UPRS Sodba I U 898/2016-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo in sklepi je prvostopni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja A. v obsegu, ki presega upravičenki do vračila ¼ kapitalskega deleža A.A., v dosedanjem postopku že pravnomočno vrnjenega premoženja (z odločbo organa, št. 301-15/93 z dne 27. 8. 1993, delno odločbo organa, št. 301-3/2000-38/420-JBJ/MT z dne 29. 4. 2003, in odločbo organa, št. 301-3/2000-59/420-JBJ/MP z dne 24. 9. 2004) (1. točka izreka odločbe) in odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški upravnega organa pa niso zaznamovani (2. točka izreka odločbe), zahtevek za denacionalizacijo podjetja A., v korist družbenikov: ... zavrgel (1. točka izreka sklepa), zavrgel zahtevek za določitev odškodnine v znesku 567.948,19 DEM v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. za bistveno zmanjšano vrednost imenovanega podjetja (2. točka izreka sklepa), zavrgel tam opredeljen predlog ... za izdajo začasne odredbe o prenosu A. v začasno uporabo predlagateljem (3. točka izreka sklepa) in še odločil, da stroški za izdajo teh sklepov niso zaznamovani (4. točka izreka sklepa). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja A. O zahtevah je bilo že deloma odločeno. V nadaljevanju postopka je sporno, za deleže katerih družbenikov je bila v zakonskem prekluzivnem roku vložena zahteva za denacionalizacijo. Organ meni, da je za rešitev tega vprašanja relevantna vsebina družbene pogodbe z dne 30. 4. 1941, sklenjena med A.A., posestnico in lastnico tvrdke A. ter njenimi otroci ... Po tej pogodbi je A.A. na račun dednega odpravka po njej in po svojem pok. možu B.B. sprejela otroke kot javne družbenike, ki postanejo solastniki na hidrocentrali vsak do 7/56, A.A. do ¼, z namenom zaokrožitve posesti pa je A.A. novoustanovljeni tvrdki odstopila še tam navedene nepremičnine. Organ je v nadaljevanju citiral 13. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in navedel, da iz vsebine ločenih zahtev za denacionalizacijo vlagateljev B.B. in C.C. izhaja, da sta v roku za vlaganje zahtev zahtevala denacionalizacijo premoženja, podržavljenega upravičenki A.A. do ¼, ne pa tudi deleža preostalih družbenikov. Organ je C.C., ki je zahtevek vložil pred uveljavitvijo ZDen, opozoril na dopolnitev oziroma razširitev zahtevka, vendar vloga v tem smislu ni bila ustrezno dopolnjena. Vlagatelji so sicer prerekali, da je pok. A.A. upravičenka do vsega premoženja glede na vpis v registru, vendar se ta izpis nanaša na stanje 5. 11. 1928, ki pa v času podržavljenja (leta 1948) ni obstajalo. V zvezi z vračilom premoženja v zahtevanem obsegu je organ nadalje ugotovil, da sta v premoženje podjetja sodila obrat hidroelektrarne na ... in obrat opekarne v ..., da je bilo podjetje osebna družba s prej navedenimi solastniki - družbeniki. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ex lege z dnem 28. 4. 1948, kar je bilo ugotovljeno za elektrarno z odločbo Vlade LRS z dne 25. 10. 1951 in za opekarno z odločbo Vlade LRS z dne 15. 12. 1951. V postopku je bila ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja. Po izračunu neto aktive podjetja in upoštevanju vrednosti v postopku že vrnjenega premoženja v času njegove vrnitve je organ ugotovil, da je bil v postopku vrnjen večji obseg premoženja, kot je bil podržavljen pok. upravičenki A.A. Glede na 36., 37., 38., 43. člen ZDen je podržavljeno podjetje oziroma podržavljeni kapitalski delež v denacionalizaciji odškodovan v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin (vrednotenih po ZDen) doseže ugotovljeno vrednost neto aktive podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža (tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 241/2013 z dne 10. 4. 2014, I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007). Pojasnil je še, da gre za predlagalni postopek in organ lahko odloči le v okviru postavljenega zahtevka, pravočasna vložena zahteva za enega družbenika pa ne zadošča za vsebinsko obravnavo za premoženje vseh družbenikov, ne glede na osebo vlagateljev in njuno razmerje. Zato je odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe. V zvezi s 1. točko izreka sklepa je navedel, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja po upravičencih ... vložena prepozno glede na 64. člen ZDen, saj je bila vložena 16. 4. 2012 oziroma 19. 2. 2015. Zahtevek za priznanje odškodnine za zmanjšano vrednost B. na podlagi 36. člena ZDen pa nima podlage v ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, saj ne gre za tak primer, zato ga je organ zavrgel v 2. točki izreka sklepa. Predlog za izdajo začasne odredbe o prenosu nepremičnin v začasno uporabo drugih vlagateljev pa je organ v 3. točki izreka sklepa tudi zavrgel, saj pok. upravičenki ni mogoče priznati več, kot ji je bilo že vrnjeno.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbi vlagateljev in se v celoti strinjal z zaključki prvostopnega organa.

