28. člen ZKZ

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Pri ugotavljanju, ali oseba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, se upošteva pridobivanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, vezanega na lastništvo, zakup oziroma drugačno uporabo kmetijskega zemljišča.

Ker tožnik obstoja zakupnega razmerja, tako kot ga določa ZKZ, ni izkazal, torej ni predložil pisne zakupne pogodbe, sodišče v celoti zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na zakup spornih zemljišč in s tem povezanega gospodarskega izkoriščanja teh zemljišč.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kupna pogodba, pri kateri niso bila upoštevana pravila ZKZ, ki se nanašajo na objavo ponudbe ter pridobitev potrdila, ni nična, saj zakon takšne sankcije ni predpisoval. Kršitev teh pravil je pomenila le oviro za overitev in zemljiškoknjižni prenos, zakon pa je morebitnim predkupnim upravičencem omogočal tudi vložitev tožbe, s katero so lahko zahtevali razveljavitev pogodbe.

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo

Ob ugotovitvi, da so izpolnjene vse predpostavke za veljavnost zakupnega razmerja, po mnenju sodišča takemu zakupnemu razmerju pripada predkupna pravica po 23. členu ZKZ, v primeru, da se je predkupni upravičenec ob prijavi na zakupno razmerje skliceval in za to predložil dokaze o obstoju predkupne pravice. 1. točka drugega odstavka 27. člena ZKZ namreč določa, da lahko uveljavlja prednostno pravico zakupnik, pri tem pa ne določa dodatnega pogoja, da bi moral biti zakup vpisan v zemljiško knjigo. Po mnenju sodišča dejstvo, da zakupno razmerje v konkretnem primeru ni bilo vknjiženo v zemljiško knjigo, tožnica pa ga je ob prijavi pravnega posla uveljavlja in dokazovala, ne more imeti učinkov na tretje osebe.

Skupno premoženje nastaja na podlagi samega zakona, kar je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z dohodki iz dela. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje, bistveno in odločilno je, ali je neko premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze.

Subjektivna identiteta ni podana in ne gre za že razsojeno stvar. Sodba namreč učinkuje med strankami, ki so sodelovale v pravdnem postopku, le v določenih primerih učinkuje tudi proti tretjim osebam, tako tudi v določenih primerih singularnega pravnega nasledstva. To bi bilo izkazano, če bi tožeča stranka razpolagala z javno ali po zakonu overjeno listino, s katero bi lahko izkazala prenos terjatve, kar pa ni bilo izkazano. Najemna pogodba za uporabo kmetijskih zemljišč bi morala biti sklenjena v skladu z ZKZ. Rokopisna najemna pogodba, sklenjena med pravno prednico tožnikov in prvim tožencem, tem določbam ne ustreza.

Tožbeni zahtevek predkupnega upravičenca na ničnost iz naslova kršitve prednostnega upravičenja in kršitve moralnih norm, ni utemeljen, saj tudi z zatrjevano tožbeno podlago, ne zasleduje razveljavitve kupne pogodbe.

Zakup kmetijskih zemljišč kot razlog za predkupno pravico pri nakupu teh zemljišč se izkazuje s pisno zakupno, sklenjeno v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Obveznosti in pravice zakupodajalca in zakupnika so posebej urejene v zakonu, ki ureja obligacijska razmerja (2. odstavek 27. člena ZKZ), zato je varstvo pravic iz civilnopravnih razmerij med fizičnimi in pravnimi osebami zagotovljeno pred sodišči splošne pristojnosti.

Za zemljiško knjigo je pravnomočna sodba listina, ki ji v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoče odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine. To pa pravdnemu sodišču nalaga obveznost, da presodi, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih zakon kot prisilne določa za pravni promet v posameznih primerih. Sodba namreč ne more biti sredstvo, da se zaobidejo prisilni predpisi, ki veljajo za posamezne vrste pravnih poslov. To velja tudi za pravne posle za promet s kmetijskimi zemljišči.

Med toženima strankama ni bila sklenjena zakupna pogodba v skladu z določbami ZKZ 1979. Ne le, da ni bila spoštovana zahtevana obličnost (37. člen) in da ni bil izveden postopek, ki zagotavlja prednostnim upravičencem, da prednostno pravico do zakupa uveljavijo (38. člen v zvezi s 24. do 28. členom ZKZ 1979), ampak pogodba tudi po vsebini ni izpolnjevala zahtev iz 36. člena ZKZ 1979, zlasti ni bila določena višina zakupnine. Pravno razmerje med toženima strankama glede spornih parcel torej ni zakupna pogodba, kakršno določa ZKZ 1979. Samo taka pogodba pa daje zakupniku prednostno pravico do nakupa.

Upravičenec, ki je pravočasno uveljavljal prednostno pravico nakupa, lahko vloži tožbo proti lastniku kmetijskega zemljišča in kupcu tega zemljišča le v roku 30 dni po izteku 30-dnevnega roka od dneva, ko je lastnikovo ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost oziroma druga ustrezna institucija.

Solastnina pomeni lastnino po idealnih, miselnih deležih ter noben solastnik nima pravice do nekega realnega dela stvari, pač pa le do idealnega deleža. Vsak solastnik lahko razpolaga le s svojim solastninskim deležem, ne pa z realnim delom celotne solastne stvari. Torej možnosti delitve parc. št. 447, ki naj bi po revizijskih izvajanjih utemeljevala pridobitev tožničine izključne lastnine na spornem delu parcele, ne utemeljujejo drugačne od pod točko I. sprejete odločitve (po kateri je tožnica veljavno pridobila le 2/3 solastnine na spornem delu in ne tudi preostalo 1/3 v breme M.).

Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov (201. člen ZPP/77), ne določajo procesni predpisi, ampak pravila materialnega prava. Sosporniki (v obravnavanem primeru na pasivni strani) se štejejo za enotno pravdno stranko ne takrat, kadar tako določa procesni položaj, ampak takrat, kadar je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja (iz 201. člena ZPP/77), tedaj po pravilih materialnega prava, rešiti spor samo na enak način za vse sospornike. Dejstvo, da tožeča stranka v skladu z določbami materialnega prava (28. člena ZKZ) ni postavila tudi tožbenega zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njo, ne more imeti za posledico, da je pravni položaj stranskega intervenienta v primeru, ko je uveljavljen le zahtevek na sklenitev pogodbe (brez sodbenega posega - razveljavitve - v njegovo pogodbeno razmerje, ki ga ima interes ohraniti), enak pravnemu položaju, ko se s tožbo posega tudi v njegovo pogodbeno razmerje (razveljavitev sklenjene pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z drugim kupcem).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli, da sta vsebovala 26. in 28. člen tedanjega ZKZ, v zvezi s četrtim odstavkom 47. člena Zakona o gozdovih (ZG, Ur.l. RS, št. 30/93) prekluzivna roka materialnega prava tridesetih dni za vložitev ponudbe za odkup ponujene parcele in nato za vložitev tožbe. Ker sta ugotovili, da se je rok za uveljavitev prednostne pravice iztekel 8.8.1996, je tedaj začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki je potekel 8.9.1996. Dotlej bi bil moral tožnik vložiti tožbo, če bi želel s pomočjo sodišča uveljaviti svojo pravico do sklenitve kupoprodajne pogodbe.

Sodišče samo presodi, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 220. člena ZPP). Pri tem odločanju se mora ravnati po načelu gospodarnosti in pospešitve postopka (10. člen ZPP). Zato načeloma dovoli le tiste dokaze, za katere je videti, da bi utegnili biti pomembni za to, da si ustvari prepričanje o pomembnem dejstvu. Okoliščina, ali bi krajevni urad moral posredovati ponudbo izvršnemu svetu občinske skupščine kot pravnemu nasledniku kmetijske zemljiške skupnosti, ne vpliva na tožnikov položaj, saj morebitna kršitev predpisov takšne obveznosti (drugi odstavek 25. člena ZKZ/79) sploh ne more biti razlog za razveljavitveni zahtevek, ki ga uveljavlja kdo izmed prednostnih upravičencev iz četrtega in prvega odstavka 24. člena ZKZ/79, med katere sodi tožnik. To bi bil morda razlog, ki bi ga uveljavljala kmetijska zemljiška skupnost oziroma njen naslednik, ki pa je bila po takratni zakonodaji šele na petem prednostnem vrstnem redu med upravičenci. Ponudba v prodajo tuje stvari ni nična.

Zmotno je revizijsko stališče, da teče 30-dnevni rok za vložitev tožbe od tedaj, ko je tožnik zvedel za odklonilno stališče toženca. Zakon je v tretjem odstavku 28. člena jasen: 30-dnevni rok teče od izteka roka iz tretjega odstavka 27. člena zakona, po slednjem določilu pa je ta trenutek potek tridesetega dne od dneva, ko je prodajalčevo ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost. Prodajalčeva odklonitev sklenitve pogodbe torej sploh ni časovni mejnik, na katerega bi zakon vezal kakšne pravne časovne učinke. Sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo tretjega odstavka 28. člena ZKZ/79 in je tako pravilno zavrglo tožbo v tistem delu, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in razveljavitev pogodbe, ki so jo sklenili toženci med seboj, saj tožnik nima pravnega interesa za takšno tožbo (drugi odstavek 288. člena ZPP), ker je prekludiran v svoji zahtevi za sklenitev pogodbe.

Samo tožnikovo osebno prepričanje za drugačno oceno o zatrjevani navideznosti ne zadošča, o navideznosti pa ni nobenih dokazov, kar potrjuje tudi tožnik sam v reviziji. Na neobstoj podlage tožnik samo sklepa na podlagi dejstva, da med pogodbenima strankama ni nobenega sorodstvenega razmerja, tako sklepanje pa je zmotno, saj bi sicer za veljaven obstoj podlage vsake darilne pogodbe bilo potrebno, da sta pogodbenika v sorodu. V 29. členu ZKZ je bil promet s kmetijskim zemljiščem z darilnimi pogodbami res omejen, vendar le v določenih relacijah. Kmet je smel podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanu, ki se po tem zakonu ni štel za kmeta, le če je bil z njim v določenem sorodstvenem razmerju. Ostalega prometa kmetijskih zemljišč ali gozdov z darilnimi pogodbami zakon ni omejeval. Določba 29. člena ZKZ je omejevala prehod kmetijskega zemljišča z darilno pogodbo le od kmeta na nekmeta, da bi preprečila drobljenje kmetijskih zemljišč in njihovo prehajanje v last tistih, ki se niso ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. Omejitve pa niso veljale za prehod kmetijskega zemljišča od kmeta na kmeta, od nekmeta na kmeta in od nekmeta na nekmeta. Darilno pogodbo