69. člen ZUS-1

Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Glede na obseg sodne presoje je pomembno zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.

V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru. Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

Ker tožena stranka o vlogi tožnice ni odločila niti v predpisanem roku iz 222. člena ZUP niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožničini izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1, tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da odloči o tožničini vlogi z dne 29. 3. 2021 v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da je predlagani rok v tožbi primeren rok za izdajo ustreznega akta. Sodišče ob naložitvi izdaje akta ni sledilo tožničinemu predlogu za podajo smernic in stališč toženi stranki, ker bi s tem prejudiciralo odločitev tožene stranke v zadevi, ki je v izvirni pristojnosti izvršilne veje oblasti, kar bi bilo v neskladju z načelom delitve oblasti.

Toženka navaja, da o vlogi še ni odločila, ker je prepričana, da področna zakonodaja, tako ZZDej in ZJZP nikjer izrecno ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da gre po naravi stvari nedvomno za odločitev, ki mora biti sprejeta po pravilih splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da velja za odločanje o vlogi tudi rok, ki ga ZUP določa za odločitev o zahtevi

Toženi stranki je podeljeno javno pooblastilo za odločanje o vpisu v imenik odvetnikov in je nanjo prenesena oblastna funkcija (v zvezi z vpisom oziroma ponovnim vpisom v imenik odvetnikov) za izdajo upravnega akta, ki je lahko predmet upravnega spora, torej je tožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na tovrsten upravni akt, dopustno vložiti. Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v upravnem postopku in v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče ugotovilo, da je tožba zaradi molka organa upravičena, zato ji je ugodilo in pristojnemu organu naložilo, da v roku 30 dni odloči o tožnikovi vlogi z dne 29. 11. 2019.

Tožena stranka v ponovnem postopku, po pravnomočni sodbi, s katero je Upravno sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da ponovno odloči o predlogu tožnika za vpis v imenik odvetnikov (30 dni od dneva prejema sodbe), pa vse do izdaje te sodbe, nove odločbe o predlogu tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov z dne 7. 12. 2018 ni odločila v celoti, kljub temu, da jo je tožeča stranka na to pozvala. Tožba zaradi molka je zato utemeljena.

Koncesija se podeli koncesionarju že obstoječih žičniških naprav na podlagi njegove vloge za pridobitev koncesije, razen če je takih koncesionarjev več; v tem primeru se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 29. člena ZŽNPO). Tožnik je vložil zahtevo za sprejem koncesijskega akta, pri čemer nobena od strank ne zatrjuje, da je več koncesionarjev. Po oceni sodišča tako tožnik zahteva izdajo akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma posledično katerega izdajo lahko zahteva s tožbo zaradi molka organa v upravnem sporu.

Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1. Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje so

V predmetni zadevi tožena stranka v zakonsko določenem dvomesečnem roku in v naknadnem 7 dnevnem roku in do dneva obravnave v upravnem sporu, ni odločila o vloženi pritožbi tožeče stranke, za kar ni navedla nobenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, kar izpostavlja pritožnik, da je s tožbo uveljavljal ničnost odločbe (prometnega dovoljenja), ker upravna organa o njegovi zahtevi za izrek ničnosti nista odločila v za to predvidenih rokih. S takim tožbenim predlogom – da naj sodišče odloči, da je prometno dovoljenje nično – je zahteval odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1, ki določa, da če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je pritožnik izpodbijal le procesno odločitev. To bi bilo mogoče trditi samo glede sklepa o prekinitvi upravnega postopka, ne pa tudi glede pritožnikove zahteve po meritornem odločanju upravnih organov o njegovem izrednem pravnem sredstvu. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnikova razširitev tožbe (v vlogi z dne 30. 5. 2018) na izdani sklep o prekinitvi upravnega postopka ne ustreza procesni situaciji iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZUS-1.