3Tožniki so vložili tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma so poudarili trajanje postopka, ki povzroča tožnikom škodo, ki ni samo materialna. Organ je z izdajo izpodbijanega akta kršil 8., 7., 9., 140. in 146. člen ZUP, s tem pa tudi 22. člen Ustave. Izpostavili so, da je prvostopni organ 4. 4. 1997 že izdal odločbo, s katero je odločil, da se vrne tožnikom podržavljeno premoženje, ki se nanaša na elektrarno, v naravi. Ta odločba je bila kasneje res odpravljena, vendar je bil organ skladno z napotilom sodišč (Upravnega sodišča v sodbi, U 1119/98, in Vrhovnega sodišča v sodbi, I Up 399/2000) dolžan ugotoviti le, kdo je lastnik podržavljenega podjetja in s tem zavezanec za njegovo vračilo, nista pa sodišči oporekali odločitvi o načinu vračila. Prvostopni organ je nato 30. 6. 2009 izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevek v naravi v obsegu, ki presega do sedaj v naravi pravnomočno vrnjeno premoženje in odločil, da se za ta del premoženja upravičencem določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 1.193.095,77 DEM, ki jo je v nadaljevanju razdelil med upravičence glede na njihove deleže. Drugostopni organ pa je to odločbo odpravil in vrnil v novo odločanje prvostopnemu organu. Glede na izpodbijani akt tožniki opozarjajo, da prvostopni organ ni sledil napotilu tega sodišča in napotilu Vrhovnega sodišča RS. Prav tako prvostopni organ ni sledil napotilom drugostopnega organa, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, za deleže katerih prejšnjih lastnikov podržavljenega podjetja je bila v zakonsko predpisanem roku vložena zahteva, kdo so pravni nasledniki določenega upravičenca in njihovo udeležbo v postopku dopustiti v obsegu pravic njihovega pravnega prednika ter ugotoviti zavezance za vračilo. Tožniki so ponovno opozorili, da sta se v tem primeru vodila dva denacionalizacijska postopka - za elektrarno in za opekarno. V dosedanjem postopku je bilo nesporno, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja po pok. A.A. za vse njej odvzeto premoženje podana pravočasno, organ je na tej podlagi sprejel tudi več delnih odločb, ki so danes že pravnomočne in tudi že izvršene. Naknadna diametralna razlaga organa je zato nerazumljiva in nezakonita. S tem organ krši 22. člen Ustave. Tako stališče pa je tudi materialnopravno zmotno. Ni sporno, da je bilo premoženje podržavljeno v dveh sklopih - elektrarna in opekarna. Podržavljeno torej ni bilo enotno podjetje, temveč ločeno dva sklopa podjetja oziroma kot ločene stvari v okviru posameznega sklopa. Zato je jasno, da je v postopkih kot upravičenka nastopala tista oseba, ki ji je bilo premoženje odvzeto, torej pok. A.A., kot tudi izhaja iz odločb o podržavljenju. Do tega se organ ni opredelil. Tako je stališče, da je bila pok. upravičenka solastnica le do ¼, zmotno. To dejstvo je ugotovil tudi prvostopni organ v poročilu z dne 22. 12. 1995. Temu so sledila vsa nadaljnja postopanja organa, ki je v vseh odločbah štel kot upravičenko le A.A., to pa je tudi pravilno, saj sledi postopku in metodi podržavljenja tega premoženja. Prav tako je prvostopni organ štel vse vloge vlagateljev za popolne, pravočasne in pravilne. V postopku torej ni bilo sporno, da je A.A. razlaščenka in upravičenka in da so upravičenci tudi drugi imetniki poslovnih deležev iz predmetne družbene pogodbe. Torej so zaključki o tem, da odločitve, s katerimi je bilo premoženje vrnjeno pok. A.A. in drugim imetnikom poslovnih deležev, niso bile pravilne, nerazumljivi in nezakoniti, saj kršijo načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, obenem pa posegajo v načelo pravne varnosti strank. Glede na predlagalno naravo postopka je logično, da če popolna zahteva ni podana, organu ni treba izvajati nadaljnjih procesnih opravil v postopku. A contrario to pomeni, da če je organ že večkrat pravnomočno presodil, da so podani procesni pogoji za vračilo vsega premoženja, potem je logično zaključiti, da je taisti organ že predhodno pozitivno rešil procesno vprašanje o tem, ali je bila podana ustrezna zahteva za uvedbo postopka za osebo, ki je v zahtevi navedena kot denacionalizacijska upravičenka. Sicer pa nasprotni zaključek organa ni pojasnjen in odločbe zato ni možno preizkusiti. Vlagatelji pa so na poziv prvostopnega organa z dne 26. 1. 1993 ustrezno dopolnili svojo zahtevo, saj sta vlagatelja D.D. in E.E. pridobila splošno pooblastilo vseh upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov z dne 31. 3. 1993 in ga pravočasno vložila v spis. V dokaz so tožniki predlagali svoje zaslišanje, ki ga pa organ ni izvedel in tudi ni pojasnil razlogov za neizvedbo tega predloga. Organ je glede na 7. člen ZUP tudi dolžan opozoriti stranko, da postavi določen zahtevek za priznanje ustreznih pravic. Prvostopni organ napačno meni, da se zahteva za denacionalizacijo glasi le na premoženje, podržavljeno pok. A.A. čeprav je iz same odločbe smiselno razvidno, da po uvedbi postopka denacionalizacije večina od skupno 19 vlagateljev izkazuje pravno nasledstvo do družbenikov - upravičencev. Za natančno ugotovitev pravnega nasledstva po družbenikih bi moral organ pozvati pravne naslednike, da odpravijo pomanjkljivosti glede izkazanega pravnega nasledstva po družbenikih in jim za to določiti rok, vendar tako ni ravnal, temveč je ugotavljal pravno nasledstvo le po pok. A.A. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost strank nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. To tudi pomeni, da po tem, ko je zahteva za denacionalizacijo pravočasno vložena in je po združitvi zahtev za denacionalizacijo elektrarne in opekarne uveden postopek denacionalizacije, so znani tudi vsi upravičenci oziroma družbeniki. Od takrat dalje ni več mogoče šteti pok. A.A. za upravičenko do ¼ premoženja. Prav tako je bilo treba pozvati vse vlagatelje zahteve, da po družbenikih izkažejo pravno nasledstvo in po ugotovitvi pravnega temelja podržavljenja in pravnega temelja pravice do vrnitve družbenikom vrniti v skladu s 13. in 37. členom ZDen podržavljeno premoženje. Organ bi tudi moral razpisati ustno obravnavo, saj so stranke v postopku očitno imele nasprotujoče interese (149. člen ZUP). Napačna je tudi odločitev o zavrženju zahtevka za določitev odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost elektrarne. V tej zadevi, ko gre za denacionalizacijo podjetja, ni mogoče uporabiti 26. člena ZDen. Vrednost izpodbijanega dela akta toženke pa je 1.750.109,60 EUR, kar predstavlja vrednost neto aktive podržavljenega premoženja v višini 3.422.916,86 DEM. Tožniki so predlagali, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in naloži toženki povrnitev njihovih stroškov postopka.

4Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5Stranke z interesom F.F., G.G. in H.H. so predlagali združitev te zadeve z zadevama I U 891/2016 in I U 902/2016. Ostale stranke z interesom na tožbo v danem roku niso odgovorile.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporno, komu je bilo premoženje (ki se je nahajalo v sklopu podjetja A., katerega vračilo je bilo zahtevano v tem denacionalizacijskem postopku, podržavljeno in posledično, ali je bila zahteva (oziroma zahtevi) za njegovo vračilo dana za celotno podjetje oziroma po vseh družbenikih - denacionalizacijskih upravičencih ali le za določen/e delež/e družbenika/ov - denacionalizacijskih upravičencev na tem podjetju.

8Organ je po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključil, da je bilo podjetje ob podržavljenju v lasti pok. A.A., pok. ... in da je bilo vsem navedenim družbenikom premoženje tudi podržavljeno, da pa je bila zahteva (oziroma zahtevi) za vračilo tega premoženja podana v zakonskem prekluzivnem roku iz 64. člena ZDen le za delež premoženja, podržavljenega pok. A.A., ne pa tudi za deleže ostalih družbenikov. Tožniki se s tem ne strinjajo in sicer primarno, ker je po njihovem mnenju nesporno, da je bila zahteva dana za vračilo celotnega premoženja po pok. A.A., kateri je bilo premoženje tudi podržavljeno, hkrati pa navajajo, da so pok. A.A. in ostali zgoraj navedeni družbeniki nesporno upravičenci (kar je sicer kontradiktorno prvo navedeni tožbeni trditvi - op. sod.), saj je bila zahteva za denacionalizacijo po ostalih družbenikih - denacionalizacijskih upravičencih ustrezno dopolnjena in vložena v predpisanem roku iz 64. člena ZDen, kot že presojano v upravnem postopku.

93. člen ZDen opredeljuje upravičence do denacionalizacije kot osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam navedenih predpisih, med drugim tudi na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (8. točka). Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Vračanje podjetij in kapitala ZDen ureja podrobneje še v določbah od 35. člena dalje, med drugim je v drugem odstavku 37. člena ZDen določeno, da mora biti vrednost lastninskega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka. Glede na uveljavljeno sodno prakso je torej (vsak) upravičenec upravičen le do svojega kapitalskega deleža, ne pa tudi do celotnega premoženja družbe (glej npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 430/99 z dne 6. 12. 2000).

10Kot izhaja iz podatkov spisa in kar je med strankami nesporno, sta premoženje podjetja A. sestavljala dva dela: B. ter C. Nadalje je nesporno, da je A.A. kot izključna lastnica v trgovinskem registru Okrožnega kot trgovskega sodišča v Ljubljani protokolirane tvrdke A., z družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 na račun dednega odpravka po njej, kot tudi po svojem pokojnem soprogu B.B. sprejela svoje otroke: ... kot javne družbenike v svojo tvrdko, ki se iz posamezne tvrdke razširi s tem v javno trgovsko družbo in sicer po deležih: A.A. do ¼, za ostale pa do 7/56, kar je glede na premoženje podjetja v pogodbi še podrobneje opredeljeno, z dosedanjim imenom firme in začetkom poslovanja z dnem 1. 5. 1941. Nesporno je tudi, da citirana družabna pogodba v trgovinskem registru ni bila vpisana, je bil pa pri določenih nepremičninah, ki so sestavljale premoženje podjetja, v zemljiški knjigi na njeni podlagi izveden vpis lastninske pravice na ime novoustanovljene gospodarske družbe (npr. vl. št. 427, k.o. ...).

11Kot je, opirajoč se pri tem na podatke upravnih spisov, tudi povzel že upravni organ, je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), torej ex lege, kar je bilo ugotovljeno z dvema odločbama: 1. odločbo Predsedstva Vlade Ljudske republike Slovenije, štev.S-nac.46/40-50 z dne 25. 10. 1951, iz katere izhaja ugotovitev o prehodu B. v ... v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika A.; 2. odločbo Predsedstva Vlade ljudske republike Slovenije, štev.S.-nac.46/29-50 z dne 15. 12. 1951, iz katere pa izhaja ugotovitev o prehodu C. v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika A.

12Sodišče tako glede na povedano pritrjuje zaključku organa, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno kot podjetje (B., katerega lastniki pa so glede na sklenjeno družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 - poleg A.A. do ¼ - še ..., vsak do 7/56. Sodišče se zato ne strinja s tožbenim ugovorom, da iz odločb o podržavljenju izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno (le) A.A, saj to ne drži, nasprotnega pa tudi ne izkazujejo podatki spisa.

