28. člen ZUS-1

Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Glede tožbe po 2. členu ZUS-1 velja, da se vloži v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Kadar drugostopenjski organ ne odloči vsebinsko o zadevi, temveč odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, rok za vložitev tožbe pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zavrnjena.

Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZVO-P je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1, na kar kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1, ki določa, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

Po ustaljeni sodni praksi se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z aktom, zoper katerega bi bil mogoč redni upravni spor po 2. členu ZUS-1. Tožnica je sicer izrecno vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar v tožbi zatrjuje tudi napake, ki naj bi bile storjene v postopku pred toženo stranko, zato tudi, če bi bilo njeno tožbo v tem delu mogoče razumeti kot tožbo zoper obvestilo tožene stranke št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, takšna tožba ne bi bila dopustna (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). To pomeni, da je v obravnavani zadevi, ko tožnica izrecno izpodbija posamična dejanja policistov, izvršena dne 25. 8. 2025, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči takrat, ko so bila posamična dejanja storjena in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policistov. Pritožbeni postopek po ZNPPol ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo

Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi. Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.

Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Glede na obseg sodne presoje je pomembno zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.

Nadomestna odločba, izdana na podlagi člena ZUP, prejšnjo nadomešča v celoti, z učinkom za nazaj. Prejšnja odločba torej od izdaje in vročitve nadomestne odločbe ne velja več. Odločba, za katero je pritožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti oziroma njeno odpravo, tako zaradi izdaje nadomestne odločbe nima več nobenih pravnih učinkov. Poleg tega je bilo z nadomestno odločbo odločeno tudi o podaljšanju pritožničine koncesije, kar pomeni, da se je pritožnica znašla v enakem pravnem položaju, kot če bi s tožbo v celoti uspela. Pritožnica torej svojega pravnega položaja tudi ob uspehu v upravnem sporu očitno ne more več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o tožbi v tem delu ne izkazuje pravnega interesa, zato je treba tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Popravni sklep, s katerim je bila spremenjena identiteta stranke, je sicer nezakonit (in zato izpodbojen), ne pa tudi ničen. Do spremembe prvotne odločbe je torej s takim popravnim sklepom prišlo na nezakonit način, vendar pa tudi taka sprememba ustvarja pravne učinke, če popravni sklep ni odpravljen v postopku s pravnimi sredstvi. Pritožnik ima torej pravni interes glede vsebine odločbe, vendar pa je ni mogel izpodbijati, dokler ni bila naslovljena nanj oziroma dokler z njo ni bilo odločeno o njegovem pravnem razmerju. To se je zgodilo šele s sklepom o popravi, s katerim pa samim zase tudi ni bilo odločeno o pritožnikovem pravnem razmerju, temveč je materialna odločitev o tem razmerju vsebovana v prvotni odločbi. Odločitev o pritožnikovem pravnem razmerju torej vsebujeta šele ta odločba in popravni sklep skupaj. Pritožnik je torej v obravnavani procesni situaciji ravnal pravilno, ko je s tožbo izpodbijal odločbo v zvezi s popravnim sklepom. To seveda bistveno vpliva tudi na presojo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je bila namreč šele od izdaje popravnega sklepa naprej naslovljena na pritožnika, zato je pritožnik šele od

Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen. Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov. V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj. Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena Z

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih t

Za presojo o neobstoju procesnih predpostavk je bistvena okoliščina, da je tožnica tožbo vložila še preden se je iztekel dvomesečni rok iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 (in 60-dnevni rok, ki ga je toženka kot rok, v katerem odloči župan o pritožbi, navedla na seznamu z dne 3. 6. 2024). Ta je začel teči z vložitvijo tožničine pritožbe dne 18. 10. 2024, kar narekuje zaključek, da je tožnica preuranjeno vložila tako zahtevo toženki z dne 18. 11. 2024 kot tožbo v tej zadevi dne 3. 12. 2024.

Sodišče meni, da tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj tožnik ni izkazal, da bi pri njem v času teka roka za vložitev tožbe obstajale okoliščine, ki bi ga ovirale pri vložitvi tožbe ter da bi bile te ovire nepričakovane in take, da jih brez lastne krivde ne bi mogel niti predvideti niti odstraniti.

Sodišče je ugotovilo, da iz vročilnice (C1 v sodnem spisu) izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-51/2024-4 z dne 22. 7. 2024, s katero je bil postopek v zadevi končan, vročena dne 31. 7. 2024. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 30. 8. 2024, tožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 16. 9. 20241, torej po poteku zakonsko določenega roka. Iz drugega odstavka 72. člena ZKZ izhaja, da se reševanje pritožb in upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom šteje za nujno. Iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS pa izhaja, da v zadevah, za katere zakon določa, da so nujne, procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja.