138. člen ZUP

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Odločba prvostopenjskega organa, razen sklicevanja na mnenje strokovne komisije, ne vsebuje nobene obrazložitve, glede katerih aktivnosti tožnica ne potrebuje pomoči. Drugostopenjski organ je v postopku reševanja pritožbe ponovno pridobil mnenje strokovne komisije, vendar ga tožnici ni posredoval v izjasnitev, s tem pa je tudi drugostopenjski organ storil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. V obrazložitvi pa se ni opredelil tudi do tožničinih vsebinskih navedb o potrebah, ki so bile v nasprotju z mnenjem komisije. Organ je dolžan tožnika še pred izdajo odločbe seznaniti z mnenjem strokovne komisije in mu omogočiti, da se o njem v postopku izjavi. Seznaniti ga mora z vsemi podatki, ki lahko vplivajo na priznanje pravice do osebne asistence in na določitev števila ur osebne asistence, ter mu dati možnost, da se o njih izjavi. Enako velja za ocenjevalni obrazec, ki je bil podlaga za izdelavo mnenja. Komisija je le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. č

Narava sodnega postopka v upravnem sporu, kot je obravnavani, je ta, da sodišče v tem sodnem postopku ne ugotavlja, kaj se je v resnici zgodilo ob incidentih dne ... 2024 na Srednji šoli ... med 4 šolsko uro in neposredno po njej, ampak sodišče v tem sodnem postopku presoja le to, ali izpodbijani akt tožene stranke prestane sodni preizkus zakonitosti, ali ga ne prestane. Izpodbijani akt je očitno nezakonit iz procesnih razlogov in sicer v tem smislu, da tudi ne bi bilo mogoče presoditi njegove materialno-pravne pravilnosti. Pri izrekanju najhujših vzgojnih ukrepov se ne smejo kazati dvomi oziroma pomisleki o morebitni rasni diskriminaciji. Natančna ugotovitev dejanskega stanja, natančna dokazna ocena in obrazložitev odločbe, ki ustrezno obravnava vse ključne pritožbene ugovore in argumente prizadete stranke, je najbolj temeljni pogoj (conditio sine qua non) za to, da se odstrani vsakršen pomislek o morebitni nenamerni diskriminaciji na podlagi rase ali etnične oziroma narodnostne pripadnosti.

Toženka lahko postopek spremembe vpisov v registru vodi le na zahtevo strank. Ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt. Kot stranska udeleženka tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega

Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju, zato da bi sklep ustrezal zahtevi po obrazloženosti upravne odločbe, moralo konkretizirano in obrazloženo izhajati, zakaj je bila vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja po mnenju sodišča zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija ter tozadevno pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazloženo odločbo o zavrženju predloga za opustitev cepljenja.

Pri presoji predlogov za opustitev cepljenja toženki skladno z ZNB pomaga komisija za cepljenje. Ta po preučitvi predloga, pridobitve morebitne dodatne dokumentacije ali dodatnih preiskav ter razgovora z osebo oziroma zakonitimi zastopniki osebe poda strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, takšno strokovno mnenje pa posreduje ministrstvu, pristojnemu za zdravje. Na podlagi strokovnega mnenja komisije toženka izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja. Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju moralo konkretizirano in obrazloženo izhajati, zakaj je bila vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja po mnenju sodišča zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija ter tozadevno pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazloženo odločbo o zavrženju predloga za opustitev cepljenja.

Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom. Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upra

Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU. Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru. Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžin

Zavrženje predloga tožnikov za opustitev cepljenja brez strokovne (medicinske) presoje dokumentacije in v tem oziru odsotnost konkretizirane obrazložitve, ob dejstvu, da je tožnica v postopku podala zahtevo za razgovor pred komisijo, da je v predlogu za opustitev cepljenja navedla nezaželene učinke in bolezenska stanja, ki so po njenih opažanjih neporesredna posledica cepljenja in izrecno izpostavila tudi, da resnično dejansko stanje hčere ni zajeto v zdravstvenem kartonu otroka, po presoji sodišpča ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.

Po določbi 24. člena Odloka o reji malih in domačih živali na območju občine Trbovlje je na ožjem območju Trbovelj prepovedano rediti govedo, konje, prašiče, koze, ovce, zajce in perutnino. Po presoji sodišča tožnik upravičeno uveljavlja, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti glede na to, kar je tožnik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjski akt, in sicer da zemljišče ne spada pod naselje Španski borci - Topoletovo, pač pa pod naselje Ojstro, ki pa ne spada med ožje območje Trbovelj. Hkrati pa tožniku pred izdajo ni predložila dokazil, zakaj meni, da velja ravno obratno, da bi se ta o tem lahko izrekel in je s tem bistveno kršila določbe postopka.

Izvedena dokazna ocena tožene stranke je v nasprotju z uveljavljeno shemo kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Po tej shemi velja, da mora pristojni organ upoštevati tako elemente, ki gredo prosilcu v škodo, kot tudi elemente, ki gredo prosilcu v korist glede (ne)verodostojnosti njegovih navedb. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, gre hkrati ob kršitvi materialnega prava v tem primeru tudi za kršitev pravice do obrambe v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP v povezavi z interpretacijo pravice do obrambe v upravnem postopku, kot je to pravico opredelilo Sodišče EU. Prošnja se ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času, ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko. Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje namreč pomeni tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino (istospolna usmerjenost). Tožena stranka v dokazno oceno ni vključila informa

Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da odpravljene odločbe ni več in zato tudi ne njenih učinkov. Enako velja tudi, če se odločba prve stopnje odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V takem primeru se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o zadevi (sploh) še ni bilo odločeno. V ponovljenem postopku zato stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Upravni organ pa je dolžan upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Drugače velja le, če materialni predpis organu nalaga, da mora upoštevati dejansko in pravno stanje v določenem trenutku ali določenem časovnem obdobju (npr. odmera dohodnine za določeno leto). V obravnavani zadevi pa (kot izhaja že iz razlogov sodbe I U 1649/2020) ne gre za tak primer.

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Inšpekcijski organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek in konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ob upoštevanju vseh načel upravnega in inšpekcijskega postopka. V navedenem obsegu bi zato inšpekcijski organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt inšpekcijskega postopka, zato ima pravico, da se tega postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora inšpekcijski organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.

Pri odločanju o dodelitvi sredstev na javnem razpisu bi morala tožena stranka, ki je sama vpogledovala v spletne strani in javne registre, pred odločitvijo o vlogi tožeče stranke z zbranimi dokazi in svojimi ugotovitvami obvestiti tožečo stranko, ker ji to narekuje smiselna uporaba temeljnih načel ZUP. Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka.

Prvostopenjski organ ni dal stranki možnosti, da bi se pred izdajo prvostopenjskega akta izrekla o dejstvih in pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev. Zaradi kršitve drugega odstavka 254. člena ZUP in pravice do izjave stranke iz prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena in 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP je tožena stranka tudi kršila določbo 214, ki ureja obvezne sestavine obrazložitve.

Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.