UPRS Sodba I U 2074/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa kmeta. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožniku – upoštevajoč prvo alinejo prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) – ni bilo mogoče priznati statusa kmeta, ker ni izkazal, da sam obdeluje kmetijska zemljišča, ki jih je navedel v vlogi in da na obdelovalnih kmetijskih površinah pridobiva pomemben del dohodka, tako kot določa ZKZ.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 33008-128/2018/2 z dne 6. 9. 2018 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik ni lastnik parcel, ki naj bi jih obdeloval in na njih pridobival dohodek, ne njihov zakupnik (pisne izjave lastnikov za dokazovanje zakupa ne zadostujejo) niti drugačen uporabnik kmetijskih zemljišč, ki naj bi jih obdeloval, saj bi to bil le, v kolikor bi bila ta zemljišča vključena v kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je. Ker tožnik tako ni izkazal že navedenega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ugotavljanje ostalih pogojev niti ni bilo potrebno, saj morajo biti izpolnjeni vsi kumulativno.

3Tožnik vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ne poda nobene dokazne ocene o tem, da tožnik ni izkazal, da sam obdeluje zemljišča, ki jih je navedel v vlogi. Ni obrazložil, zakaj meni, da tožnika ni mogoče šteti za lastnika, zakupnika oziroma drugačnega uporabnika kmetijskih zemljišč. Odločba tako ne vsebuje odločilnih dejstev ter je ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni mogel odpraviti z dopolnitvijo razlogov. Poleg tega pa se tožnik z drugostopenjskim organom tudi ne strinja, da ni izkazal uporabe zemljišč v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po tožnikovem mnenju so bile v postopku kršene določbe 7., 8., 9., 143. in 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ne strinja se z organom niti glede dokazovanja uporabe zemljišč niti glede dokazovanja dohodka, doseženega s kmetijsko dejavnostjo. Če je organ ocenil, da predložene listine za dokazovanje dohodka ne zadoščajo, bi ga moral pozvati k dopolnitvi vloge. Lahko pa bi organ dohodek ugotovil na podlagi podatkov iz uradnih evidenc za zemljišča, ki jih obdeluje tožnik, „evidentirana pa so s strani zemljiškoknjižnih lastnikov“. Podobno velja za živino, da bi organ tožnika moral pozvati, da trditve dokaže, saj bi v tem primeru predlagal vsaj priče. Tožnik predlaga izvedbo naslednjih dokazov: zaslišanje tožnika, vpogled v pisne izjave lastnikov zemljišč ter zaslišanje teh kot prič, zaslišanje tožnikove žene in sina glede obdelave zemljišč, reje živali in doseženega dohodka, določitev izvedenca kmetijske stroke zaradi ugotovitve dohodka. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločb organov prve in druge stopnje ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje statusa kmeta.

7Priznanje statusa kmeta ureja 24. člen ZKZ. Po prvi alineji prvega odstavka tega člena, po kateri je glede na navedbe in dokazila status kmeta dokazoval tožnik, šteje za kmeta fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka.

8Kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnih spisov ter izpodbijane odločbe, je tožnik na poziv organa (po tem, ko je vložil zahtevo brez dokazil in dokaznih predlogov), naj izkaže izpolnjevanje predpisanih pogojev ter v ta namen predloži dokaze o obsegu in vrednosti kmetijske proizvodnje za leto 2017 ter o usposobljenosti za obdelovanje kmetijskih zemljišč, predložil pisne izjave lastnikov kmetijskih zemljišč, iz katerih izhaja, da obdeluje njihova zemljišča in pisni izjavi dveh fizičnih oseb, iz katerih izhaja, da tožnik obdeluje kmetijska zemljišča že od mladosti, na zapisnik pri organu pa je še podal izjavo kot dokaz, da obdeluje okoli 1,5 ha zemljišč, pri čemer je v lasti družine 0,3 ha, preostala zemljišča pa ima v najemu, ter da redi prašiče pitance, kunce, pitovne piščance in kokoši nesnice, ter koliko, in da prideluje številne poljščine, zelenjavo in sadje, ter katere vrste in kolikšen po obsegu je pridelek. Organ pa je v skladu z zakonom po uradni dolžnosti pridobil podatke o relevantnih dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca¹. Kot izhaja iz spisnih listin, je vpogledal v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG). Glede tožnikovega kmetijskega gospodarstva je pri tem ugotovil, da nima vpisanih podatkov o kmetijskih zemljiščih v uporabi in da nima vpisanih podatkov o staležu rejnih živali². Glede kmetijskih zemljišč, za katera je tožnik predložil pisne izjave o obdelovanju, pa je ugotovil, da je eno v njegovi lasti (parc. št. 3669 k.o. ...), da eno zemljišče v uradni evidenci GURS ne obstaja (parc. št. 36981 k.o. ...), da pisna izjava glede enega zemljišča ni bila podpisana (parc. št. 3642 k.o. ...), da je večina ostalih kmetijskih zemljišč vpisanih kot v uporabi drugih kmetijskih gospodarstev (parc. št. 3837, 4163, 2470, 3638, 3814, 3815) in da so za večino teh bile za leto 2017 s strani lastnikov oddane vloge za neposredna plačila (parc. št. 3837, 3638, 3814, 3815)³, na nekaterih parcelah pa da niso vpisani GERK(parc. št. 201/1, 201/2, obe k.o. ..., 3836 k.o. ...). Na tej podlagi je organ zaključil, da tožnik ni izkazal, da obdeluje kmetijska zemljišča, za katera je tako navajal in izkazoval (v smislu, da je lastnik, zakupnik ali drugačen uporabnik teh zemljišč), da ni izkazal zatrjevanega staleža rejnih živali in da je ob tem zatrjeval nerealne količine pridelkov, in sklepno, da ni izkazal pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, s čemer tako ni izpolnil pogojev za ugotovitev, da šteje za kmeta. Tako dejansko stanje, ki mu tožnik tudi ni ugovarjal, ko mu je organ pred odločitvijo v zadevi v skladu s 146. členom ZUP v pisni obliki posredoval rezultate ugotovitvenega postopka in mu dal možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja in izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah (dopis tožniku - seznanitev - z dne 17. 5. 2018, izkazano njemu vročen 18. 5. 2018), pa je tudi po presoji sodišča dajalo podlago za odločitev, da tožnik ne šteje za kmeta.

9Kot neutemeljene presoja sodišče tožbene navedbe, da organ v izpodbijani odločbi ni podal dokazne ocene v zvezi z ugotavljanjem, ali tožnik izpolnjuje zakonski pogoj, da je lastnik, zakupnik ali drugačen uporabnik kmetijskih zemljišč, ki jih obdeluje, in da odločbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ po tem, ko je za vsako posamezno zemljišče, za katero je tožnik s predložitvijo podpisane pisne izjave zatrjeval njegovo obdelovanje oziroma uporabo, po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pridobil podatke o relevantnih dejstvih (ali zemljišče v evidenci GURS sploh obstaja, ali je zemljišče v RKG vpisano v uporabi drugega kmetijskega gospodarstva in ali je to kmetijsko gospodarstvo za zemljišče v letu 2017 uveljavljalo ukrepe kmetijske politike, ali je na posamezni parceli GERK vpisan), zaključil, da tožnik ne obdeluje oziroma ni uporabnik nobenega kmetijskega zemljišča, za katero je tako zatrjeval. Tak zaključek je logičen in edini pravilen, kolikor gre za parcelo, ki v evidenci GURS niti ne obstaja (parc. št. 36981 k.o. ...), in za kmetijska zemljišča, ki so v RKG vpisana v uporabi drugih kmetijskih gospodarstev (parc. št. 3837, 4163, 2470, 3638, 3814, 3815, vse k.o. ...), saj teh tako ne more imeti v uporabi (tudi) tožnik oziroma njegovo kmetijsko gospodarstvo; podatkom o dejstvih iz uradnih evidenc je namreč tudi po presoji sodišča treba priznati večjo dokazno vrednost v primerjavi z drugimi⁴, tožnik pa se na dopis z dne 17. 5. 2018 tudi ni odzval z zatrjevanjem oziroma izkazovanjem, da gre pri uradnih podatkih za nepravilne podatke. Drugačna presoja, kot jo je sprejel organ, pa bi bila mogoča (zgolj) glede ostalih kmetijskih zemljišč: parc. št. 201/1 in 201/2, obe k.o. ..., ki sta po tožnikovih podatkih vinograda, ter parc. št. 3836 in 3669, obe k.o.... (slednja je v lasti tožnika), saj zgolj nevpisan GERK, kot to velja za navedene parcele, nujno še ne izključuje zatrjevane uporabe zemljišča s strani tožnika. Vendar bi taka presoja lahko vplivala na odločitev sodišča le ob tem, če bi bilo presojeno, da je organ nepravilno zaključil, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja še nadaljnjega predpisanega pogoja, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; take presoje pa sodišče, kot izhaja iz nadaljevanja, ni sprejelo.

10Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da drugostopenjski organ ne bi mogel dopolnjevati razlogov prvostopenjskega organa, da so razlogi drugostopenjskega organa drugačni od razlogov prvostopenjskega organa, zaradi česar naj bi bila podana protispisnost, in da so stališča drugostopenjskega organa sploh nepravilna. Tudi kolikor je drugostopenjski organ dopolnjeval razloge prvostopenjskega organa, je namreč tako lahko ravnal (248. člen ZUP). Z razlogovanjem drugostopenjskega organa pa se tudi sodišče ne strinja v celoti: ne strinja se s tem organom, da bi tožnik ne bil lastnik kmetijskega zemljišča, saj za parcelo št. 3669 k.o. ... tako izkazujejo uradni podatki, z organom druge stopnje pa se sodišče tudi ne strinja, da bi bilo mogoče upoštevati, da ima tožnik v uporabi le tista kmetijska zemljišča, ki bi jih imel vpisana v RKG. Vendar drugostopenjska odločba, s katero je odločeno zgolj, da se pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrne, ne posega v pravni položaj tožnika; to ni upravna odločba v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je ni dovoljeno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu ter tako tudi morebitno v njej zavzeto napačno stališče ne more vplivati na odločitev o tožbi.

11Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe, da so bile v postopku kršene določbe 7., 8., 9., 143. in 159. člena ZUP. Gre za določbe o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi (7. člen), načelo materialne resnice (8. člen), načelo zaslišanja stranke (9. člen), določbe o skrbi organa, da so v postopku udeležene vse stranke, ki imajo pravni interes (143. člen), določbe o javnem naznanilu ustne obravnave (159. člen).

12Kolikor tožnik očita kršitev določb 143. in 159. člena ZUP, ne obrazloži, v čem je kršitev. Kot je sodišče že navedlo, pa se 143. člen ZUP nanaša na dolžnost organa, da skrbi, da so v postopku udeležene vse osebe, ki imajo pravni interes udeležbo. V 159. členu ZUP pa je določeno, kdaj mora organ razpis ustne obravnave tudi javno naznaniti, in kako mora to storiti. Ker v tožbi tožnik ni razložil, zakaj meni, da so bile v postopku navedene določbe ZUP kršene, teh tožbenih navedb sodišče vsebinsko ne more presoditi. Kolikor pa bi iz nekaterih navedb lahko izhajalo, da se je tožnik na 159. člen ZUP skliceval v zvezi z dokazi, v zvezi s čemer bi bilo sicer pravilno sklicevanje na 164. člen ZUP, sodišče dodaja, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru; torej mora dokaz biti primeren za ugotavljanje stanja stvari, zato se npr. zakup, v zvezi z dokazovanjem katerega tožnik ugovarja, tudi po mnenju sodišča dokazuje s pisno pogodbo ter v zemljiško knjigo vpisanim zakupnim razmerjem (28. člen ZKZ).

13Tožbene navedbe o kršitvi določb ZUP o varstvu pravic strank v postopku ter kršitvi načel materialne resnice in zaslišanja stranke so podane predvsem v povezavi z zaključkom organa v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal, da na kmetijskih zemljiščih, ki jih obdeluje oziroma ima v uporabi, pridobiva pomemben dela dohodka, kot to določa ZKZ. V zvezi s temi navedbami sodišče ugotavlja (kot že v točki 8 obrazložitve), da iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožnik izpolnjevanje navedenega zakonskega pogoja izkazoval z izjavo stranke (188. člen ZUP) in na zapisnik navajal, da obdeluje okoli 1,5 ha zemljišč, pri čemer je v lasti družine 0,3 ha, preostala zemljišča pa ima v najemu, ter da redi prašiče pitance, kunce, pitovne piščance in kokoši nesnice, ter koliko, in da prideluje številne poljščine, zelenjavo in sadje, ter katere vrste in kolikšen po obsegu je pridelek. Dokaz z izjavo stranke je tožnik uporabil po tem, ko je bil vabljen k organu in v vabilu (z dne 10. 4. 2018) pozvan, naj s seboj prinese dokazila o obsegu in vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2017. Ne le, da je dokaz z izjavo stranke subsidiaren dokaz, ki se ga lahko uporabi le skupaj z drugimi dokazi in ne kot edini dokaz⁵, pri čemer tožnik kljub pozivu s seboj ni prinesel nobenega dokazila, npr. računa, dobavnice, potrdila, pogodbe, odločbe o neposrednih plačilih ipd. (kakor običajno dokazujejo dohodek iz kmetijske dejavnosti osebe, ki uveljavljajo status kmeta), z izjavo celo ni dokazoval doseženega dohodka, ampak je izjava obsegala le trditve o staležu rejnih živali na kmetijskem gospodarstvu, ki z uradnimi podatki niso bile podprte⁶, in podatke o pridelku po vrsti in količini, brez opredelitve vrednosti in brez podatkov o trženju pridelka, čeprav je zakonski pogoj, „da oseba iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka“, in kot je podrobneje opredeljen v drugem odstavku 24. člena ZKZ, ter ga je za leto 2017 organ ugotovil v višini 13.015,60 EUR. Tudi po tem, ko je organ tožnika (v dopisu z dne 17. 5. 2018) seznanil z zaključkom, da navedenega pogoja ni izkazal, zaključku tožnik ni nasprotoval, ni zatrjeval drugače in ni predložil ali predlagal nobenega dokaza, s katerim bi zaključek izpodbil. Glede na to, da je bil, kot že navedeno, tožnik pozvan (v vabilu z dne 10. 4. 2018), naj k organu prinese dokazila o obsegu in vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2017, da je organ izvedel ponujeni dokaz (z izjavo stranke), da ni odklonil izvedbe nobenega predlaganega dokaza, da je po uradni dolžnosti pridobil podatke, ki jih je lahko ter da je pred odločitvijo v zadevi tožniku dal možnost izjave o odločilnih dejstvih in okoliščinah (v dopisu 15. 5. 2018), po presoji sodišča organu ni mogoče očitati ne kršitve določbe ZUP o varstvu pravic strank, ne kršitve načela materialne resnice in ne kršitve načela zaslišanja stranke. Skrbnost organa je bila po presoji sodišča glede na določbe ZUP zadostna in ustrezna ter je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme⁷, glede česar je bil poučen v pisnih dokumentih organa z dne 10. 4. 2018 (vabilo) in 15. 5. 2018 (seznanitev). Sicer pa tožnik niti v drugostopenjskem postopku, ko je s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo, ni podal trditev o doseženem dohodku in za izkazovanje s kmetijsko dejavnostjo doseženega dohodka tudi ni predložil ali predlagal nobenih dokazov (pač pa je organu zgolj očital, da bi moral podatke pridobiti po uradni dolžnosti in da bi moral sam izračunati tožnikov dohodek iz kmetijske dejavnosti ali tožnika ponovno pozivati k predložitvi ustreznih dokazov).

14Neutemeljeno tožnik podaja ugovore v smeri, da bi tožnikov dohodek iz kmetijske dejavnosti bilo mogoče ugotoviti, in sicer naj bi bilo v primeru v uradne evidence vpisanih parcel mogoče uporabiti v te evidence vpisane podatke, pri ostalih zemljiščih pa naj bi bilo mogoče ugotoviti dohodek iz kmetijske dejavnosti tudi na drug način, ne le, kot naj bi menil organ, iz uradnih evidenc. Sodišče ugotavlja, da nobeden od organov ni zavzel stališča, da je treba dohodek ugotavljati iz uradnih evidenc. Prav tako sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi moral upravni organ tožnikov dohodek iz kmetijske dejavnosti izračunati, upoštevajoč površino kmetijskih zemljišč in vrsto pridelka; ne le, da za tak izračun tožnik ni posredoval zadosti in po že navedenem verodostojnih podatkov, tak izračun predvsem pride v poštev pri ugotavljanju bodočega potencialnega dohodka, ko dohodka, ker še ni bil dosežen, ni mogoče dokazovati drugače, to je v primeru, kadar stranka uveljavlja status kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ (...da izjavo na zapisnik ..., da bo …), medtem ko v primeru, ko se zatrjuje doseženi dohodek, ni razloga, da bi ga izračunavali kot potencialnega. Kot že navedeno je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme glede dokazovanja dohodka iz kmetijske dejavnosti, pa temu ni zadostil že na trditveni ravni, predlagal oziroma predložil ni v ta namen tudi nobenih dokazov; uradne evidence o doseženem dohodku se ne vodijo, organ pa tudi sicer ni bil dolžan po uradni dolžnosti, ob tožnikovi popolni pasivnosti, izvajati nobenih dokazov.

15Prav tako neutemeljeno tožnik ugovarja, da bi moral biti k predložitvi ustreznih dokazil pozvan. Tožnik je namreč bil, kot že navedeno, v vabilu z dne 10. 4. 2018, pozvan, naj k organu prinese dokazila o obsegu in vrednosti dosežene kmetijske proizvodnje. Poleg tega je bil po zaključku ugotovitvenega postopka in pred izdajo izpodbijane odločbe z dopisom z dne 15. 5. 2018 pisno seznanjen z zaključkom organa, da doseženega dohodka iz kmetijske dejavnosti ni izkazal (in da niti potencialnega dohodka ni mogoče ugotavljati, ker zatrjevane in neizkazane količine pridelkov ne ustrezajo uradnim podatkom o tožnikovem kmetijskem gospodarstvu in tudi ne objektivnim pogojem kmetovanja v letu 2017), pa je ostal popolnoma pasiven ter zaključku in argumentaciji organa ni ugovarjal ter ni podal nobenih dodatnih trditev in tudi ni predložil ali predlagal za izkazovanje pogoja doseženega dohodka iz kmetijske dejavnosti nobenega dokaza.

16Tudi kolikor tožnik ugovarja, da bi ga bil organ dolžan posebej pozvati k predložitvi dodatnih dokazov, ko je ugotovil, da se vpis v RKG ne sklada z zatrjevanim staležem rejnih živali, da bi lahko predlagal v dokazne namene zaslišanje prič, mu sodišče ne pritrjuje. Če je tožnik menil, da gre za pomemben podatek, in da ga lahko izkaže drugače, kot kaže uradna evidenca, bi to lahko storil, saj je bil pred odločitvijo v zadevi z rezultati ugotovitvenega postopka seznanjen, pa vendar se na seznanitev z dne 15. 5. 2018 ni niti odzval. Poleg tega je stalež rejnih živali lahko pravno pomembno dejstvo za odločitev le v povezavi s trditvami in dokazi o tem, kaj je bilo na kmetijskem gospodarstvu trženo ter koliko je bilo iz tega naslova doseženega dohodka; tožnik pa o tem ni podal že trditev in tudi ne dokazov.