Podane so vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Četudi se tožena stranka sklicuje na kompleksnost zadeve in na reševanje drugih zadev, ki so še bolj prednostne, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel,

Sodišče sme meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

Glede na vsebino meril, ki jih je pri določitvi mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni potrebno upoštevati in ki hkrati predstavljajo zakonske pogoje za izdajo obravnavanega dovoljenja, je sodišče ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUP nedvomno za upravno zadevo. Iz vsebine vloge z dne 26. 4. 2018 je razvidno, da je tožnica želela pridobiti dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne. Prav tako pa je tudi iz elektronskih sporočil - odgovorov tožene stranke razvidno, da je tožničino vlogo obravnavala po vsebini kot vlogo za odprtje podružnice oziroma pridobitev dovoljenja, saj je zavrnila njeno zahtevo in kot razlog navedla, da ni izpolnjen en od pogojev za izdajo dovoljenja. Nenazadnje pa iz tožničine pritožbe nedvomno izhaja, da je vložila upravno vlogo v skladu z 10. členom ZLD-1 za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne. Ker gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo in je tožnica vložila vlogo, na podlagi katere bi morala tožena stranka začeti upravni postopek, je bila tožena stranka dolžna izdati upravni akt. S tem ko je tožena stranka o tožničini vlogi odločila po vsebini z dvema dopisoma prek elektronsk

Toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani.

Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranke dne 2. 12. 2019 prejela vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta navaja, da je v mesecu juniju oddala vlogo za napredovanje v naziv in da je bil zamujen zakonsko določen rok za izdajo odločbe in je hkrati tožeča stranka toženo stranko pozivala, da odločbo o predlogu izda v roku sedmih dni. Pri tem je navedla, da če v določenem roku 7 dni odločbe ne bo izdala, bo zaradi domneve, da je njen predlog zavrnjen, prisiljena pred Upravnim sodiščem RS sprožiti upravni spor. Rok sedmih dni se je tako iztekel 9. 12. 2019. Tožeča stranka je dne 16. 12. 2019 vložila tožbo zaradi molka organa, kar je po poteku sedmih dni od prvega poziva, naj izda odločbo v roku sedmih dni - drugi poziv v skladu z ZUS-1 ni potreben kot procesna predpostavka za vložitev tožbe. Glede na navedeno so torej podane vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa.

Toženka po presoji sodišča opravičenih razlogov za neizdajo odločbe, več kot tri leta po prejemu sodbe naslovnega sodišča I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016, ni izkazala. Toženka v odgovoru na tožbo na primer ni navedla, kdaj so bile podane zahteve strank, na katere se sklicuje, ali je bilo o njih odločeno in kdaj, ali so zoper odločitev vložile pravno sredstvo in kdaj, ali je bilo o navedenemu pravnemu sredstvu odločeno in kdaj. Toženka odgovoru na tožbo sicer prilaga del upravnih spisov, vendar sodišče ni dolžno samo ugotavljati, ali toženka iz opravičenih razlogov ni odločila o zadevi, če jih sama ne konkretizira. Poleg tega toženka od vložitve odgovora na tožbo dalje, to je od 12. 4. 2019, sodišču ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih iz opravičenih razlogov do dneva izdaje sodbe ni izdala odločbe.

Po prejemu pravnomočne sodbe št. I U 2509/2018-12 z dne 8. 1. 2019 tožena stranka ni ponovno odločila v ponovljenem postopku v predpisanem tridesetdnevnem roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 o tožnikovi pritožbi zoper odločitev Občinske volilne komisije Občine Č., ki bi lahko vplivala na podelitev mandatov, ki jo je tožnik vložil kot samostojni kandidat za župana in kandidat na listi C. na lokalnih volitvah 18. 11. 2018, tako da bi mu izdala in vročila upravni akt z vsemi predpisanimi sestavinami odločbe, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi izrecni zahtevi, zato je sodišče tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da izda in tožniku vroči nov upravni akt.

Ker toženka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, niti v roku, ki ga je sama navedla v odgovoru na tožbo, saj sodišče do izdaje te sodbe ni prejelo njenega obvestila o izdaji upravnega akta (prvi odstavek 39. člena ZUS-1), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženki naložilo izdajo upravnega akta v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče, ob upoštevanju navedb toženke v odgovoru na tožbo, ocenilo, da bo v tem roku lahko odločeno o tožnikovi vlogi za priznanje mednarodne zaščite.

Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo upravnega akta v roku 60 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da bo v tem roku lahko odločeno o tožnikovi vlogi za priznanje mednarodne zaščite.

Po določbi drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh.