164. člen ZUP

Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in n

Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Ocenjujejo se stanovanjske razmere prosilca v času oddaje vloge. Opustitev obvestila o preselitvi ne pomeni, da stanovanjskih razmer ni dopustno dokazovati na drug način, kot z ogledom. Kadar je ogled omogočen in opravljen, pa je bilo to, ali se v Poročilu opisano stanje sklada z dejanskim, na ogledu tudi lahko preverjeno. Prosilci, ki so so bivali z drugimi prosilci na ta način ne morejo biti neenakopravno obravnavani s tistimi, ki niso sobivali s prosilci, saj se ocenjujejo stanovanjske razmere in ne to, ali so opustili svoje notifikacijske dolžnosti. Če pa bi organ dejansko dvomil, ali je prosilec v času vložitve prošnje živel v predmetnem stanovanju, to ni v nobeni povezavi z ogledom stanovanja zaradi ugotovitve njegovega stanja.

Tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih d

Če ogleda ne more opraviti, ker ga prosilec onemogoči, je dolžna presoditi ostale izvedene dokaze in oceniti, kaj v tem smislu pomeni dejstvo, da ogled ni bil mogoč. Opraviti mora torej dokazno presojo izvedenih dokazov, pojasniti pomen tega, da je prosilec onemogočil ogled in zaključiti, kaj šteje za dokazano in zakaj. Ne more pa v javnem razpisu mimo pravil ZUP o dokazovanju dejstev določiti, da je obstoj nekega dejstva lahko dokazan izključno z ogledom oziroma da neko dejstvo ni dokazano zato, ker ji prosilec tega, da se bo preselil, ni pisno sporočil 10 dni pred preselitvijo.

Tožnica utemeljeno očita kršitev pravil postopka, ki je podan, ker toženka predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ni izvedla oziroma ga ni argumentirano zavrnila. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba dokazni predlog za zaslišanje prič izvesti ali pa ga ustavno skladno zavrniti, pri čemer morajo biti razlogi za zavrnitev argumentirano pojasnjeni, in sicer ali je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (npr. priča naj bi že ugotovljeno dejansko stanje le potrdila); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovala za odločitev ni pravno odločilno; ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice.

Glede na to, da je geodetski posnetek dejanskega stanja, torej stanja na terenu, izdelal za to ustrezen strokovnjak, tj. geodet, se sodišče strinja s toženko, da tožnik zgolj s fotografijo mejnega prostora, ne more vzbuditi dvoma v ta del projektne dokumentacije. To še posebej velja, ker gre v obravnavanem primeru za zelo majhne odmike objektov od meje, ki pa jih, kot je pravilno ugotovila toženka, dovoljujejo urbanistični pogoji Odloka OPN MOL ID za enoto urejanja prostora VI-400. Ker je med strankama sporno tudi to, ali ima stranka z interesom na svoji nepremičnini urejeno ponikovalnico, sodišče sodi, da je bil že s tem, ko je MKČN v DGD vrisana, čeprav je na kraju samem ni, vzpostavljen dvom v to, ali DGD v tem delu pravilno prikazuje dejansko stanje ali pa je tudi glede ponikovalnice nepravilen. Po presoji sodišča je tako preveritev mogoče opraviti z ogledom na kraju samem oziroma tega pred izvedbo ogleda ni mogoče z gotovostjo izključiti, kot je to storila toženka.

V postopku nadzora se uporablja ZIN (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Ta nima pravil o izreku odločbe, zato pride v poštev 213. člen ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN). Ta v šestem odstavku zahteva, da je izrek kratek in določen. Pojem določnosti se nanaša na vsebino pravic ali obveznosti oziroma pravnih koristi. Z drugimi besedami, izrek mora biti konkreten (točno opredeljeno ravnanje ali opustitev) in nedvoumen. Uporaba dokazov v ožjem pomenu vključuje tudi njihovo predstavitev, predstavitev njihove ocene in izida dokazovanja v obrazložitvi odločbe. Pomembna je zlasti pravica stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o njem izreče. Dokazi in rezultati dokazovanja morajo biti del obrazložitve odločbe.

Tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi.

Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni oziroma povedano drugače, če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri SDH d.d., ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje prič, bi morala toženka v tem primeru opraviti ustno obravnavo.

Po presoji sodišča je toženka prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Listine so (le) eden izmed dokazov, saj se kot dokaz skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Citirana določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni. Res je, da imajo javne listine, ki so po prvem odstavku 169. člena ZUP listine, ki jih v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, večjo dokazn

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Glede nadomestne odločbe določba 243. člena ZUP ni namenjena odpravi tehničnih pomanjkljivosti izreka odločbe, ampak je namenjena drugačni odločitvi o pravici ali obveznosti stranke. Če je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev v upravni zadevi, pa pogoji za izdajo nadomestne odločbe niti niso izpolnjeni. Tožeča stranka že od seznanitve z rezultati analize le tem oporeka in ugovore utemeljuje s priloženimi rezultati analiz pristojnih laboratorijev, do teh analiz pa se prvostopenjski organ ni opredelil ne med postopkom in ne v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ni imela podlage, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih je predložil tožnik, saj tožnikovim predlogom za dokazovanje ni oporekala neodvisnosti, objektivnosti in preglednosti. Do teh dokazov bi se torej prvostopenjski organ moral opredeliti.

Ni sporno, da je A.A. že od rojstva otrok s posebnimi potrebami in da se ne more usposobiti za samostojno življenje. V času izdaje izpodbijane odločbe je bil star 21 let, zanj pa sta skrbela starša in je bil v skladu z ZDVDTP za delo nezmožen. Glede na to se po določbi 3. točke tretjega odstavka 114. člena ZDoh-2 šteje za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

Vprašanji ne izpostavljata kršitve Upravnega sodišča glede odločitve o uporabi (drugega odstavka) 164. člena in 190. člena ZUP ali glede pristojnosti ministra v zvezi z razlago in uporabo izvedenskih mnenj, temveč je zatrjevane kršitve mogoče razbrati zgolj iz obrazložitve revizije. Tudi sicer prvo vprašanje za odločitev v zadevi ni pomembno, saj izpodbijana sodba na teh določbah ZUP ne temelji.

V ponovljenem postopku odločanja, ugotovitev nemške narodnosti A.A. ni bila izpodbita. Presoja dokazne moči listin (seznama Kulturbundovcev ...) v primerjavi z izjavami prič, ki so bile v času delovanja upravičenke mladoletne in po oceni upravnega organa neizrazito vpete v medvojna in povojna dogajanja, in ki so vse izpovedano izvedele na podlagi pripovedovanja drugih oseb, ne pa na podlagi lastnih izkustev, je bila tudi po presoji sodišča izvedena skladno z načelom proste presoja dokazov.

Po presoji sodišča za razpisne postopke velja načelo pisnosti, s ciljem pospešitve in ekonomičnosti ter transparentnosti postopkov; tudi zahteve (predmetnega) Javnega poziva za izkazovanje predpisanih pogojev temu sledijo ter ne predvidevajo izvedbe ustnih obravnav z zaslišanjem prič, podajanjem ustne izjave stranke zaradi dokazovanja ipd. Zato je organ v smislu drugega odstavka 164. člena ZUP mogel omejiti dokazila na pisna (kot primerna) in je v poročilu z dne 30. 8. 2016 tudi jasno navedel, da se ugotovljeno dejansko stanje lahko izpodbija z verodostojno listinsko dokumentacijo. Tožnik bi moral kot obvezno prilogo poslati v času oddaje vloge posnete fotografije zgolj lokacij, kamor bosta nameščeni notranja in zunanja enota toplotne črpalke, in le s tem dokazom izkazati pogoj Javnega poziva, da je vloga oddana pred pričetkom del. Zato bi toženka predlagano dodatno dokazovanje (s pričami, lastno ustno izjavo tožnika), ob tem ko niti ni sporno, da v času oddaje vloge posnete fotografije niso izkazovale zgolj predvidenih lokacij namestitve obeh enot toplotne črpalke, pač pa že nameščeni enoti, mogla zavrniti že na tej podlagi kot nepotrebno.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi