228. člen ZUP

Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.

Niti prvo- niti drugostopenjski organ nista navedla materialnopravne podlage, ki je relevantna v obravnavani upravni zadevi. Navedeno se izkaže kot pomembno, ker ima tožnica prav, ko opozarja, da je prvostopenjski organ postopal nepravilno, ko je njeno pritožbo obravnaval (zgolj) kot pritožbo, vloženo v imenu stranke postopka - vlagatelja zahteve za izdajo dovoljenja za posek drevesa (tj. skupnosti etažnih lastnikov), čeprav iz pritožbe izhaja (in v njej tožnica to tudi izrecno poudari), da jo je vložila v svojem imenu, torej kot pritožbo po določbi prvega odstavka 229. člena ZUP. Glede na povedano bi moral prvostopenjski organ obrazloženo presoditi (tudi), ali tožnica izkazuje pravni interes, tj. osebno pravno korist za vložitev pritožbe.

Del dejanskega stanja v procesnem smislu, kakršno je relevantno v primeru zavrženja, je tudi ugotovitev organa, v čem je vloga stranke nepopolna ali nerazumljiva, torej zakaj ni možna njena vsebinska obravnava. Takšne obrazložitve ne nadomešča vsebina poziva stranki na odpravo pomanjkljivosti vloge, saj poziv pomeni le seznanitev stranke z ugotovitvijo organa, da je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva, in navodilo kako naj vlogo popravi oziroma dopolni, pri čemer v obravnavanem primeru ta obrazložitev v pozivu k dopolnitvi niti ne izpričuje takšne pomanjkljivosti, kot jo toženka zatrjuje v odgovoru na tožbo (češ da Pogodba ne vsebuje soglasja za dela, ki naj se sofinancirajo, ker so to naknadna dela, medtem ko se soglasja iz Pogodbe nanaša le na primarno izvedbo ureditve steze), temveč iz poziva izhaja, da naj se predloži časovno novejše soglasje.

V izpodbijanem sklepu toženka ni konkretno obrazložila, kdaj vse in kako je tožnica dopolnila vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice ter kateri predpisani zahtevi za vsebinsko obravnavanje vloge v postopku po presoji toženke ni bilo zadoščeno, zato izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

Obrazložitev tožene stranke, ki temelji le na ugotovitvi, da tožeča stranka ni zaprosila za obročno plačilo ali odlog plačila stroškov izvršbe, ne zadostuje definiciji pravne utemeljitve odločilnih razlogov in se zato izpodbijani sklep v tem delu ne da preizkusiti. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, prav tako pa tudi odločba pritožbenega organa, ne navajata okoliščin, ki so relevantne za določitev 8-dnevnega roka, v katerem je tožeča stranka dolžna poravnati obveznosti iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, to je plačilo 5.006,00 EUR. Kakor izhaja iz sodbe tega sodišča III U 101/2012-7 z dne 20. 11. 2013, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je odpravilo le 2. točko izreka sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1750/2009/45 z dne 19. 1. 2011 in v tem delu zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu je tožbo tožeče stranke zavrnilo, tako da je postal sklep upravnega organa prve stopnje z dne 19. 1. 2011 v delu pod točko 1 in 3 pravnomočen. Ker je upravni organ prve stopnje ponovno odločal o pravnomočno odločeni stvari, je storil kršitve postopka, ki so odločilno vplivale na samo odločitev (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

V izpodbijanem sklepu je organ za BPP navedel, da je za zakonski spor na podlagi prvega odstavka 23. člena ZOdvT upošteval vrednost predmeta 1500,00 EUR. Takega zaključka pa ni obrazložil in ni navedel, kako je pri tem uporabil določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT, ki nalaga določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku. Ker organ za BPP tako ni ravnal, ni mogoče preizkusiti pravilnosti njegove odločitve o priznanju nagrade in stroškov tožnici za izvajanje BPP oziroma o zavrnitvi njenega zahtevka za višjo nagrado od priznane.

Sodišče je tožbi ugodilo, saj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedeni razlogi, zaradi katerih ni bilo v celoti ugodeno predloženemu stroškovniku tožeče stranke.

Organ je svojo odločitev utemeljil (le) z navedbo, da je po preučitvi prošnje in listin v spisu ter evidence prejetih zahtev za BPP ugotovil, da tožnica pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, ker je bila tožnici že izdana zavrnilna odločba istega organa z dne 1. 9. 2011. Organ ni navedel konkretne vsebine prošnje v obravnavanem postopku, kot tudi ne konkretne vsebine prošnje v postopku, zaključenem z odločbo z dne 1. 9. 2011. Obrazložitev sklepa pa mora vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku, teh razlogov pa izpodbijani sklep nima.

Prvostopni organ se v svoji obrazložitvi ni v ničemer opredelil, niti do dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je navedel tožnik oziroma jih je priložil svoji zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je sodišče sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim procesnim dejanjem – zaslišanjem stranke v upravnem postopku odpravilo kot nezakonit akt, je moralo posledično odpraviti tudi nezakonito odločbo prvostopnega organa o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za podaljšanje začasnega prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji, saj bi v nasprotnem primeru pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ne bila učinkovito pravno sredstvo, četudi sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, v primeru, da tej odločitvi ne bi sledila odprava navedene zavrnilne odločbe prvostopnega organa v smislu drugega odstavka 108. člena ZUP.

Obrazložitev mora obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Te sestavne dele mora imeti tudi obrazložitev sklepa.

Sklep prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za vpogled v spis ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, niti ne sodi med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih podatkov tožena stranka ugotavlja, da je tožnik velika družba. Tožena stranka tudi ne odgovori na navedbe tožnika glede izpolnjevanja merila števila zaposlenih in čistih prihodkov od prodaje, kakor tudi ne glede omejitvenih razlogov v zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je vključen v konsolidacijo kot nadrejena družba. Gre za relevantne okoliščine, ki pa jih sodišče ne more preizkusiti, zato je odločitev tožene stranke nezakonita.

Ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse ni dovoljen, saj opomin ni upravna odločba. Zato ga je bilo treba (ugovor) zavreči.

Zoper sklep iz 1. odstavka 37. člena ZAzil, s katerim pristojni organ tujcu, ki prihaja iz varne tretje države, v smislu 2. člena tega zakona zavrne prošnjo za azil, je dovoljena posebna pritožba. Zato mora biti sklep obrazložen. Obrazložitev mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki so bile odločilne za sprejeto odločitev v smislu 2. člena ZAzil. Podlaga za sklep iz 1. odstavka 37. člena ZAzil ne more biti samo sklep vlade o določitvi varne tretje države.

Zoper sklep o zavrnitvi azila, izdanem po 37. členu ZAzil, je dovoljena pritožba, zato mora biti obrazložen.

Sklep o zavrnitvi prošnje za azil, izdan po posebnem postopku iz 37. člena ZAzil mora biti obrazložen. Samo sklicevanje tožene stranke na sklep Vlade RS o določitvi tretje varne države, ne zagotavlja tožniku možnosti do učinkovitega pravnega sredstva.