VSRS Sodba X Ips 30/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Generalnega finančnega urada, št. DT 0610-4107/2014-26 (01321-08) z dne 7. 4. 2015. S slednjim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora zaradi odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožeča stranka je zoper sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo št. DT-499-21-38/2015-2 z dne 18. 5. 2015.

2Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem, ali je zahteva tožeče stranke za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davka od nenapovedanih dohodkov zoper njo po 68.a členu ZDavP-2 dovoljena. Ugotovilo je, da v zadevi ni sporno, da se je davčni inšpekcijski nadzor zoper tožečo stranko po sklepu prvostopnega davčnega organa z dne 6. 11. 2014 začel po uradni dolžnosti v smislu 72. člena ZDavP-2. Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Po presoji sodišča se postopek vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožeče stranke. Ta tako ne uveljavlja svoje pravice, temveč pravico davčnega organa, da v določenih primerih ustavi davčni postopek. Če pa tožeča stranka s svojo zahtevo sploh ne more doseči ustavitve postopka, pa tudi ni potrebe in podlage, da bi se davčni organ ukvarjal z vprašanjem, kaj bi bilo v primeru, če bi to pravico imela. Davčni postopki se zaradi dejavnosti pobiranja davkov vodijo v javnem interesu in so zato začeti in zaključeni po uradni dolžnosti.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter tudi kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (ustavi davčni inšpekcijski postopek) oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku (odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek), oziroma še podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, iz odgovora katere izhaja, da revizija ni utemeljena iz razlogov, navedenih v sodbi sodišča prve stopnje in upravnih odločbah, zato predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.²

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

8Revidentka kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja naslednje:

1"Ali je v skladu s tožničinimi ustavnimi pravicami, predvsem pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, stališče Upravnega sodišča, po katerem inšpekcijskega postopka, ki teče po uradni dolžnosti, naj ne bi bilo mogoče ustaviti na zahtevo stranke?"

2"Ali lahko stranka, zoper katero se vodi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora in ki meni, da že samo vodenje takšnega postopka pomeni kršitve njenih ustavnih in konvencijskih pravic, tudi sama, skladno z določbo 4. odstavka 135. člena ZUP, predlaga oziroma zahteva ustavitev takšnega postopka ter ali se je organ do takšnega strankinega predloga oziroma zahteve dolžan opredeliti in ga obravnavati?"

3"Ali je ravnanje davčnega organa in Upravnega sodišča, ki se do tožničine zahteve za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po vsebini nista opredelila in je nista obravnavala, ker da inšpekcijskega postopka, ki teče po uradni dolžnosti, ni mogoče ustaviti na zahtevo stranke, v skladu z jamstvi poštenega postopka, ki izhajajo iz 22. člena Ustave?"

9Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja skupno izpolnjujejo pogoj za dovoljenost revizije, saj odpirajo pomembna ustavno pravna vprašanja učinkovitega sodnega varstva oziroma pravice do poštenega postopka v zvezi s postopki inšpekcijskega nadzora. Revizija pa ni dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko, saj nastanek takih posledic ostaja na ravni splošnega in nekonkretiziranega zatrjevanja.

10V zadevi je v temelju sporno, ali ima ob ustavnoskladni razlagi pravil ZUP revidentka pravico, da se upravni organ vsebinsko opredeli do njene zahteve za ustavitev inšpekcijskega postopka, ki se vodi po uradni dolžnosti in o njej tudi odloči.

O postopku pred upravnim organom

11Sodišče prve stopnje je tako kot tožena stranka razlagalo pravila upravnega postopka na način, da je treba zahtevo stranke za ustavitev inšpekcijskega postopka, ki se vodi zoper njo, zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Ker ob navedeni razlagi pravil ZUP s strani sodišča prve stopnje revidentka ni uveljavljala svoje pravice, temveč pravico davčnega organa, da v določenih primerih ustavi davčni postopek, je bilo treba njeno zahtevo za ustavitev postopka zavreči. Zato je bilo ravnanje tožene stranke tudi zakonito in se do vsebine same zahteve revidentke toženi stranki ni bilo treba opredeliti.

12V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je navedena razlaga pravil upravnega postopka napačna, prav tako pa tudi njihova uporaba na procesno dejansko stanje, ki izhaja iz predmetne zadeve.

13Nesporno je, da je zoper revidentko tekel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora in da je revidentka med postopkom podala zahtevo za njegovo ustavitev. Sámo formalno poimenovanje te vloge s strani stranke kot "zahteve" pa ne more vplivati na dolžnost upravnega organa, da jo pravilno procesno obravnava glede na njeno pravno naravo in vsebino. Glede na navedeno je očitno, da je revidentka podala (zgolj) procesni predlog, da naj upravni organ ustavi postopek, ne pa zahtevo v smislu 129. člena ZUP. Slednja določba se namreč nanaša le na zahtevo, s katero se začne upravni postopek, kar izhaja tako iz jezikovne kot tudi sistemske in teleološke razlage zakona (določba se tudi nahaja v poglavju ZUP z naslovom "1. Začetek postopka"). Zato o tem procesnem predlogu revidentke ni bilo mogoče odločiti tako, da se ga je zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj to ni upoštevna pravna podlaga za obravnavanje procesnih predlogov strank, ki so podani med postopkom in v zvezi z njim.

14Stranka lahko v upravnem postopku ves čas podaja procesne predloge, torej seveda tudi v primerih, ko se zoper njo v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora vodi posebni ugotovitveni postopek (tako npr. prvi odstavek 138. člena ZUP⁴ in prvi odstavek 146. člena ZUP⁵, skladno z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP⁶). Tako lahko vselej poda tudi procesni predlog pristojni uradni osebi, da naj ustavi postopek, ki se je začel in se vodi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 135. člena ZUP)⁷. To pa še ne pomeni, da ima stranka pravico, da doseže ustavitev postopka, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je odločitev o tem prepuščena organu, ki edini lahko odloči o ustavitvi postopka na podlagi presoje, da za njegovo nadaljnje vodenje niso (več) izpolnjeni zakonski pogoji, torej npr., da ne obstaja (več) potrebni javni interes, zaradi katerega se je postopek po uradni dolžnosti začel (126. člen ZUP).⁸

15Stranki upravnega postopka je treba priznati procesni pravni interes, da se (inšpekcijski) upravni postopek, ki se je zoper njo začel po uradni dolžnosti in zaradi katerega ji lahko tudi grozi naložitev določene obveznosti, konča z ustavitvijo, zato lahko tudi v zvezi s tem podaja procesne predloge upravnemu organu oziroma pristojni uradni osebi. Revidentki je tako mogoče pritrditi, da je procesni predlog za ustavitev postopka inšpekcijskega nadzora lahko podala in da je bil tak procesni predlog organ tožene stranke dolžan obravnavati skladno z načeli upravnega postopka enako kot druge procesne predloge strank. Kot že navedeno upravni organ tega procesnega predloga ni bil upravičen zavreči s sklepom, saj za to ni imel potrebne pravne podlage (zgoraj, 13. točka obrazložitve).

16Procesnemu predlogu stranke za ustavitev postopka, ki se začne po uradni dolžnosti, torej organ lahko sledi, če meni, da je po vsebini utemeljen. V takem primeru bo na podlagi lastne presoje po uradni dolžnosti tudi ustavil upravni postopek in izdal sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP (pri inšpekcijskem nadzoru pa na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru⁹). Če pa se organ s predlogom stranke za ustavitev upravnega postopka ne strinja, je dolžan o njem odločiti s procesnim sklepom tako kot o drugih procesnih predlogih strank (prvi odstavek 226. člena ZUP)¹⁰, vendar pa je ta sklep lahko zelo kratek in brez posebne predpisane oblike (npr. zgolj v obliki uradnega zaznamka o vsebini odločitve, navzočim strankam naznanjen ustno¹¹), saj o tem ni dolžan izdati posebnega pisnega in vsebinsko obrazloženega sklepa. Procesni sklep mora biti obrazložen namreč zgolj tedaj, ko to določa zakon, med drugim, če je zoper sklep dovoljena pritožba (tedaj mora vsebovati tudi pravni pouk, 228. člen ZUP). V zvezi z navedenim procesnim predlogom stranke pa izdaja takega sklepa po zakonu ni predvidena. Navedena ureditev pa tudi ne pomeni posega v 22. člen Ustave, saj zgolj s to procesno odločitvijo ni poseženo v pravni položaj revidentke, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi, zakaj postopek ni bil ustavljen, pa se stranka lahko seznani tudi iz razlogov končne upravne odločbe v zadevi.

17Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka nepravilno zavrgla predlog (zahtevo) revidentke za ustavitev postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, prav tako pa o takem procesnem predlogu ni bila dolžna odločiti s posebnim obrazloženim sklepom, saj je uporabila za to nepravilno pravno podlago (129. člen ZUP).

O sodnem varstvu zoper izpodbijani akt

18Iz obrazloženega izhaja, da je tožena stranka o predlogu revidentke za ustavitev postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, odločila s posebnim obrazloženim sklepom, ki niti z ZUP niti z ZDavP-2 ni zahtevan. Če bi odločila na način, ki je skladno z zakonom predviden za odločanje o tovrstnih procesnih predlogih (zgoraj, 16. točka obrazložitve), pa revidentka zoper sklep ne bi imela pravice do samostojne pritožbe v upravnem postopku ter sodnega varstva v upravnem sporu.

19Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da zgoraj navedeno stališče ne posega v ustavne pravice revidentke do poštenega postopka in učinkovitega sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave). Vsaka stranka, zoper katero se vodi upravni postopek po uradni dolžnosti, ima tudi pravni interes, da se tak postopek zoper njo zaključi v zakonsko predpisanem roku, kar je tudi izraz pravice do poštenega upravnega postopka.¹² Zato je tudi revidentki kot stranki davčnega inšpekcijskega postopka treba priznati pravni interes, da se v postopku, ki se vodi zoper njo, odloči v zakonsko predpisanih rokih za sprejetje odločbe (po ZUP oziroma ZDavP-2), ki zagotavljajo, da stranka ne bo brez utemeljenih razlogov predolgo izpostavljena negotovosti glede morebitne bodoče naložitve obveznosti. Za varstvo navedenega pravnega interesa pa je stranki na voljo sodno varstvo, ki nastopi v primeru molka organa (tretji odstavek 5. člena, 28. člen ZUS-1)¹³ in je legitimirani osebi (stranki, zoper katero se je začel postopek) na voljo tudi v primeru, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti.¹⁴

20Učinkovito sodno varstvo zagotavlja možnost, da v navedenem primeru molka organa stranka lahko postavi tudi tožbeni zahtevek, da naj namesto upravnega organa o ustavitvi upravnega postopka odloči sodišče v upravnem sporu, oziroma da naloži izdajo sklepa o ustavitvi postopka upravnemu organu (69. člen ZUS-1)¹⁵. V upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, procesni sklep o ustavitvi postopka nadomešča izdajo končne upravne odločbe, s katero se stranki v tovrstnih postopkih praviloma nalaga obveznost. ZUP namreč v primeru, da glede na upoštevno dejansko ali pravno stanje stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Sklep o ustavitvi postopka, ki se je vodil po uradni dolžnosti, torej temelji na vsebinski ugotovitvi organa, da javni interes za vodenje postopka ni (več) podan, da niso (več) izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za vodenje postopka po uradni dolžnosti oziroma, da dejstva, ki bi utemeljevala izdajo upravne odločbe in naložitev obveznosti stranki skladno z zakonom, niso podana.¹⁶ Po preteku zakonsko določenega roka za dokončanje upravnega postopka pa lahko na podlagi enake presoje tako odločitev sprejme tudi sodišče v upravnem sporu na podlagi tožbe zaradi molka, saj se s tem uresničuje tudi varstvo navedenih ustavnih pravic stranke. Tako ima tudi v primeru, da upravni postopek, ki se je začel in se vodi po uradni dolžnosti, ni končan v predpisanem roku, stranka na voljo učinkovito sodno varstvo, ki zadosti zahtevam iz 23. člena Ustave. To pa pomeni, da ji ni treba zagotavljati (vmesnega) sodnega varstva zoper zavrnitev predloga, da se postopek zoper njo konča z ustavitvijo, ki je sicer lahko namenjen istemu cilju (zgoraj, 15. točka obrazložitve).¹⁷

21Na pomembno pravno vprašanje, ki ga zastavlja revizija, je torej treba odgovoriti tako, da iz ustavnoskladne razlage pravil upravnega postopka in upravnega spora ne izhaja obveznost upravnega organa, da o predlogu stranke, da se ustavi postopek, ki se je začel in se vodil po uradni dolžnosti, odloči s posebnim obrazloženim sklepom, zoper katerega bi bilo možno tudi posebno, samostojno pravno sredstvo oziroma sodno varstvo. Navedeno tudi ne pomeni kršitve ustavnih pravic stranke iz 22. in 23. člena Ustave.

