135. člen ZUP

Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisil

Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).

Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.

V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.

V obravnavani zadevi gre za procesni sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP, vendar pa sodišče razlogov za odločitev po diskrecijski pravici za ustavitev postopka na navedeni pravni podlagi ne more preizkusiti. Zbornica je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno opisala kronologijo poteka postopka podaljšanja licence tožniku za delo na področju splošne kirurgije in na koncu zapisala, da šteje, ker je tožnik 13. 5. 2021 svoj zahtevek za pristop na preizkus strokovne usposobljenosti pisno preklical, da tožnik nima interesa za nadaljevanje postopka podaljšanje licence na področju splošne kirurgije. Ker je bil začet postopek začet po uradni dolžnosti (in ne po vlogi stranke), kar ni sporno, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru ni na strani Zbornice, da ugotavlja, ali je podan interes za nadaljevanje postopka na strani tožnika oziroma sodišče sodi, da je v takem primeru na strani Zbornice, da pojasni, zakaj za nadaljevanje postopka ne obstaja več javni interes. Tega pa Zbornica ni pojasnila, prav tako ne toženka.

Ker bi na podlagi ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo.

138. člen ZZZDR je jasno določal, da zakonca lahko samo skupaj posvojita otroka. Tožnikov postopek se je začel na predlog tožnika in njegove bivše žene, ki pa je tekom postopka nesporno umaknila svojo vlogo za posvojitev. Zato tudi sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal prav, ko je njen umik soglasja štel za umik njene vloge za posvojitev, posledično posvojitev po zakonsko določenih pogojih iz 138. člena ZZZDR ni bila več možna. Zato je organ ravnal prav, ko je na podlagi 135. člena ZUP z izpodbijanim sklepom ustavil postopek posvojitve.

Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

Inšpektor je s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje. S tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca, zato tudi tožnica kot stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka (v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja) utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa stranska udeleženka v postopku ni legitimirana uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa pa ni mogoče ne začeti in ne voditi, ali pa je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke.

Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.

Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti ustaviti. Ker torej tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa.

Ker je gradbena inšpektorica s prvostopenjskim sklepom ustavila inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenila, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorice o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju in posledično tudi ni upravičen vložiti pritožbe zoper tak sklep. Zgolj zasebni interes tožnika, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, ne zadošča.

Stališče, da noben prijavitelj v inšpekcijskem postopku ne more biti stranka, pa ne drži. Tudi za prijavitelja velja določba 43. člena ZUP. Prijavitelj torej lahko zahteva vstop v postopek, pri čemer mora obrazložiti svoj pravni interes, inšpekcijski organ pa mora, če lastnosti stranke ne prizna, o tem izdati sklep (prvi odstavek 142. člena ZUP). Zoper sklep, s katerim se lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa (prvi odstavek 142. člena ZUP).

Za ponovno odločanje v odprtem razpisnem postopku ni podlage in je zato na mestu ustavitev postopka in ponovitev razpisa, saj bodo le na ta način, kot pravilno poudarja toženka, vsi prijavljeni kandidati seznanjeni tudi z merili, ki jih je z ozirom na napotke Vrhovnega sodišča dolžna (v obliki predpisa) sprejeti toženka in ki zavezujejo komisijo v postopku izbire in s tem odločilno vplivajo na končno odločitev v zadevi. Obenem pa tožnica s tem ne bo v ničemer prikrajšana za svoja zakonska in ustavna upravičenja, saj bo imela možnost udeležbe na novem razpisu.

Iz 135. člena ZUP izhaja, da v primeru strankinega umika zahteve v pritožbenem postopku organ odpravi odločbo prve stopnje zgolj v enem primeru, in sicer, če je bilo z odločbo strankinemu zahtevku ugodeno. Zato po presoji sodišča ni pravne podlage, po kateri bi lahko organ kadar stranka umakne zahtevo po tem, ko je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložena pritožba, odpravil katero drugo vsebinsko ali celo procesno odločitev. Ker ni pravne podlage za odpravo odločitve organa prve stopnje, pa tudi ni mogoče izdati sklepa o ustavitvi postopka, saj je bil ta na tej stopnji odločanja že končan.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska. Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pritožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na ukrepe zmanjšanja emisij hrupa na njeno nepremičnino uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpekcijski postopek namreč ni

Pravni interes je potreben tudi za izpodbijanje procesnih sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedena določba, na podlagi katere se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta ustavljen, sicer pove, kateri akti, ki niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se smejo izpodbijati v upravnem sporu, ne pa tudi, kdo ima za to pravni interes. Tega ima, kot pojasnjeno, le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora ne more utemeljevati niti z morebitnim prekrškovnim postopkom, ne glede na to, ali bo v njem predmet ugotavljanja prekrškovne odgovornosti dejanje, ki je opredeljeno v obrazložitvi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Zakonske določbe, ki bi vezala prekrškovni organ na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku, namreč ni, niti pritožba tega ne trdi. Ne iz določb ZVOP-1 ali ZIN ne izhaja – tega tudi pritožba ne zatrjuje –, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugoto

Pritožnica v bistvenem nasprotuje razveljavitvi javnega razpisa, pri čemer s takimi ugovori ne more uspeti, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica zato ne more uspeti tudi v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pravilno presodilo, da za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pritožnica nima pravnega interesa. Z ustavitvijo postopka, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka.