52. člen URS

Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana. Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi

Postavitev posameznika pod skrbništvo in določitev nalog, ki naj jih v imenu in za račun varovanca opravlja skrbnik, ne pomeni samodejnega odvzema poslovne sposobnosti varovancu. Če torej sodišče določi, da je naloga skrbnika razpolagati z varovančevimi dohodki, to samo po sebi ne pomeni, da je to isto razpolaganje varovancu samemu prepovedano. Oseba z oviranostjo pri razsojanju pa lahko glede na konkretne okoliščine svojega primera potrebuje globljo zaščito. Takšno, da ji sodišče tudi omeji pravico samostojnih ravnanj na področju, ki ga je poverilo skrbniku (z drugimi besedami: omeji poslovno sposobnost, tako da sme varovanec določena ravnanja opravljati le z dovoljenjem skrbnika ali da jih sme opravljati le skrbnik). To stori sodišče, kadar ugotovi obstoj realne nevarnosti, da bo varovanec mimo skrbnika samostojno vstopal v pravna razmerja in si s tem povzročil resno osebno ali premoženjsko škodo.

Pravico do sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču sestavljajo tri upravičenja: pravica do kritja stroškov nastanitve in prehrane za čas sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču, pravica do upravičene zadržanosti od dela za čas sobivanja (bolniški stalež zaradi sobivanja) in pravica do nadomestila za čas sobivanja v višini 80 % osnove po ZZVZZ od prvega delovnega dne v breme ZZZS. ZZVZZ kot upravičence navaja starše, rejnika, skrbnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar sobiva ob otroku svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Pravico lahko uveljavlja zgolj eden od upravičencev. V primeru sobivanja v zdravilišču lahko upravičenec uveljavi vsa tri upravičenja iz naslova sobivanja. Ker z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij, je naloga sodišča, da v primeru pravne neurejenosti s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora, saj skladno z 2. členom ZPP ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila.

Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.

Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.

Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.

Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona. Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.

Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr).

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Težka zdravstvena stanja iz 3. člena ZSVI, ki pogojujejo pridobitev statusa invalida, pri tožnici niso izkazana.

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi uveljavljala. Dejstvo, da je B. B. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ na podlagi zahteve staršev ponudil vključitev program nižjega poklicnega izobraževanja pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa njemu pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil, in še ob nadaljnjih pogojih (iz tretjega odstavka 15. člena Ustave), da bi imela omejitev legitimen cilj in da bi bila s tega vidika dopustna, da

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala. Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja, pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil.

Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj

Zakonodajalec očitno ni predpisal, da mora biti zahteva dana pred dokončanjem osnovnošolskih obveznosti in po naravi stvari izpolnitev pogoja, da se otrok ni vključil v program srednješolskega izobraževanja, lahko nastopi tudi po dokončanju osnovnošolske obveznosti, poleg tega pa lahko po dokončanju osnovnošolske obveznosti pride do spremembe potreb pri otroku. To pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je zahtevo zavrnila z argumentom o prepozno vloženi zahtevi, ampak bi morala zahtevo obravnavati po vsebini s strokovnega vidika, ob upoštevanju mnenja Komisije, in sicer, ali je v največjo otrokovo korist predlog staršev tudi upoštevajoč zatrjevane spremenjene potrebe in interesa otroka ter njegovih staršev.

Nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja je vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr. Pogoji niso izpolnjeni, če ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne. Določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami.

Ni pravilno stališče, da toženec, ki je polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi nadaljevanja šolanja ni dolžan plačati ostalih storitev institucionalnega varstva. Le izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potrebami se financira iz javnih sredstev, ne pa bivanje in oskrba v zavodu. Ni dopustna obstoječa praksa, po kateri tožeča stranka (izvajalec storitev socialnega varstva) na podlagi 27. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev tožencu izdaja mesečne račune v višini vseh njegovih dohodkov. Tako prihaja do neenakega obravnavanja med odraslimi osebami, ki se v zavodu ne šolajo, in odraslimi osebami, ki se še šolajo. Upravičence, ki prejemajo socialne transferje in se še šolajo, je treba izenačiti z ostalimi odraslimi upravičenci do institucionalnega varstva. Tudi njim mora še vedno na razpolago ostati primerljiv znesek (žepnina).

V prvem odstavku 25. člena ZUOPP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno, da se zahteva za uvedbo postopka začne s pisno zahtevo staršev. V upravnem spisu je kopija te zahteve, iz katere izhaja, da jo je vložil dekličin oče, ki je na zahtevi tudi podpisan. Vendar pa se po citirani zakonski določbi zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno zahtevo staršev, torej obeh staršev. Upravna organa nista ocenila, ali je bila deklica sposobna dati svoje mnenje in tega mnenja tudi nista poskušala pridobiti. Deklica torej v postopek usmeritve ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem ni imela možnosti izreči. Zato gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Dekličina mati, ki po podatkih spisa ne živi s hčerko in očetom, ni bila pritegnjena v postopek do izdaje odločbe, čeprav bi kot starš deklice morala biti. Dekličina mati se torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena

Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi. Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka. Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.

Oškodovanka je invalidka, katere invalidnost je nastala v otroški oziroma mladostniški dobi. Obdolžencu se očita, da preživnine zanjo ni plačeval za čas, preden je dopolnila šestindvajset let. Obdolženčeva dolžnost preživljanja oškodovanke se zato presoja po 123. členu ZZZDR. Program usposabljanja za življenje in delo, v katerega je bila vključena oškodovanka kot otrok s posebnimi potrebami, se lahko izvaja največ do 26. leta starosti. Izvajajo ga tudi javne šole oziroma podružnice šol na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Oškodovanka je bila učenka ene od šol, ki izvaja tak posebni program vzgoje in izobraževanja, torej se je redno šolala v smislu 123. člena ZZZDR in je nerelevantno, da se zaradi invalidnosti najverjetneje nikoli ne bo mogla usposobiti za samostojno življenje. Obdolženec v inkriminiranem obdobju ni imel rednih osebnih prejemkov, razen denarne socialne pomoči, kljub temu pa je v celoti izpolnjeval preživninsko dolžnost do druge hčerke, medtem ko za preživljanje oškodovanke ni plačeval ničesar. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje osebe, pri kateri naj bi obdolženec na črno opravljal taksi prevoze.