Inšpekcijsko nadzorstvo

Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drog

Ker je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa že opravljena sodna presoja po 105. členu GZ-1, v okviru katere je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom N 25/2023 z dne 30. 1. 2025 pravnomočno odločilo, da se ne dopusti presoja sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa po inšpekcijski odločbi v tožničin dom, prvostopenjski organ ni mogel ugoditi predlogu tožnice za odlog izvršbe, saj lahko po šestem odstavku 104. člena GZ-1 izda sklep o odlogu izvršbe le, če sodišče v postopku iz četrtega odstavka tega člena odloči, da izrečeni inšpekcijski ukrep nesorazmerno posega v predlagateljev dom.

Zaznamba spora je usmerjena v varovanje obstoječih lastniških struktur oziroma želi tožencu po vloženi tožbi preprečiti pravno veljavno odsvojitev ali obremenitev. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo poštenega tretjega varuje le v tem, da se lahko zanese na pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne pa tudi na pravna dejstva. Nelegalna gradnja obstaja neodvisno od spora (o lastninski pravici), vpis takšne zaznambe pa ima zgolj deklaratorni učinek. Kasnejši vpis nelegalne gradnje v morebitna tožnikova lastninska upravičenja ne posega. Po naravi in namenu ureditve zaznambe spora in ureditve zaznambe neskladne gradnje se pravno pravilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 ne nanaša na primer zaznambe neskladne gradnje.

Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspe

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 30/2017 navedlo, da se v upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, v primeru, če stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ustaviti. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa. ZUP v drugem odstavku 113. člena določa, da gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v

Sklep o denarni izvršbi je bil tožniku izdan 9. 2. 2021 z naložitvijo kazni v višini 10.000,00 EUR v plačilo in z grožnjo nove denarne kazni v isti višini, če obveznost ne bo izvršena do 30. 9. 2021. Ker tožnik tudi v tem roku obveznosti ni izpolnil, mu je bil izdan izpodbijani sklep z dne 29. 12. 2021, s katerim je bil rok za izvršitev obveznosti določen na 30. 6. 2022.

Izpodbijana odločba je bila že izvršena, saj so bili objekti, katerih odstranitev je bila zahtevana z izpodbijano odločbo, že odstranjeni. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.

V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.

Namen same zakonskedoločbe je varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan), zato ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico.

Če se je organ postavil na stališče, da gre za celoto oziroma sklop objektov, potem je pojem povezanosti s tlemi treba razlagati tudi na tak način, torej, ali je mogoče cel objekt (v tem primeru sklop gradbenih inženirskih objektov, ki v naravi predstavljajo ...) premakniti ali odstraniti brez škode za njihovo bistvo. Take presoje pa organ ni niti opravil, zaradi česar sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da je takšna re-lokacija obravnavanega objekta (oziroma sklopa objektov kot celote) možna.

Ugriza psa (zakonski dejanski stan), ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, nasprotuje opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv.

Odločba št. 06152-602/2019-7 z dne 24. 3. 2020, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, tožnici ni bila nikoli vročena, zato tudi niso mogle nastopiti pravne posledice, ki iz nje izhajajo, to je izvršljivost odločbe. Posledično niso bili podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe in je tak sklep nezakonit. Odločba, ki ni bila vročena, sicer ne more učinkovati, vendar to ne pomeni, da je zaradi te hibe neobstoječa. Odločba je izdana in obstoji, da bo učinkovala, jo je treba le vročiti pravi stranki (tožnici). Izpodbijani sklep zato ni izdan na neobstoječi podlagi, temveč na podlagi odločbe, glede katere še niso izpolnjeni zakonski pogoji za nastop izvršljivosti. To pa je razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in njegovo odpravo, ne pa ugotovitev ničnosti.

Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem

Za podjemnika šteje pravna oseba, ki zaposluje delavce, ki delo po podjemni pogodbi tudi dejansko opravijo, pri čemer sami delavci nimajo položaja podjemnika; če v takem primeru v skladu s podjemno pogodbo delavci podjemnika prejmejo od naročnika neposredna navodila in so podvrženi njegovemu neposrednemu nadzoru, to ne vpliva na obstoj njihovih pogodb o zaposlitvi z njihovim delodajalcem (podjemnikom); v razmerju do naročnika je namreč nosilec pogodbenih obveznosti in pravic še vedno podjemnik - torej njihov delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za to, da je delo opravljeno. Drugače pa je v primeru fizične ali pravne osebe, ki napotuje svoje delavce kot agencija: tedaj delavci, ki delajo pri uporabniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z agencijo kot delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela uporabnikom, namreč opravljajo delo pod nadzorom in po navodilih uporabnika. Pri tem je bistveno, da je napoteni delavec v tem primeru nosilec obveznosti in odgovornosti, da je delo opravljeno, ne pa agencija kot njegov dejanski delodajalec.

Tožnik v tožbi ne ugovarja izpodbijanemu sklepu, ampak vsebini inšpekcijske odločbe, zato tožbene navedbe skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP niso pravno relevantne za odločitev v zadevi.

Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage. Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju. Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja. Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, d

Za ograjo je določena izjema od splošnih pravil razvrščanja, da se ravzršča samostojen objekt, in sicer je izrecno dovoljeno ločeno razvrščanje v primeru, ko se ograja postavi na oporni zid. Če se torej ograja postavi na oporni zid, se oporni zid in ograja lahko razvrščata ločeno. Iz izpodbijane odločbe ni razbrati presoje upravnega organa o možnosti za razvrstitev gradnje glede na to izjemo, ki se nanaša prav na ograjo in oporni zid, na katerega je postavljena ograja, torej ločeno klasifikacijo kot ograjo in oporni zid. Toženka ni upoštevala posebnih pravil za klasifikacijo objektov, torej materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo popolno ugotovljeno, saj inšpektor ni ugotavljal vseh lastnosti gradnje, torej, ali se gradnja izvaja na zemljišču, kjer obstaja višinska razlika med spodnjim in zgornjim zemljiščem, temveč je glede betonskega dela ograje ugotovil le njegovo debelino in povprečno višino.

Tako predlagana začasna odredba ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.

Inšpektor Medobčinske uprave občin Bovec, Kobarid, Tolmin in Kanal ob Soči je pristojen za nadzor nad izvrševanjem Odloka in tožena stranka je inšpekcijski ukrep oprla na kršitev določila, ki prepoveduje gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih, na vseh vrstah nestavbne osnovne namenska rabe in na kršitev določila, ki prepoveduje postavljanje objektov za oglaševanje, ki presegajo površino 4 m2. Po določbi tretjega odstavka 10. člena Gradbenega zakonika nadzor nad gradnjo nezahtevnih objektov izvaja tudi občinski inšpektor ali skupni občinski inšpektor, ki deluje v okviru skupne občinske uprave.

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.