17V tožbi predlagani dokazi: zaslišanje kot prič lastnikov kmetijskih zemljišč, ki so podpisali izjave, da tožnik obdeluje njihova zemljišča, zaslišanje tožnikove žene in sina glede vprašanj, katera kmetijska zemljišča tožnik obdeluje, katere živali redi na kmetijskem gospodarstvu, koliko pridelka pridelajo in kolikšen dohodek dosegajo iz kmetijske dejavnosti, določitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi ugotovil višino dohodka, ki ga tožnik iz kmetijske dejavnosti dosega, so nedopustni novi dokazi. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Po 52. členu ZUS-1 pa lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Kot izhaja iz spisne dokumentacije in izpodbijane odločbe ter je sodišče v sodbi že navedlo, pa je bil tožnik v upravnem postopku k predložitvi dokazov izrecno povabljen v vabilu z dne 10. 4. 2018, z dopisom z dne 15. 5. 2018 pa je bil pozvan, da se opredeli do rezultatov ugotovitvenega postopka; to pa pomeni, da je tožnik že v upravnem postopku na prvi stopnji imel možnost predlagati navedene dokaze, prav tako v pritožbi, pa tega tega ni storil, v tožbi pa tudi ni opravičil, zakaj tako ni ravnal. Zato je podane dokazne predloge kot nedovoljene treba zavrniti; zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov v postopku upravnega spora je, ob tem ko je bil tožnik v upravnem postopku povsem pasiven ter ni sledil načelu poštene uporabe pravic, tako ustrezna zakonska sankcija ob ugotovljeni tožnikovi kršitvi prepovedi zlorabe procesnih pravic. Prav tako sodišče zavrača dokazni predlog za zaslišanje tožnika; dokazni predlog je nesubstanciran, saj tožnik ni navedel, katero relevantno dejstvo bi na ta način dokazoval, prav tako pa ni dovoljen, saj tožnik ni opravičil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v upravnem postopku. Kolikor pa tožnik predlaga v tožbi še vpogled v pisne izjave lastnikov zemljišč o tem, da tožnik obdeluje njihova zemljišča, ob tem ni navedel, zakaj bi bilo ta dokaz treba ponavljati, saj je bil izveden že v upravnem postopku, s strani sodišča pa presojen v okviru preizkusa zakonitosti postopka in izpodbijane odločbe, pri čemer po povedanem nepravilnosti v postopku in tudi pri izvajanju navedenega dokaza (vključno z oceno dokazne vrednosti) ni ugotovilo.

18Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

19Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, na seji, iz razloga po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez obravnave, če je dejansko stanje sicer sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Kadar obstajajo utemeljeni razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov, kot jih je sodišče navedlo v 17. točki obrazložitve te sodbe, je tako odločanje brez glavne obravnave dopustno.

K II. točki izreka

20Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ 139. člen ZUP
² S strani tožnika zatrjevana obseg kmetijskih zemljišč v uporabi ter stalež rejnih živali bi sicer terjala vpis teh podatkov v RKG (141. člen ZKme-1).
³ Pri tem sodišče dodaja, da se na sinovo lastništvo parcele št. 3837 tožnik ne more sklicevati v smislu, da gre za zemljišče „v lasti družine“, kajti po uradnih podatkih, ki jih je povzel organ, tožnik pa argumentirano ne izpodbil, je ta parcela v uporabi drugega kmetijskega gospodarstva - v lasti ..., ki je za leto 2017 tudi vložil zahtevo za neposredna plačila za to zemljišče.
⁴ Primerjaj 169. in 179. člen ZUP
⁵ Iz prvega odstavka 188. člena ZUP izhaja, da če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, da se sme vzeti kot dokaz za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke.
⁶ V RKG pri tožnikovem kmetijskem gospodarstvu ni bil zabeležen podatek o staležu rejnih živali; ob zatrjevanem staležu rejnih živali pa bi bil tožnik zavezan spoštovati 156. člen ZKme-1 in Pravilnik o Evidenci imetnikov rejnih živali in Evidenci rejnih živali, vendar vpisa v evidenco imetnikov rejnih živali ni izkazal in tudi ne, da bi sporočal o staležu živali.
⁷ Po 140. členu ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno; če ne gre za splošno znana dejstva, mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek … (prvi in drugi odstavek).