20. člen ZUS-1

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri. Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča

Upravno sodišče je pravilno upoštevalo le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru bi kršilo razpravno načelo, na katerem temelji upravni spor (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1), izjema od tega iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pa se nanaša na izvajanje dokazov, na kar pa se pritožnik ne sklicuje, temveč le pavšalno navaja, da je z navedbami v tožbi in predlogu zadostil dokaznemu bremenu.

Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ. ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

V upravnem sporu je možnost nadaljnjega navajanja dejstev in dokazov na glavni obravnavi odvisna od okoliščin vodenja konkretnega postopka, saj te vplivajo na to, ali in v kakšnem obsegu lahko tožnik še na naroku uresniči možnost iz prvega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V vsakem primeru pa je za upoštevno navajanje novot glede dejstev in dokaznih predlogov bistvena določba 52. člena ZUS-1. To pa pomeni, da če sodišče v upravnem sporu odloči na glavni obravnavi, se uporabi kombinacija pravil o prekluzijah iz ZUS-1 in ZPP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so predlagateljeva vprašanja vse prej kot natančna in konkretna, obravnavani predlog pa nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagana vprašanja rešilo nezakonito. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi namreč ni ugotovilo pravilnosti vročitve spornega dopisa, kar sicer predpostavljajo 1., 2., 3. 4. in 5. vprašanje, ampak je presodilo, da naj bi predlagatelj dejstva in dokaze v zvezi z ugovorom nepravilne vročitve dopisa navajal oziroma predlagal prepozno. Tega nosilnega razloga izpodbijane sodbe in z njim povezane (ne)pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa postavljena vprašanja kljub obsežnosti predloga neposredno ne naslavljajo.

Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.

OT v 1.c točki tar. št. 16 res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

OT v 1. c točki tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št. (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Uporaba te določbe bi omenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem tudi za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga, šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Redna cena, priporočena cena, znižana cena v zvezi s cenovno prednostjo, so informacije, ki lahko bistveno vplivajo pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka. Potrošnik v konkretni zadevi, je dobil napačno informacijo kakšna je redna prodajna cena artikla. Način oglaševanja, da gre za akcijo 1+1 gratis, za potrošnike še vedno predstavlja cenovno ugodnost, vendar ne takšno, kot jo želi prikazati tožnica, tj. popust v višini 100 % na drugi (enak) izdelek. V kolikor tožnica, akcije 1+1 gratis zaradi določenih zunanjih ovir (nezmožnosti vpisovanja negativnih postavk ali vrednosti 0,00 EUR v program s katerim se omogoča spletni nakup ne more ponuditi, je ne sme oglaševati. Oglaševanje izdelka tako lahko povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi, zato sodišče ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.

Točka 1.c tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavani predlog za dopustitev revizije nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagani vprašanji rešilo nezakonito. Upravno sodišče tožbe namreč ni zavrnilo zato, ker bi pritrdilo toženki, da je bila predlagateljeva prošnja res nepopolna, ampak iz razloga, ker naj bi ugovor, da to ni bila, predstavljal nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tega razloga in z njim povezane pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa vprašanji, ki jih v predlogu navede predlagatelj, ne naslavljata, saj se nanašata le na kršitve pravil upravnega postopka glede popolnosti prošnje, katerih obstoja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko ugotavljalo.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje. Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlag

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. 8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.