126. člen ZUP

Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov. Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gosto

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo. Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utem

Skladno z določilom prvega odstavka 172. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba uveljavlja na svojo pobudo pravico do prvega obiska pri osebnem zdravniku. Osebni zdravnik zavarovani osebi zagotovi zdravstvene storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti, če ugotovi, da so utemeljene. Primarna pobuda za kakršnokoli postopanje izhaja iz strani same zavarovane osebe. Določilo 174. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pa nadalje opredeljuje, da osebni zdravnik zagotavlja zavarovani osebi uresničevanje pravic svojega delovnega področja, v okvir katerega spada ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Slednje potrjuje, da pri tem postopku ne gre za postopek po uradni dolžnosti. Seveda je ugotavljanje začasne zadržanosti od pobude dalje prenešeno na osebnega zdravnika, ker je njegovo odločanje strokovna odločitev v okviru njegovega delokroga. Da gre za postopek, ki je začet na pobudo zavarovanca in je zvezan z zavarovancem, potrjuje dejstvo, da zavarovana oseba nadalje vodi postopek.

Pritožbenega sodišča mnenje izvedenca v delu, ko je slednji ocenil, da je prvotožnik zmožen za delo, ne prepriča. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena graja, da izvedensko mnenje ni jasno, zakaj za sporno obdobje prvotožniku bolniški stalež ni priznan, kljub temu da se zdravstveno stanje prvotožnika od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije naj ne bi spremenilo.

Ukinitev zasebnega namakalnega sistema po uradni dolžnosti ni mogoča, ampak lahko ukinitev zasebnega namakalnega sistema zahteva njegov lastnik. Na ta način, tj. kot vlogo za ukinitev namakalnega sistema, je toženka tudi obravnavala vlogo B. B., ki jo je poslal na vnaprej natisnjenem obrazcu, katerega mu je poslala toženka. Pri tem med strankama ni sporno, da B. B. ni lastnik namakalnega sistema, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ampak je njegov lastnik tožnik, ki pa zahteve, niti kasnejšega soglasja za ukinitev, ni dal.

Stranki upravnega postopka je treba priznati procesni pravni interes, da se (inšpekcijski) upravni postopek, ki se je zoper njo začel po uradni dolžnosti in zaradi katerega ji lahko tudi grozi naložitev določene obveznosti, konča z ustavitvijo, zato lahko tudi v zvezi s tem podaja procesne predloge upravnemu organu oziroma pristojni uradni osebi. Procesnemu predlogu stranke za ustavitev postopka, ki se začne po uradni dolžnosti, organ lahko sledi, če meni, da je po vsebini utemeljen. V takem primeru bo na podlagi lastne presoje po uradni dolžnosti tudi ustavil upravni postopek in izdal sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP (pri inšpekcijskem nadzoru pa na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru). Če pa se organ s predlogom stranke za ustavitev upravnega postopka ne strinja, je dolžan o njem odločiti s procesnim sklepom tako kot o drugih procesnih predlogih strank, vendar pa je ta sklep lahko zelo kratek in brez posebne predpisane oblike (npr. zgolj v obliki uradnega zaznamka o vsebini odločitve, navzočim strankam naznanjen ustno), saj o tem ni dolžan izdati posebnega pisnega in vsebinsko obrazloženega sklepa. Iz ustavnoskladne razlage pravil upravnega pos

Ker razmerje med strankama glede objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

Za preizkus materialne zakonitosti je predvsem potrebno, da so navedeni materialni predpisi ter njihove določbe, na katere je odločitev oprta, ter da je dejansko stanje opisano v materialnopravno bistvenih točkah. Navedene vsebine pa obrazložitev izpodbijanega sklepa nima. V obrazložitvi sklepa se organ opira zgolj na (logično) sklepanje o upravičenosti Republike Slovenije (proračuna) do vračila sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči (BPP), ker je bila tožnica upravičena do storitev BPP v sodnem (izvršilnem) postopku, ter da zato pripadajo vsi stroški, odmerjeni v navedenem sodnem postopku, proračunu. To pa za preizkus materialne zakonitosti izpodbijanega sklepa ne zadostuje.

Določba prvega odstavka 4. člena ZDKG daje organu pooblastilo, da zaščiteno kmetijo preveri oziroma določi tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da pristojni organ začne postopek, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali če ugotovi ali izve, da je postopek glede na obstoječe dejansko stanje treba začeti zaradi javne koristi (126. člena ZUP). ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, navedena določba pa že sama po sebi pomeni enega od razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu z navedenim 126. členom ZUP. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da dejanska obdelava (torej tudi način obdelave) zemljišč ni odločilna za obstoj zaščitene kmetije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2006). Predmet odločanja oziroma preverjanja v obravnavanem upravnem postopku je lahko zgolj to, ali še izpolnjuje pogoje za obstoj zaščitene kmetije tista oziroma taka kmetija, kot je bila določena za zaščiteno kmetijo v času zapustničine smrti oziroma s pravnomočno upravno odločbo, kar v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG formalno pomeni zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji.

Rravnanje toženke ni bilo nezakonito, saj za uvedbo postopka ni imela pravne podlage, dokler postopek ni bil uveden, pa tudi ni mogla tožniku zagotavljati procesnih garancij, ki so vezane na ta postopek. To pa pomeni tudi, da brez uvedbe postopka ne more priti niti do kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se uresničevale skozi te procesne garancije, vsaj ne v okviru postopka, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Če tožnik meni, da je do opisane situacije, ko zaradi neustrezne obveščenosti ni pravočasno zahteval uvedbe postopka, prišlo zaradi nezakonitega ravnanja organov v predhodnih postopkih in mu je zato nastala škoda, bo moral to škodo uveljavljati z odškodninsko tožbo, ne more pa tega uspešno storiti v okviru preizkusa zakonitosti odločbe, izdane v postopku, ko je bil ta končno uveden.

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Organ bi tudi moral podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe 126. člena ZUP.

Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.

Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti bi moral organ v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe 126. člena ZUP.

Kadar odločbo izda po skrajšanem postopku, mora organ v obrazložitvi odločbe navesti, na določbo katere točke prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka ter obrazložiti, kako je določbo uporabil. Podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti bi moral organ v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe določbe 126. člena ZUP.

V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, se začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1, zato opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke, ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. Zato ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen OZ. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine zakonito zavržen.

S tožbo zaradi molka organa lahko zahteva izdajo upravnega akta le oseba, ki je bila stranka v upravnem postopku (oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka) in ne stranski udeleženec upravnega postopka. Tožeča stranka kot stranska udeleženka v upravnem postopku podeljevanja prvih dimnikarskih koncesij, ki se ni začel na zahtevo stranke, temveč po uradni dolžnosti, ne more vložiti tožbe zaradi molka organa, s katero bi zahtevala, da tožena stranka izda odločbo v postopku, ki ne teče zoper njo niti se ni začel na njeno zahtevo.

Zahteva za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine se obravnava kot predlog upravičenca zavezancu za sklenitev sporazuma, ki je pogoj za tovrstno vrnitev premoženja. Ker do takšnega sporazuma ni prišlo (te ugotovitve tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka), ne strinja pa se z odškodnino v obliki obveznic, kar je med strankami postopka tudi nesporno, je upravni organ pravilno odločil o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče še poudarja, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki je odločal o zahtevku za denacionalizacijo, tudi glede oblike denacionalizacije vezan na zahtevek stranke.