188. člen ZUP

Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.

V zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala. Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.

Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazo

Tožeča stranka je prezrla, da pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe povezuje potrebe pacientov s sposobnostjo zdravstvenih izvajalcev in z zmožnostmi zdravstvenega sistema. Tako vse prvine (skladnost s pacientovimi potrebami, skladnost z zmožnostmi zdravstvenega sistema, enostavnost, preglednost in prijaznost administrativnih postopkov ter partnerski odnos) tvorijo pojem primerne oskrbe. S tega vidika delno napačen zapis klinične psihologinje v uvodu izvida ne predstavlja neprimerne, nekakovostne oziroma nevarne zdravstvene obravnave. Načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP ni zaslišanje v pomenu dokazovanja določenih dejstev. Slednje je lahko zgolj izjava stranke po 188. členu ZUP, ki pa je subsidiaren dokaz in ki ga tožeča stranka niti ni ponudila. Pri tem se ne sme prezreti, da ZPacP Komisiji RS za varstvo pracientovih pravic ne nalaga obveznega zaslišanja pacienta, temveč se za to možnost odloči Komisija po lastni presoji (drugi odstavek 75. člena ZPacP). Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov (dvanajsta alineja 5. člena ZPacP) zagotavlja pacientu zaupnost osebnih podatkov. Mednje sodijo tudi podatki o obisku pri zdravni

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja eden ali več poslovodij (prvi odstavek 515. člena ZGD-1), temveč družbenike. Navedeno torej pomeni, da termin izvoljeni predstavnik interesne organizacije iz določbe druge povedi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK ne zajema članov nadzornega s

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.

Tožnik računov v zvezi z zatrjevanimi investicijami in vlaganji ni predložil, s priloženim cenilnim poročilom tožnik svojih investicij in vlaganj v smislu 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ni izkazal. S priloženim cenilnim poročilom je mogoče dokazovati vrednost izvedenih del, ni pa cenitveno poročilo dokazilo, ki bi dokazovalo, da gre za stroške, ki jih je plačal tožnik sam, kar je bistveni pogoj za njihovo priznanje. Cenitveno poročilo torej ni primeren dokaz za dokazovanje tožnikove navedbe, da je sam plačal stroške, s katerimi želi zvišati nabavno vrednost nepremičnine. Je pa tožnik v upravnem postopku navedeno dejstvo, ki je v obravnavnem primeru sporno, to je, da je sam plačal stroške investicij in vlaganj, dokazoval tudi s svojo izrecno izjavo. Namreč, tudi izjava stranke je v upravnem postopku eno od dokaznih sredstev, ki ga izrecno predvideva 188. člen ZUP, ki ga je sicer mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja posebno oceno verodostojnosti.

Podatkom o dejstvih iz uradnih evidenc je po presoji sodišča treba priznati večjo dokazno vrednost v primerjavi z drugimi, tožnik pa se ni odzval z zatrjevanjem oziroma izkazovanjem, da gre pri uradnih podatkih za nepravilne podatke. Ne le, da je dokaz z izjavo stranke subsidiaren dokaz, ki se ga lahko uporabi le skupaj z drugimi dokazi in ne kot edini dokaz, pri čemer tožnik kljub pozivu s seboj ni prinesel nobenega dokazila, npr. računa, dobavnice, potrdila, pogodbe, odločbe o neposrednih plačilih ipd. (kakor običajno dokazujejo dohodek iz kmetijske dejavnosti osebe, ki uveljavljajo status kmeta), z izjavo celo ni dokazoval doseženega dohodka. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnikova izjava, dana na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za ponovno vložitev prošnje, ima določeno vsebino, saj tožnik opisuje nasilno ravnanje svojega strica. Vsega tega toženka ne oceni po vsebini, zlasti pa ne z vidika vsebine predhodne odločitve o zavrnitvi tožnikove prvotne prošnje za mednarodno zaščito, kar je bistveno za odločitev o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. To pa pomeni, da izpodbijani sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi katerega ga ni mogoče preizkusiti.

Toženka se sklicuje na dejstvo, da tožnik ni priskrbel, niti ni poskušal priskrbeti nobenih pisnih, uradnih dokazil. Sodišče ugotavlja, da je na osebnem razgovoru tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je sicer imel potrdilo o hospitalizaciji in zdravniški izvid, vendar ju je posredoval policiji in sodišču. V zvezi z morebitno predložitvijo teh dokazov je povedal, da ju je poskušal pridobiti ter da je s tem v zvezi klical očeta, ki pa je star in bolan in teh izvidov ne more pridobiti. Povedal je tudi, da je oče več kot enkrat odšel na policijsko postajo in poizvedoval, vendar so mu policisti rekli, da nimajo dokazov, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih je navedel, saj so fantje, ki so ga napadli, podali nasprotujoče izjave. Iz povedanega sledi, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, zakaj ni mogel predložiti pisne dokumentacije. Zaključek toženke je v nasprotju s podatki spisa.

V strankini pravici do izjave v upravnem postopku, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, opredeljenega v določbi prvega odstavka 9. člena ZUP, ni inkludirano zaslišanje strankinega direktorja, bodisi kot dokaza iz 181. člena ZUP (priča) ali kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila, upravni organ pa ji mora to omogočiti (prim drugi odstavek 146. člena ZUP).

Prvostopenjskemu organu kljub poizvedbam pri vseh arhivih, ki razpolagajo s tovrstnim gradivom, ni uspelo pridobiti drugih dokazil o odvzetih premičninah (razen 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 brezovih metel), z njimi pa tudi niso razpolagali vlagatelji zahteve, zato je imela toženka tudi po presoji sodišča v 182. členu ZUP/86 podlago, da se sme kot dokazilo za ugotovitev zatrjevanega dejstva uporabiti tudi ustne izjava stranke, ki pa je zgolj je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna.

Izjava kot dokaz se po ZUP (prvi odstavek 188. člena) sme vzeti za ugotovitev nekega dejstva le, če ni dovolj drugih dokazov, ali v malo pomembnih zadevah, če bi bilo zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke; navedeno, torej da gre za subsidiaren dokaz, je toženka glede na navedbe v odgovoru na tožbo očitno prezrla. A.A. se je v postopku skliceval na status kmeta ter je zakonske pogoje za priznanje dolžan dokazati, kar pomeni, da je na njem trditveno in dokazno breme (in ne na tožniku, da bi ta moral nepopolno ugotovljeno dejansko stanje izpodbijati z nasprotnimi dokazi. V postopku se je skliceval na status kmeta, zato je na njem dokazno breme, da izkaže zakonske pogoje za priznanje, in da torej predloži oziroma predlaga ustrezne in zadostne dokaze.

Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP). Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico. Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi. V davčnih post

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se je začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju.

Stranka ima tako v davčnem postopku kot v postopku pred sodiščem pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar ta dolžnost davčnih organov ni neomejena. Na eni strani je zamejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami, po drugi strani pa z vsebinsko presojo, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe davčni organ ob delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanja prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in s strani tožnika predložene listinske dokaze. Vsebinsko ocenjena pa so bila tudi pojasnila, ki jih je podal tožnik med inšpekcijskim postopkom. Sodišče v tem pogledu nepravilnosti ali nelogičnosti ne ugotavlja.

Ustaljena sodna praksa Sodišča EU za primer, da ni ugotovljena zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, napotuje na ugotavljanje učinkov. Tudi po mnenju sodišča je določbe 32. člena ZPOmK-1 treba razlagati v pomenu, da se podjetje na privilegirano komunikacijo lahko sklicuje le v preiskavi.