višino zneska, ki ga je tožnica dolžna povrniti organu za BPP. Tožena stranka tudi ne pojasni, kako je dejstvo, da je bila tožnica edina oporočna dedinja, vplivalo na presojo pogoja uspeha v postopku iz prvega odstavka 48. člena ZBPP in kako je ugotovila višino dolgovanega zneska. Le če bi izpodbijani sklep vseboval te podatke, bi lahko sodišče presodilo ali je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP.