5. člen ZUS-1

V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1). Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe. Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti

Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe). Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena. Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o združitvi postopkov je po vsebini procesna odločitev, saj se z njim ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta, pač pa le o načinu vodenja oziroma izvedbe postopka pred upravnim organom.

V obravnavanem primeru pa je bila z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne odločiti ponovno. Zoper novi akt bo imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bo odločeno o morebitni pritožbi, če bodo izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o zahtevi za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice (kar vse je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu že Upravno sodišče). Zahtevek glede dovoljenja za poslovanje podružnice je namreč s tem ostal nerešen in bo prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo.

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Sklep o združitvi postopkov ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Pri uporabi 48. člena ZBPP je treba upoštevati, da se je postopek zaključil z zadnjo pravnomočno odločbo, saj je šlo vseskozi za isti tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2016, ki se je zaradi uporabljenih vseh množnih pravnih sredstev zaključil šele leta 2025.

Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo, pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog pritožnice za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP. Skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča izpodbijani akt, ni niti upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sklep o zavrženju (ali zavrnitvi) predloga za odlog izvršbe kot procesnih sklep ni upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, prav tako pa tudi ni sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Pri razmejitvi predpisov od posamičnih aktov je ključno, da so naslovljenci predpisov označeni z ustrezno tipsko lastnostjo, ki se razteza zdaj na večji, zdaj na manjši krog pravnih subjektov. Širina kroga ni poglavitna, poglavitno je, da je nedoločeno samo število pravnih naslovljencev, ki jih tipska lastnost lahko zajame. V obravnavnem primeru je takšna tipska lastnost ambulanta družinske medicine. Povedano drugače, s tem, ko izpodbijani določbi vzpostavljata pravila za vse ambulante družinske medicine, vključno z ambulantami specializantov družinske medicine, se nanašata na katerikoli subjekt, ki bo v letu 2025 opravljal navedeno dejavnost oziroma storitve v Republiki Sloveniji, pa naj ambulanto družinske medicine že ima ali pa jo bo šele odprl. To pa pomeni, da je število pravnih naslovljencev izpodbijanih določb nedoločeno, izpodbijani določbi pa pravni akt splošne narave.

Izpodbijano opozorilo AVP ne sodi med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, saj ne gre za niti za upravni akt v formalnem smislu (ni izdan v obliki upravne odločbe oziroma v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta), niti po vsebini ne spreminja pravnega položaja osebe, na katero je naslovljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba zoper izpodbijano sodbo, s katero je bila tožba zoper sklep AVP zavrnjena, kot je to v pravnem pouku tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Navedena sodba je postala pravnomočna, zoper takšno sodbo pa je v upravnem sporu dopustna le revizija (83. člen ZUS-1).

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da obstaja visoka stopnja ogroženosti zaradi zemeljskega ali hribinskega plazu kot posledica poplav in plazov, kar ni skladno z ugotovitvami iz strokovnega mnenja v upravnem postopku. Iz njega namreč izhaja, da so navedeni objekti, ki so povzeti tudi v izpodbijanem sklepu, ogroženi zaradi poplav, in nadalje, da se območje s temi objekti nahaja na območju srednje majhne in preostale poplavne nevarnosti. V izpodbijanem sklepu toženke – četudi bi ta moral temeljiti na strokovnem mnenju (iz katerega za navedeno območje ni bila ugotovljena visoka poplavna nevarnost), tako niso bili ugotovljeni in izkazani razlogi iz 151.a člena ZIUOPZP v zvezi s 151.b členom ZIUOPZP ter prvo alinejo drugega odstavka 11. člena Pravilnika za nujno odstranitev objektov iz nepremičnin tožnikov. Utemeljen je tudi ugovor tožnikov o nezadostni obrazloženosti izpodbijanega sklepa, saj iz obrazložitve ne izhaja znatna poškodovanost zadevnih objektov, prav tako iz nje konkretno ne izhaja, obnova katerega objekta tožnikov ni mogoča oz. je ekonomsko nesmiselna. Zgolj navajanje zakonske dikcije na pavšalni ravni pa ne zadosti zakonskim kriterijem za obrazložitev odločbe. <

Izpodbijani sklep o neizločitvi uradnih oseb in zavrženju zahteve za odstop krajevno drugemu pristojnemu organu, v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka DIN v zadevi odmere davka od nenapovedanih dohodkov, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje prej opisanega materialnega pogoja za upravni akt in s tem pogojev, da bi se izpodbijal s samostojno tožbo.

Z izpodbijanim sklepom je bil tožnik pozvan k predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja. Tak sklep (še) ne vzpostavlja zavarovanja oziroma ne ustvarja pravnih posledic zavarovanja, saj z njim davčni organ ni omejil ali prepovedal razpolaganja z določenim tožnikovim premoženjem. Z izpodbijanim sklepom tako še ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Izpodbijani določbi novele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 sta po presoji sodišča splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Izpodbijani določbi novele Uredbe zato nimata lastnosti posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb (tožnike), temveč vzpostavljata pravilo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti (javne zavode in koncesionarje), ki izvajajo ambulanto družinske medicine in imajo znotraj teh ambulant tudi laboratorij. V opredelitvi naslovnikov 192. člena Uredba povsem očitno ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih osebe, na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika praviloma konkretizira z imenom in priimkom oziroma firmo gospodarske družbe. Dejstvo, da novela velja zgolj za leto 2025, navedenega ne spreminja. Izpodbijani določbi novele Uredba po navedenem ne opredeljujeta pravic ali obveznosti zaključe

Bistvena sestavina upravnega akta je odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (pravne) osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani sklepi ne ustvarjajo pravnih posledic na način, da bi se pravni položaj pritožnice izboljšal (s tem, ko se pravica prizna) ali poslabšal (z zavrnitvijo pravice ali naložitvijo obveznosti). Toženke namreč niso vsebinsko odločale o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih, pač pa gre za odločitev v okviru njihovega poslovanja. Izpodbijani sklepi so konkretni akti poslovanja in ne akti organov, izdani v obliki predpisa. Vpliv odločitev samo v dejanskem pogledu oziroma uveljavljanje dejanskega in ne pravnega interesa pa za izpodbijanje sklepov v upravnem sporu ne zadostuje.