169. člen ZUP

Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka. Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.

Z nadaljnjo navedbo, da transformacija enega kaznivega dejanja v dve kaznivi dejanji ni dopustna, pa smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona in izraža nestrinjanje s presojo sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izvršil dve kaznivi dejanji. V tem pa je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je na mestu očitek obtožbe, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji, ker je uporabil dve na motorno vozilo pritrjeni ponarejeni registrski tablici in s tem uporabil dve ponarejeni javni listini, a takšno stališče ni pravilno. Ponarejena je bila registrska tablica z oznako E-..., torej ena javna listina, njena ponaredka pa sta bila z namenom, da prikažeta registracijo avtomobila in tako omogočita njegovo udeležbo v prometu, nanj pritrjena. Z uporabo teh ponaredkov je obdolženec zasledoval isti cilj, da v prometu uporablja avtomobil, ki ni registriran, je pa opremljen z registrskima tablicama, ki prikazujeta, da je registriran v skladu s predpisi, kar je pogoj za udeležbo v cestnem prometu. S svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov dveh, temveč enega kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, zato je

Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.

Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

Z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, zato je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevi izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost.

Prvostopenjski organ je napravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. zavrnil, ker je ocenil, da iz nasprotnih dokazov (tj. podatkov, pridobljenih od JZTNP) izhaja nasprotno do tistega, o čemer naj bi priča izpovedala (ta naj bi izpovedala, da je bila objektu namembnost spremenjena že 1994 in 1995 ter ne šele po letu 2000, kar izhaja iz pridobljenih dokazov, ki jih je organu predložil JZTNP). Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave

Tožnik je imel pravico dokazovati, da podatki iz GURS ne ustrezajo resničnemu stanju stvari, hkrati pa organ za BPP tožniku tudi ne bi mogel očitati, da za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil kot npr. fotografij. Tožnik je namreč v dokaz svojim trditvam predlagal svoje zaslišanje in/ali postavitev ustreznega izvedenca. Zato tudi ne vzdrži zaključek organa za BPP, da za odločitev zadoščajo podatki iz uradnih evidenc in da ni treba izvesti posebnega postopka z zaslišanjem tožnika ali postavitvijo izvedenca - cenilca.

Zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.

Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1. Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine. Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje

Izdaja javne listine v predpisani obliki je eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine. Tega pogoja smrtovnica v delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb s katerimi je pokojnik živel (drugi odstavek 182. člena ZD, med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanaša na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana. V tem delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Gre (le) za uradno listino (kot taka ima v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP), ki pa ni znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine

Listine so (le) eden izmed dokazov, saj se kot dokaz skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Citirana določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni. Res je, da imajo javne listine, ki so po prvem odstavku 169. člena ZUP listine, ki jih v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, večjo dokazn

Podpis zapisnika mejne obravnave ni nujen. Vendar mora biti zapisnik, če ni podpisan, tako natančen, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil lastnik, ki se z urejenim delom meje ne strinja, opozorjen, da pokaže svojo mejo in na posledice, če tega ne stori. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal nepravilnosti vodenja postopka po ZEN in Pravilniku ter da zapisnik ni sestavljen v skladu z dejanskim dogajanjem, torej da ne dokazuje tega, kar se je na obravnavi dogajalo. Drugostopni organ je prvi, ki je te navedbe obravnaval. Po presoji sodišča mora zato njegova odločba glede teh, novih dejstev in dokazov, vsebovati obrazložitev, kakršno terja 214. člen ZUP. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ novih dejstev in dokazov, kot utemeljeno opozarja tožnik, ni presodil.

V primeru, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh od poskusa vročitve šteje, da je vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Po preteku tega roka pa vročevalec zgolj pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Zato se ne more kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa.

Zgolj zatrjevanje, da v Republiki Hrvaški v danem obdobju tožnica ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, ne da bi za to pristojnemu upravnemu organu, ki vodi evidenco, oziroma toženi stranki, predložila kakršen koli dokaz o tem, ne zadostuje za uspešno izpodbijanje zakonske domneve, da so dejstva, ki jih javna listina potrjuje, resnična.

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih

Upravni organ je že na podlagi javne listine (pravnomočne odločbe prekrškovnega organa) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja.

Po presoji sodišča so v predmetni zadevi izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je odločba Zdravstvenega zavoda Slovenije 42501-3/2017/712 z dne 17. 3. 2017, ki je 5. 5. 2017 postala izvršljiva. Opremljena je s potrdilom o izvršljivosti tako, da dejstva, navedena v njej, štejejo za dokazana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Tožnikova socialna in finančna stiska ne more biti opravičljiv razlog, da se zoper njega davčni organ ne bi vodil postopek davčne izvršbe za poravnavo tožnikovih dolgov, ki jih ni poravnal pravočasno. Banka, kot izvrševalec izpodbijanega sklepa, pa mora upoštevati omejitve iz 160. člena ZDavP-2 in izvzetja iz 159. člen ZDavP-2.

Dejstvo, ali je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ali je stalno prebivališče odjavil sam, je pravno relevantna okoliščina, ki je tolikšnega pomena, da bi po presoji sodišča glede na trditve tožnika v njegovi zahtevi ter glede na razhajanja med računalniškimi in ročnimi evidencami, moral prvostopenjski organ vsaj seznaniti tožnika z ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih pisno ali ustno izreče in po potrebi postaviti izvedenca grafologa.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru. Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne)

Drugi odstavek 89. člena ZUP se tako da po stališču Vrhovnega sodišča ustavnoskladno razlagati le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasproten dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, kdaj je bila vročitev dejansko opravljena. Ker je torej zagotovljeno varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS, drugi odstavek 89. člena ZUP po oceni Vrhovnega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS. Ker je mogoče, da je v obravnavani zadevi pošiljko prejela nepooblaščena oseba, to glede na revizijske trditve lahko pomeni, da revident v zamudo z vložitvijo pritožbe sploh še ni prišel, saj vročitev tej osebi ni bila pravilna. To pomeni, da bi davčni organ prve stopnje moral trditve in dokaze presojati že v okviru pravnega sredstva, ki ga je vložil revident (pritožbe).