22Ob navedenem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da kljub podanemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu ter drugostopenjski odločitvi tožene stranke možnosti sodnega varstva zoper izpodbijani akt v upravnem sporu ni mogoče utemeljiti niti na 2. niti na 5. členu ZUS-1. Po vsebini ne gre niti za upravni akt, ki bi pomenil odločitev o pravici ali obveznosti revidentke niti za katerega od sklepov, zoper katere je po zakonu dovoljen upravni spor (torej za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen, ali končan, drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

23Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bo o revidentkini materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi odločeno z izdajo odmerne odločbe, če bo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da ima oziroma je imela revidentka nenapovedane dohodke. Zoper odmerno odločbo bo imela revidentka na voljo vsa pravna sredstva, vključno s tožbo v upravnem sporu, v kateri bo lahko uveljavljala tudi ugovore ustavnopravne narave, ki jih navaja (v tožbi in) v reviziji.¹⁸ Tako tudi sicer sklep o zavrženju zahteve za ustavitev postopka v okoliščinah obravnavanega primera ne posega v revidentkin pravni položaj, saj iz revizijskih navedb izhaja predvsem to, da želi revidentka preprečiti nastanek posledic, ki bi lahko izvirale iz še neizdane davčne odločbe (plačilo davka zaradi davčne odločbe, izdane na podlagi domnevno neustavnih predpisov).¹⁹

24Glede na obrazloženo bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči na podlagi4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker pa sodišče prve stopnje revidentkine tožbe ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo, je bila v obravnavani zadevi revidentka deležna sodnega varstva v upravnem sporu z obravnavo tožbe, o kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati. To sicer pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče revizijo tudi zavrglo zato, ker po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ker revidentka nima pravnega interesa za revizijo.²⁰ Ker pa je lahko do navedenega zaključka v tem primeru Vrhovno sodišče prišlo šele na podlagi vsebinske presoje zastavljenih pravnih vprašanj, je revizijo po opravljeni revizijski presoji zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

25Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so bili pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010.
⁴ Ta določa: "Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi."
⁵ Ta določa: "Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi."
⁶ Prvi odstavek določa: "Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom."
⁷ Ta določa: "Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva."
⁸ Ta določa: "Pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek."
⁹ Prvi odstavek tega člena določa: "V primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v primeru vzorčenja pa se to navede na spremni dopis, ko je zavezancu poslan izvid analize. V obrazložitvi sklepa oziroma v zapisniku inšpektor navede obseg opravljenega nadzora in razloge za ustavitev postopka."
¹⁰ Ta določa: "S sklepom se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka."
¹¹ Glej tretji odstavek 227. člena ZUP.
¹² V določenih primerih lahko neustrezno določen zakonski rok za odločitev pomeni tudi poseg v druge ustavne pravice, npr. pravico do posebnega varstva otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, drugi odstavek 52. člena Ustave. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010.
¹³ V primeru molka je stranki na voljo tudi pritožba v upravnem postopku, glej četrti odstavek 222. člena ZUP.
¹⁴ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 113/2014 z dne 5. 6. 2014.
¹⁵ Prvi odstavek tega člena določa: "Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda, oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe."
¹⁶ Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka tako pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (28. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru) in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti ustaviti.
¹⁷ Sicer pa o prepovedi vodenja in dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa ni mogoče odločiti v upravnem sporu, prav tako pa tudi ne vnaprej prepovedati izdajo odločbe z določeno vsebino, glej sklep I Up 247/2016 z dne 30. 8. 2017.
¹⁸ V podobnih primerih je Vrhovno sodišče že odločalo, glej sklepa I Up 247/2016 z dne 30. 8. 2017 in I Up 17/2016 z dne 11. 2. 2016.
¹⁹ Vrhovno sodišče tako ne izključuje možnosti, da bi določen procesni sklep v določenih okoliščinah lahko pomenil poseg v pravni položaj posameznika. Glej Kerševan, E: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 49. Tako izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.
²⁰ Po ustaljeni sodni praksi Vrhovno sodišče v takih primerih šteje, da pravni interes ni podan, ker tudi v primeru uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustnost tožbe).