52. člen ZUS-1

Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Nobenega dvoma ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva.

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri. Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča

Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države čl

Tožnik ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj tožnik očitno nima zadržkov g

Razlogi, ki so ekonomske narave (premajhen zaslužek, možnost nadaljnjega poklicnega usposabljanja), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Tožbene navedbe o protestih, ki jih je Upravno sodišče dobesedno povzelo v 5. in 12. točki obrazložitve, niso bile upoštevane zato, ker pomenijo nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1). Razloge za takšno oceno, ki jim pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje, je navedlo v 12. točki obrazložitve in jih je mogoče preizkusiti, zato se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o neobrazloženosti sodbe v tem delu. Pritožbene navedbe o trenutnem in bodočem zaposlitvenem statusu pritožnika predstavljajo pritožbeno novoto. Zamudo pri pritožbenem uveljavljanju teh okoliščin utemeljuje le z navedbo, da zanje v času glavne obravnave ni vedel, ta pa ne omogoča preizkusa z vidika pogoja nekrivde, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

V upravnem sporu je možnost nadaljnjega navajanja dejstev in dokazov na glavni obravnavi odvisna od okoliščin vodenja konkretnega postopka, saj te vplivajo na to, ali in v kakšnem obsegu lahko tožnik še na naroku uresniči možnost iz prvega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V vsakem primeru pa je za upoštevno navajanje novot glede dejstev in dokaznih predlogov bistvena določba 52. člena ZUS-1. To pa pomeni, da če sodišče v upravnem sporu odloči na glavni obravnavi, se uporabi kombinacija pravil o prekluzijah iz ZUS-1 in ZPP.

Ob dejstvu, da je tožnik nesporno bil obveščen o poteku postopka izdaje gradbenega dovoljenja in bil hkrati s strani Upravne enote Maribor pozvan na udeležbo v postopku, sodišče ne dvomi, da se je tožnik zavedal, da je v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja in da bi ob potrebni skrbnosti, ko je nekaj podpisoval moral in mogel vedeti, da se soglasje nanaša na zadevo, povezano v zvezi z gradnjo protipoplavnih ukrepov. Upoštevajoč, da je tožnik soglasje k projektni dokumentaciji nesporno podpisal, so vse navedbe o tem, da naj bi bil z zvijačo zaveden sicer šele v aprilu, kar ni časovno povezano s soglasjem z dne 18. 1. 2023 (ki so sicer prepozne), oz. da ni razumel oz. mogel prebrati zaradi starosti (torej v zmoti) in da to naj ne bi bila njegova prava volja v smislu predpostavk za veljavnost soglasja za konkretni upravni spor, nerelevantne.

Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec. Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Redna cena, priporočena cena, znižana cena v zvezi s cenovno prednostjo, so informacije, ki lahko bistveno vplivajo pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka. Potrošnik v konkretni zadevi, je dobil napačno informacijo kakšna je redna prodajna cena artikla. Način oglaševanja, da gre za akcijo 1+1 gratis, za potrošnike še vedno predstavlja cenovno ugodnost, vendar ne takšno, kot jo želi prikazati tožnica, tj. popust v višini 100 % na drugi (enak) izdelek. V kolikor tožnica, akcije 1+1 gratis zaradi določenih zunanjih ovir (nezmožnosti vpisovanja negativnih postavk ali vrednosti 0,00 EUR v program s katerim se omogoča spletni nakup ne more ponuditi, je ne sme oglaševati. Oglaševanje izdelka tako lahko povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi, zato sodišče ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje. Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.

Organ je tožnici pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec. Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila. Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem

Bistvena je presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da zaradi tega v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč ne predvideva obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko, tožnikov odgovor na vprašanje, ali bo pri podaji zahtevka prisoten njegov pooblaščenec, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost seznanitve z možnostjo take pomoči (pooblaščenca), pa je bil nikalen.

V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemek občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. V skladu s 23. členom ZSVarPre je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremičnine) po presoji sodišča v konkretni zadevi ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).

Glavna obravnava ni namenjena pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev. Prosilec je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Ker pritožnik ne pove, katera dejstva ali okoliščine, pomembne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, bi sploh bile predmet dokazovanja z njegovim zaslišanjem, pritožbeni očitek kršitve postopka upravnega spora oziroma kršitve pravice do kontradiktornosti ni utemeljen.

Vložitev ponovne prošnje je mogoiče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da pa se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Ravno vidik pravočasnosti navajanja dejstev in dokazov je v obravnavani zadevi pritožbeno sporen. Oba sklopa v tožbi zatrjevanih dejstev - družinske težave zaradi dedovanja po očetu in okoliščina, da tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo - sta bila podvržena vsebinski presoji, zato je pritožbeni očitek, da navedb o brezdomstvu ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1, za odločitev nebistven.

Pojem zasebno življenje iz 8. člena EKČP zajema tudi čustvene vezi, ki se ustvarjajo in razvijajo med odraslo osebo in otrokom zunaj tradicionalnih oblik starševstva. Skrbstveno razmerje med odraslim in otrokom, ki nimata biološke ali pravne povezave, lahko zaradi dejanskih okoliščin pomeni obstoj zasebnega življenja, ki je varovano v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Vendar je ESČP že poudarilo, da v okviru kratkotrajne življenjske skupnosti povezava, vzpostavljena med odraslo osebo in otrokom, ne sodi samodejno pod zasebno življenje in da je treba upoštevati kakovost obstoječih čustvenih vezi, trajanje odnosa in obstoj pravne negotovosti pri vzpostavitvi odnosa med odraslim in otrokom. Glede na daljše tolerirano bivanje drugotožnika v RS, glede na njegove razvite socialne, osebne in kulturne mreže v RS in glede na odsotnost stikov z njegovo izvorno državo je sodišče presodilo, da je drugotožnik izkazal obstoj njegovega zasebnega življenja v RS na podlagi 8. člena EKČP v zvezi s 3. členom KOP in 7. členom KOI, s tem pa ga posledično RS po presoji sodišča zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati iz države, tak ukrep namreč ne bi bil upravičen z vidika nujnos

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.