139. člen ZUP

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Kot je sodišče pravilno izpostavilo, gre v primeru zdravstvenega zavarovanja po 15. členu ZZVZZ za obvezno zavarovanje, ki nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju traja od dneva vpisa tožnika kot družbenika in poslovodne osebe družbe v register in vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Obvezno zavarovanje družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, zaradi česar je pravilno razlogovanje sodišča, da so obstajali pogoji po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

Tožnik je bil na dopolnitev prošnje za dodelitev BPP pozvan skladno z določili 67. člena ZUP, pri čemer mu je bila pošiljka vročena prav tako skladno z določili ZUP. V pozivu Organa za BPP je bil tožnik, skladno z določili ZUP, opozorjen tudi na posledice morebitne nedopolnitve vloge. Navedeno pomeni, da je treba tudi pri presoji pravočasnosti podaje dopolnitve vloge upoštevati določila ZUP, in sicer njegovega 68. člena, ki v drugem odstavku med drugim določa da “če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.“ Na podlagi navedenega določila je tako skladno z oddajno teorijo šteti, da se za vlogo poslano priporočeno po pošti šteje, da jo je organ prejel na dan, ko je bila na pošti oddana

Že iz besedila drugega odstavka 24. člena ZKZ v delu, kjer je opredeljeno, kaj se šteje kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu, izhaja, da zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Upravni organ, ki je odločal o priznanju statusa kmeta stranke z interesom C. C., je očitno po prejetju vloge (poleg dejstev iz same vloge in priloženih dokazil k vlogi) sam ugotavljal še dejstva, za katera je menil, da so relevantna v zadevi, sledeč relevantni materialnopravni določbi, in po tem, ko je presodil, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, na tej podlagi tudi odločil. S tem po oceni sodišča ni bilo preseženo pooblastilo, ki ga organu daje prvi odstavek 139. člena ZUP.

Tožnica za gradnjo zadevnega novega objekta ni imela gradbenega dovoljenja. Tožnica se sicer sklicuje na gradbeno dovoljenje iz leta 1983, ki pa se nanaša na popolno obnovo obstoječe (stare) stavbe, zgrajene sicer pred letom 1967. Kot pa v izpodbijani odločbi ugotavlja inšpektorica, je bila novogradnja zgrajena tudi na drugi lokaciji (stara hiša se je ob gradnji nove hiše postopoma rušila), novogradnja se je zgradila tudi v drugih izmerah in ne gre torej za popolno obnovo obstoječega objekta, temveč za novogradnjo. Poseg v pravico do spoštovanja doma predstavlja prisilna izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu in ne odločba o inšpekcijskem ukrepu zaradi nelegalne gradnje sama. Kadar inšpektor ugotovi, da je gradnja nelegalna, izreče ukrep odstranitve objekta ne glede na razmere inšpekcijskega zavezanca. Ne sme naložiti milejšega ukepa ali ga kar prezreti. Posledično inšpekcijski zavezanec s tožbo zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom ne more priti do vsebinske presoje sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma. To pa bo lahko tožnica dosegla v okviru izvršbe inšpekcijskega ukrepa.

Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.

Neutemeljen je ugovor tožnikov, da bi tožena stranka lahko sama pridobila zdravstveno dokumentacijo, saj tožnika za pridobitev zdravstvenih podatkov, ki so obvezna sestavine vloge, nista podala pisne privolitve. Tožena stranka torej ni imela možnosti, da bi sama pridobila zdravstveno dokumentacijo in je vlogo tožnikov, ki je bila zato nepopolna, pravilno zavrgla.

V tej zadevi je bistveno, ali obstajajo opravičljivi razlogi za to, da sta tožnika šele v tožbi oporekala razlastitvi in navajala dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta neupravičena ter predlagala nove dokaze, ki naj se izvedejo za dokazovanje teh dejstev. Ta dejstva in dokazi bi se torej upoštevali le, če bi tožnika izkazala, da jih upravičeno nista mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnika v tožbi trdita, da dejstev, zaradi katerih razlastitvi ugovarjata, nista mogla navajati, ker je eden od njiju težak invalid, oba pa sta prava neuki stranki. Po presoji sodišča tako posplošeno navajanje razlogov za opustitev pravočasnega navajanja relevantnih dejstev tožnikov ne opravičuje.

Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka. Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v ok

Center za socialno delo lahko ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca za institucionalno varstvo s preverjanjem njegovih podatkov iz ustreznih evidenc, do katerih ima dostop, le v primeru, če zavezanec za to poda posebno vlogo za oprostitev glede na svoje premoženjsko stanje (in stanje svoje družine). Ob ustreznem pravnem pouku na posledice lahko center za socialno delo v primeru, če zavezanec takšne vloge ne poda, šteje, da je njegova plačilna sposobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca.

Tožena stranka bi morala tožnico pozvati, naj svojo vlogo dopolni z navedbo dejstev in dokazov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali ima v zadevi verjetne izglede za uspeh, česar pa ni storila. Tožena stranka je tožničine možnosti za uspeh s pritožbo ocenila zgolj na podlagi vsebine sklepa, zoper katerega se je tožnica želela pritožiti. Na takšni osnovi po naravi stvari ni mogoče oceniti izgledov za uspeh pravnega sredstva, zato odločitev tožene stranke po presoji sodišča predstavlja napačno uporabo prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Po presoji sodišča za uveljavljanje predkupne pravice zadostuje, da je stranka z interesom v izjavi o sprejemu ponudbe navedla, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš, s čimer je jasno postavila zahtevek in dovolj določno opredelila dejansko stanje, na katerega ga je oprla. Predkupni upravičenec lahko uveljavlja predkupno pravico tudi kasneje v postopku, vendar pa to lahko stori le do izdaje prvostopenjske odločbe.

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost gled

Pridobivanje podatkov iz dveh virov evidenc skladno z določbo tretjega odstavka 139. člena ZUP organ sicer izvede po uradni dolžnosti, vendar šele po tem, ko dejstvo, ki ga je treba dokazati s takim vpogledom v uradne evidence, zatrjuje stranka.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, v katere se vključujejo tako napovedani kot tudi nenapovedani dohodki. Ker se po tej določbi nepojasnjen porast premoženja lahko (in praviloma) ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kateri dohodki odpadejo na posamezno davčno obdobje, šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami je torej prednostno, ne pa izključno, saj dokaznih sredstev zakon po navedenem ne omejuje. Vendar pa pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če namreč davčni organ razumno oceni, da je dejansko stanje že ugotovljeno s tako stopnjo gotovosti, da nadalnje dokazovanje t

Toženec je s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe, odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijane odločbe ne več veljavnih določb ZASP, kršil načelo zakonitosti, tako materialno kot tudi formalno (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje odločbe (ZKUASP), po postopku, kot je (na novo) urejen v 53. in 54. členu ZKUASP, ter pri določanju primerne tarife upoštevati v tem zakonu opredeljena merila (tretji odstavek 45. člena ZKUASP). Že iz same zakonske dikcije tretjega odstavka 45. člena ZKUASP izhaja, da kriteriji v navedenem členu niso določeni taksativno, temveč primeroma, pri čemer pa mora toženec izbiro kriterijev oziroma meril temeljito obrazložiti in v primeru, da morebiti kateri izmed kriterijev v konkretni zadevi ne pride v poštev, tudi konkretizirano pojasniti, zakaj ne (214. člen ZUP). Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral glede na določbo šestega odstavka 53. člena ZKUASP (izrecno pa jo je zahteval tudi sam tožnik), opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil

Pravna ureditev organu ne daje podlage, da bi pri odločanju ne upošteval dokaza, ki ga je stranka predložila po izteku postavljenega roka, temveč mu zgolj omogoča, da po izteku roka odloči brez nadaljnjega zavlačevanja postopka oziroma čakanja na to, ali bo stranka predložila zahtevani dokaz. Povedano drugače: opisana ureditev ne pomeni izjeme od temeljnih načel materialne resnice in proste presoje dokazov, zato mora organ ob odločanju upoštevati vse dokaze, s katerimi razpolaga v času sprejema odločitve, čeprav jih je stranka predložila po izteku postavljenega roka.