248. člen ZUP

V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP je pomanjkljivo obrazložitev dopolnila tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Pojasnila je razloge, zakaj navedbe o računovodski napaki šteje deloma za neverodostojne, deloma pa nedokazane, opredelila se je do predložene posojilne pogodbe in njenih posledic na kapital družbe ter obrazložila, kako bi se zatrjevana odpoved terjatvi morala odraziti v izkazu poslovnega izida za leto 2019, pa se ni, saj je izkaz ostal nespremenjen. Nasprotna tožbena trditev ostaja nedokazana. Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke na 4. strani drugostopenjske odločbe. Tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ne v postopku pred davčnim organom ne kasneje, npr. v pritožbenem postopku (in tudi ne sedaj v tožbi) ni podala. Glede na to, da je na njej dokazno breme in da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana k izjasnitvi in predložitvi dokazov, sodišče sodi, da je imela vse možnosti dokazati svoje trditve in je bil torej postopek izveden pravilno in zakonito. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko

Sodišče meni, da je ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP sicer dopustno, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe v svoji odločbi navede tudi dodatne razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski organ ni navajal (konkretno, da razširi materialno podlago sprejete odločitve), vendar pa mora, ob upoštevanju tožnikove pravice do izjave, s svojim videnjem (tudi) glede uporabe materialnega prava, ki je drugačno (širše) od utemeljitve prvostopenjskega organa, tožnika seznaniti in mu omogočiti, da se do tega opredeli. Drugostopenjski organ pa tožnika s svojimi stališči ni seznanil, torej mu ni pojasnil, na katerih materialnih predpisih temelji njegova presoja, da je izpodbijana odločitev zakonita. To pa pomeni, da se tožnik do njegovih stališč ni mogel izjaviti, kar je bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Odgovora na tožbo sodišče se ne more sprejeti kot dopolnitev obrazložitve, saj je v upravnem sporu odgovor na tožbo lahko le pojasnilo že povedanega v izpodbijanem aktu.

Drugostopenjski organ je pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se prvostopenjska odločba po pregledu po uradni dolžnosti v celoti odpravi in nadomesti, nato pa je pod 2. točko izreka odločil, da se tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo v ostalem zavrne, zato ni jasno, na kateri del izreka prvostopenjske odločbe naj bi se nanašala odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe (in zato tudi ne, v katerem delu izreka naj bi bilo treba s tožbo v upravnem sporu izpodbijati prvostopenjsko odločbo, kot se navaja v pravnem pouku izpodbijane odločbe). Ker torej glede na izrek izpodbijane odločbe ni oblikovan jasno in določno, to pomeni, da pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila ZUP, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi. Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota. Ni spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to po presoji sodišča z ozirom na določbe 21. člena ZDDPO-2 pravilno zaključita davčna organa.

Glede na določbe ZTuj-2 obstoj razloga iz prvega odstavka 61. člena, kar je tudi pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let, ne pomeni avtomatično, da mora upravni organ tujcu odpovedati stalno prebivanje (zakon namreč določa, da to lahko stori).

Iz povzete vsebine pritožbe je torej nedvomno razvidno, da je tožnik tudi navedel, da je podal vlogo za aktiviranje in izplačilo plačilnih pravic, vključno z zeleno komponento, ter kot zaključno predlagal, da se zadeva odstopi drugostopenjskemu organu, ki naj njegovemu zahtevku ugodi. Tudi po oceni sodišča je tožnikove navedbe v tem delu v pritožbi šteti kot pritožbo, ker prvostopenjski organ ni odločil o tožnikovem zahtevku za izplačilo plačilnih pravic, vključno z zeleno komponento, upoštevajoč pritožbeni predlog pa tudi, da je predlagal drugostopenjskemu organu ugoditev zahtevku. Ker pa tožnik v vlogi tega zahtevka sploh ni podal, je drugostopenjski organ pravilno presodil, da tožnik uveljavlja molk organa v tem delu in posledično tudi pravilno odločil, da pritožba zaradi molka organa ni utemeljena, ker molk organa sploh ni nastopil.

Posegi, po katerih je zavarovanec upravičen do zdraviliškega zdravljenja, v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja niso določeni primeroma, kar bi sodišču dovoljevalo, da zdraviliško zdravljenje odobri tudi v podobnih primerih. Indikacije, pri katerih je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja, so strogo strokovno vprašanje, o katerem izven obsega, določenega v 45. členu Pravil, sodišče (niti s pomočjo izvedenca) ne more določati.

Sodišče se s tožnico strinja, da ji inšpektor z odločbo z dne 4. 6. 1997 ukrepa odstranitve objekta ni izrekel. Iz odločbe tudi ne izhaja, da bi izrekel ukrep vzpostavitve v prejšnje stanje. Iz odločbe jasno izhaja, da je bila izrečena sanacija zgrajenega (rekonstruiranega) objekta in pridobitev lokacijskega dovoljenja za sanacijo objekta. Glede na to ni mogoče zaključevati, kot drugostopenjski organ, da je izrek odločbe nedoločen, saj je izrečeni ukrep, glede na zakonsko predvidene ukrepe, (jasno) določen.

Tožena stranka v izpodbijanem dovoljenju ni pojasnila, zakaj je tožečo stranko omejila v uporabi oziroma dostavi vozila in zakaj je v 3. točki izrekla prepoved parkiranja na omenjeni prometni površini v območju spremenjenega prometnega režima, zaradi česar se navedenega izpodbijanega dovoljenja ne da preizkusiti. Vlagatelju kot stranki postopka ni omogočila, da se o navedenem izjavi, niti da bi morebiti vlagatelj dokazoval pogoje, katere tožena stranka navaja.

V odločbi mora biti izračun povprečenja natančno pojasnjeno in obrazloženo, na kak način je davčni organ izračunal povprečno individualno stopnjo za točno konkretnega zavezanca, saj držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka navedla določbe in tudi posamezne zneske, od katerih je izračunavala stopnjo dohodnine, ni pa pojasnila na kak način je prišla do izračuna individualne davčne stopnje za zavezanca točno v odstotku 26,20521.

Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi drugostopenjski organ, ki je (prvi) ugotavljal dejansko stanje in na tej podlagi potrdil prvostopenjsko odločbo, dal tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločitev temelji. Tožnik tako ni imel možnosti, da bi se izrekel o dejstvu, da se v bližini predvidene postavitve oglaševalskih objektov nahaja kanal za odvodnjavanje odpadne vode, katerega vzdrževanje bi bilo zaradi postavitve otežkočeno, kot tudi ne o pravno odločilnem zaključku (ter z njim povezanih dejstvih), da bi postavitev oglaševalskih objektov prizadela interese varovanja občinske ceste in prometa na njej, saj naj bi postavljeni oglaševalski objekti ovirali odtekanje vode.

Izdaja potrdil iz uradne evidence je urejena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predmet tega postopka je zahteva tožeče stranke za spremembo potrdila o stalnem prebivališču. Zahteva torej spremembo potrdila, izdanega na podlagi določbe 179. člena ZUP. To lahko zahteva stranka glede na zakonsko določbo četrtega odstavka 180.a člena ZUP, če na podlagi dokazov s katerimi razpolaga, meni, da izdano potrdilo ni v skladu s podatki v uradni evidenci. V konkretnem primeru tožeča stranka v svoji izrecni zahtevi za spremembo potrdila ne zatrjuje niti ne dokazuje, da izdano ji potrdilo ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Navaja pa dokazila in okoliščine, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je bil že vpis samega podatka (o stalnem prebivališču mld. A.A.) v registru prebivalstva napačen. Postopek spremembe vpisa v register stalnega prebivalstva in postopek spremembe potrdila o stalnem prebivališču sta dve različni upravni zadevi, ki se vodita po dveh različnih upravnih postopkih.

Podatkom o dejstvih iz uradnih evidenc je po presoji sodišča treba priznati večjo dokazno vrednost v primerjavi z drugimi, tožnik pa se ni odzval z zatrjevanjem oziroma izkazovanjem, da gre pri uradnih podatkih za nepravilne podatke. Ne le, da je dokaz z izjavo stranke subsidiaren dokaz, ki se ga lahko uporabi le skupaj z drugimi dokazi in ne kot edini dokaz, pri čemer tožnik kljub pozivu s seboj ni prinesel nobenega dokazila, npr. računa, dobavnice, potrdila, pogodbe, odločbe o neposrednih plačilih ipd. (kakor običajno dokazujejo dohodek iz kmetijske dejavnosti osebe, ki uveljavljajo status kmeta), z izjavo celo ni dokazoval doseženega dohodka. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnik v tožbi ne navaja, da bi bili razlogi, zaradi katerih mu niso bile priznane točke pa navedenih sklopih prijavljenih aktivnosti, ki jih je v obrazložitvi odločbe navedel drugostopenjski organ, napačni, niti ne navaja, da bi bili ti pomanjkljivi, ampak se zgolj pavšalno sklicuje na netransparentnost in diskriminatornost točkovanja njegove vloge.

Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost navedenega Odloka oziroma programa opremljanja. ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb, je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt). Projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za zadevne aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim

Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka temelji na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt). Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnik v tej smeri ni postavil kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost Odloka oziroma programa opremljanja. ZPNačrt ne daje podlage za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnik smiselno uveljavlja z navedbami, da bo toženka iz naslova komunalnega prispevka prejela več, kot je vložila v predmetno komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komuna

Člen 78 ZCes-1 uvodoma predpisuje prepoved postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja (prvi odstavek), nato pa v drugem odstavku določa pogoje, pod katerimi pa je postavitev takih objektov možna ob soglasju direkcije. Ker pa tega soglasja tožnik nedvomno nima, objekti pa so postavljeni ob državni cesti, je organ mogel in moral zaključiti, da je podan pravno relevantni dejanski stan za izrek spornega ukrepa.