Kmetijstvo

Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.

Predlog se zavrne.

Druga alineja 3. člena Odloka uveljavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do nadomestila, saj pomeni, da oseba, ki ima za več kot 50,00 EUR neporavnanih obveznosti do države, nima pravice do nadomestila, četudi torej izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa zakon (8. člen ZUOPDCE). Ker navedena določba Odloka presega zakonski okvir pooblastila iz sedmega odstavka 8. člena ZUOPDCE, je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis)

Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

ZKZ ne vsebuje definicije pojma poljske poti (niti jih ni vseboval, v času izpodbijane odločbe veljaven kak drug zakon).Tega je treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Cilj ZKZ je ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja.

Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.

Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Poljska pot je pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuj

Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Med strankama ni sporno, da GERK-i tožnice ležijo na območju Natura 2000, iz obrazložitve prvostopenjske in tudi odločbe, izdane v pritožbenem postopku, pa ni razvidno, ali tožničini GERK-i izpolnjujejo tudi druge pogoje, ki so predpisani, da se njihove površine lahko opredelijo kot okoljsko občutljivo trajno travinje. Upravni organ v odločbi ni pojasnil, katere vrste habitatnih tipov rastlin ali živali z oceno slabega stanja ohranjenosti se varuje z določitvijo okoljsko občutljivega trajnega travinja na tožničinih GERK-ih, pojasnjeno pa tudi ni, ali ležijo tožničini GERK-i na območjih (in če ležijo, katera so ta območja), kjer je kot varstveni cilj določeno povečanje travniških površin v smislu druge alineje prvega odstavka 21. člena Uredbe o shemah pomoči.

Pravnomočne odločbe pristojnega organa, izdane v drugih postopkih, predstavljajo dokazno vrednost, ni pa upravni organ z njimi odvezan zakonske dolžnosti, da popolno ugotovi dejansko stanje. Tudi v obnovljenem postopku pa upravni organ zavezujejo vsa temeljna načela, ki veljajo v ZUP.

Tožnik je za plačilo ukrepa OMD za leto 2016 prijavil manjšo in ne večjo površino svojega kmetijskega gospodarstva. Če to pomeni tudi nižje izplačilo, ni mogoče šteti, da je prenos na sinovo kmetijsko gospodarstvo že sam po sebi za tožnika pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. Ne zadostuje ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Agencija ob sicer natančnem in izčrpnem pojasnjevanju obstoja subjektivnih in objektivnih pogojev za zavrnitev tožnikovega zahtevka ni ugotavljala in navedla, kakšne ugodnosti naj bi z umetno ustvarjenimi pogoji pridobil tožnik. V izpodbijani odločbi ugotavlja le višino ugodnosti, ki naj bi jo z umetno ustvarjenimi pogoji pridobila tožnik in sin skupaj. Le ob ugotovitvi, da je ugodnosti umetno ustvarjenih pogojev pridobil tožnik, bo lahko njegov zahtevek zavrnila na podlagi določbe 60. člena Uredbe 1306/2013.

Namen pogojev javnega razpisa je v zagotovitvi enakega obravnavanja vseh prijaviteljev in onemogočanja samovolje pri odločanju. Neupoštevanje pogojev bi pomenilo neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali pogoje razpisa. Zaradi takšne narave postopka morajo vlagatelji izpolnjevanje pogojev izkazovati že ob vložitvi vloge (oz. v daljšem roku, če tako izhaja iz Javnega razpisa) in to z dokazili, ki so eksplicitno navedena v Javnem razpisu oz. Uredbi.

Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.

Za odločitev o utemeljenosti izrečene sankcije znižanja plačila zaradi neupravičeno zahtevanih stroškov črpanja visokih voda je bistveno, zakaj je upravičenec stroške, katerih plačilo je bilo zavrnjeno, vključil v zahtevek za izplačilo in ali ti razlogi izključujejo njegovo krivdo oziroma odgovornost. Dejstvo, da predhodni zahtevek za odobritev sprememb ni bil vložen, torej samo po sebi še ne pomeni, da upravičenec ne more dokazovati, da ni kriv za vključitev zneska neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo. Izrek sankcije je upravičen, če je prosilec v zahtevek za izplačilo vključil neupravičene stroške, čeprav je vedel, da niso upravičeni (torej namenoma), ali pa če je opustil potrebno skrbnost glede svojih obveznosti (torej iz malomarnosti).

Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Tožničine tožbene navedbe se ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba in je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo. To pa so navedbe, ki presegajo okvir prvega odstavka 292. člena ZUP in zato niso pravno relevantne za odločitev v zadevi, medtem ko tožnica bistvenim dejstvom za presojo izpodbijanega sklepa (da je inšpekcijska odločba postala pravnomočna in izvršljiva ter da je ni izvršila v celoti) ne oporeka.

Prvostopenjski organ bi moral po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (ker ne izpolnjuje dohodkovnega cenzusa), glede na siceršnjo vsebino tožnikovih navedb njegov status kmeta presojati še po četrti elineji prvega odstavka 24. člena ZKZ oziroma, če bi ocenil, da je njegova izjava nejasna, tožnika v skladu z 9. členom ZUP pozvati k dodatni izjasnitvi. Organ je tudi ob upoštevanju načela varstva koristi strank tem dolžan pomagati, da pravice učinkovito zavarujejo oziroma jih uveljavijo. Glede na dejstvo, da je tožnik uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, je dolžnost organa, da opozori stranko, da lahko uveljavi svoje pravice - tudi tako, da poda izjavo po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

Sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bo uredila hlevski izpust na način in pod pogoji, kot so določeni v Javnem razpisu in je zato posledično pravilno razlogovanje toženke, da konkretni Javni razpis ne omogoča plačila nepovratnih sredstev za takšne vrste ureditev hlevskega izpusta, kot ga želi urediti tožnica. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zavrnila tožničino vlogo v tem delu.

V skladu s 17. členom ZUOPPKP21 se pomoč dodeli, če je končna ocena škode na sadju in grozdju pri posameznem GERK-u v višini najmanj 60 % običajne letne kmetijske proizvodnje in hkrati na kmetijskem gospodarstvu presega 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje na ravni pridelka sadja ali grozdja.

Ker je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v skupni lasti potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, bi tožnica zadostila temu zakonskemu pogoju, če bi v skladz z drugo alinejo 7. člena ZKZ izkazala soglasje stranke z interesom kot edinega sodediča. Že samo prijavo stranke z interesom, da se ne strinja s tožničinim prejemanjem subvencij in da predlaga izbris GERK, če tožnica ne bo predložila soglasja za obdelavo, je treba razumeti kot umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so bile predmet dedovanja.