226. člen ZUP

Odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu.

Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu. Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.

Sklep, s katerim je tretji osebi priznan položaj stranskega udeleženca v tujem postopku, je le sklep procesne narave, ki ne uživa samostojnega sodnega varstva po 2. ali 5. členu ZUS-1. V primeru, ko procesne predpostavke za redni upravni spor niso podane, to ne pomeni, da bi se lahko vodil subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1.

Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Odločitev tožene stranke, s katero je ta v pritožbenem postopku občini priznala položaj stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku zoper pritožnika, ne posega v pritožnikov pravni položaj, saj z njo ni bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak je navedeni akt zgolj odločitev procesne narave. S tem aktom je bilo v pritožbenem postopku odločeno le o vprašanju, ki se tiče samega postopka (prvi odstavek 142. člena in 226. člena ZUP). Ker je z njim odločeno le o pravici do udeležbe v tujem postopku, je le osebi, katere udeležba je bila zavrnjena, zagotovljeno pravno sredstvo v upravnem postopku in sodno varstvo v upravnem sporu (prvi odstavek 142. člena ZUP in drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Taka ureditev je posledica tega, da s tem procesnim sklepom še ni bilo po vsebini odločeno o sami upravni zadevi, to je o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi strank, na katere zahtevo je začet postopek oziroma zoper katero je uveden postopek. O tem bo namreč odločeno s končno odločbo.

Ker nalog uresničevanja ustavnih in zakonskih določb za zaščito v Sloveniji živeče romske skupnosti ni mogoče uvrstiti na področje nobenega od ministrstev, je za obravnavanje pritožbe v tovrstnih zadevah, pristojna Vlada Republike Slovenije. Iz izpodbijanih sklepov in navedb strank izhaja, da v obravnavanem primeru prijaviteljem na javni razpis pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno. Tožnici bi tako morala biti zagotovljena pritožba, o kateri bi kot pristojna odločala Vlada Republike Slovenije.

Stranki upravnega postopka je treba priznati procesni pravni interes, da se (inšpekcijski) upravni postopek, ki se je zoper njo začel po uradni dolžnosti in zaradi katerega ji lahko tudi grozi naložitev določene obveznosti, konča z ustavitvijo, zato lahko tudi v zvezi s tem podaja procesne predloge upravnemu organu oziroma pristojni uradni osebi. Procesnemu predlogu stranke za ustavitev postopka, ki se začne po uradni dolžnosti, organ lahko sledi, če meni, da je po vsebini utemeljen. V takem primeru bo na podlagi lastne presoje po uradni dolžnosti tudi ustavil upravni postopek in izdal sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP (pri inšpekcijskem nadzoru pa na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru). Če pa se organ s predlogom stranke za ustavitev upravnega postopka ne strinja, je dolžan o njem odločiti s procesnim sklepom tako kot o drugih procesnih predlogih strank, vendar pa je ta sklep lahko zelo kratek in brez posebne predpisane oblike (npr. zgolj v obliki uradnega zaznamka o vsebini odločitve, navzočim strankam naznanjen ustno), saj o tem ni dolžan izdati posebnega pisnega in vsebinsko obrazloženega sklepa. Iz ustavnoskladne razlage pravil upravnega pos

Upravni organ je, ne glede na določbo 226. člena ZUP, ki določa, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pri izdaji sklepa dolžan upoštevati, da mora biti tudi sklep, enako kot odločba, obrazložen, tako kot to zahteva določba 214. člena ZUP.

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.

Odločitev, da se ne ugodi predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, je akt procesne narave, s katerim ni odločeno o tožničini zahtevi. Pri posegu na območju, ki je s prostorskim aktom določeno kot območje odlagališča, ni mogoče izključiti uporabe določb, ki se nanašajo na zahteve za varovanje zdravja ljudi, med katere sodi tudi zahteva po oddaljenosti odlagališča od vodotokov in drugih vodnih teles.

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave in se nanaša na tek izvršilnega postopka ter ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je po 260. členu ZUP predvideno le za postopke, ki so končani z odločbo, dokončno v upravnem postopku. Sklep, s katerim je upravni organ iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP začasno zadržal oz. začasno prekinil nadaljnji tek že začetega izvršilnega postopka, pa je procesne narave. Gre torej za procesni sklep, ki že po naravi stvari ne pomeni dokončnega akta, glede katerega bi bila mogoča obnova.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov. S spornim sklepom je bilo odločeno le o teku postopka, kot je to pravilno presodilo prvostopno sodišče. Poleg tega pa iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila prekinitev oziroma odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o predlogu stranke za odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov dana pritožba. To pa pomeni, da se odlog izvršbe lahko dovoli le do pravnomočnosti izvršilnega naslova, kar je v obravnavanem primeru inšpekcijska odločba z dne 27. 11. 2009, ki pa je že pravnomočna. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je temeljni pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe pravilno vložena tožba.

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Izpodbijani sklep o odložitvi izvršbe se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jih ima kot upravičenka v postopku denacionalizacije. Ker je bilo za tožbo v upravnem sporu v obravnavanem primeru ugotovljeno, da ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi; če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za sklepe, pa so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu (tudi) samo v taksativno določenih primerih. V obravnavanem primeru je tako podana situacija, ko je bil tožniku izdan ugoditveni sklep (s tam navedeno omejitvijo obsega pregleda spisa) po določbi 2. odstavka 82. člena ZUP, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (to bi glede na vsebino tožbe in podatke spisa utegnila biti pravica tožnika do povrnitve stroškov v zvezi z njegovim izvedenskim delom), temveč gre za odločitev o procesnem vprašanju, tj. za seznanitev s spisi postopka, razvidnega iz dokumentov zadeve. Glede na navedeno zato ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz določbe 2. odstavka 5. člena ZUS-1.

Sklep prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za vpogled v spis ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, niti ne sodi med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

S sklepom o izvršbi, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba gradbene inšpektorice postala izvršljiva in se dovoli njena izvršitev, določen je bil nov (dodaten) rok za prostovoljno izpolnitev odrejene obveznosti ter ponovno, kot že v sami inšpekcijski odločbi, določen način izvršbe, ni bilo poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožnikov, saj ni bila določena nobena nova oziroma dodatna obveznost, niti ni bilo na noben drug način poseženo v njun pravni položaj. S sklepom, s katerim predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, glede na ugovore tožnikov, ki sta jih navajala, ni bilo poseženo v njun pravni položaj.

Ker je tožnica podala izjavo, ker je ta zapisana v zapisnik, iz katerega izhaja, da je bil prebran in da tožnica nanj ni imela pripomb, brez nadaljnje konkretizacije tistega dela izjave, glede katerega je bila onemogočena, preizkus te kršitve ni mogoč. Odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve morebitne nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved njenega nadaljevanja.

Zahteva za predložitev davčnih evidenc je vsebinsko gledano sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe, saj jo ZDavP izrecno ne predvideva.