13Pri tem na drugačen zaključek tudi ne more vplivati neizveden vpis citirane družabne pogodbe z dne 30. 4. 1941 v trgov(in)ski register. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v zadevi, I Up 430/99 (sklicujoč se (tudi) na vir: dr. Stojan Pretnar: Oris primerjalnega trgovinskega prava, 1955), je bil v letu 1937 za področje trgovinskega oziroma gospodarskega prava sprejet enotni Trgovinski zakon Kraljevine Jugoslavije (Službene novice, št. 245/37), ki pa ni pričel veljati, saj ni bil sprejet poseben zakon o njegovi uveljavitvi. Zato je v Sloveniji vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo. Javno trgovinsko družbo (kot je bila tudi v obravnavanem primeru) je urejal avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb), ki je bil po svoji vsebini za Avstrijo uzakonjen nemški Splošni trgovinski zakonik (AHGb, 1861). Združena Nemčija je leta 1897 sprejela nov Trgovinski zakonik - HGb, ki je veljal na območju Slovenije med nemško okupacijo. Ureditev javne trgovinske družbe po HGb je bila enaka ureditvi po AHGb. Po teh ureditvah je javna trgovinska družba nastala (že) s pogodbo med dvema ali več osebami (notranje razmerje med družbeniki), navzven pa je nastala takrat, ko je pričela poslovati na način, ki je za tretje osebe zaznaven, ne glede na vpis v register, ki ni bil konstitutivne narave. Kot pa je sodišče že navedlo zgoraj, pa so bili na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi izvedeni vpisi lastninske pravice v korist tega (novoustanovljenega) podjetja, kar nedvomno izkazuje, da je podjetje pričelo poslovati na način, ki je bil za tretje osebe zaznaven, hkrati pa tudi to pomeni dejansko realizacijo te družabne pogodbe. Tožniki zato nimajo prav, da je bilo vso premoženje (torej 100 % podjetja A.) podržavljeno ''le'' pok. A.A. (kot izključni lastnici) in da je bilo vračilo za vso premoženje, torej za celotni delež podjetja, pravočasno zahtevano.

14Pri tem se tožniki tudi ne morejo sklicevati na že sprejete odločitve. Z odločbo z dne 4. 4. 1997, je bilo podržavljeno podjetje A., z dejavnostjo elektrarne, sicer res vrnjeno v last in posest upravičencem ..., vendar pa je bila ta odločitev kasneje odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje (sodba naslovnega sodišča, U 1119/98 z dne 19. 1. 2000), ne glede na to pa je treba opozoriti, da je predmet presoje v tem upravnem sporu (sedaj) sporna odločitev organa, ki se na prej povzeto odločitev niti ne navezuje. Zato pa tudi ni pravno pomembno, zaradi katerih razlogov je bila ta odločba odpravljena in ali je organ tem napotilom sledil. Tožniki se sklicujejo še na odločbo z dne 30. 6. 2009, s katero je organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A., v obsegu, ki presega sedaj že v naravi pravnomočno vrnjeno premoženje, in določil za ta del premoženja upravičencem (torej ...) odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, sedaj Slovenskega državnega holdinga d.d., ki pa je tudi bila - kot že tožniki tudi sami navajajo - odpravljena z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 29. 1. 2010, organ pa je moral v ponovljenem postopku (med drugim) ugotoviti, za deleže katerih prejšnjih lastnikov podjetja je bila v zakonsko predpisanem materialnem prekluzivnem roku vložena zahteva, kdo so pravni nasledniki določenega upravičenca, in njihovo udeležbo v postopku dopustiti v obsegu pravic njihovega pravnega prednika. To pa je organ v ponovljenem postopku (ki se je zaključil z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo) tudi storil, torej tožbeni očitek, da napotilom drugostopnega organa prvostopni organ ni sledil, ne vzdrži sodne presoje, saj zgolj nestrinjanje z odločitvijo še ne pomeni neizvedenega postopka v skladu z napotki v ponovljenem postopku.

15Ker pa je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja tudi z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki A.A. v skupni višini 2.111.612,40 DEM po pravnomočnih odločbah (odločba z dne 27. 8. 1993, delna odločba z dne 29. 4. 2003 in odločba z dne 24. 9. 2004), upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v višini 855.729,21 DEM, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožniki sicer ugovarjajo, da je bil s citiranimi pravnomočnimi odločbami pok. A.A. vrnjen le njen ¼ delež na nepremičninah, ki so sodile v sklop C., kar bi kazalo, da je treba odločiti še o vračilu nepremičnin v sklopu ..., vendar to ne drži. Kot že povedano v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe, sta obravnavano podjetje sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja, npr. C.

16Sodišče se tudi ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre torej za predlagalni postopek, kar pomeni, da če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika), ni postopka. Tako izhaja tudi iz 126. člena ZUP/86, po katerem sme v stvareh, v katerih je po zakonu (torej kot v tem primeru po 61. členu ZDen) za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. 62. člen ZDen natančno določa, katere sestavine mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, da jo bo možno vsebinsko obravnavati. Med drugim mora zahteva vsebovati: podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Iz navedenega sledi, da je bistveni element zahteve za denacionalizacijo zahteva za vračilo določenega podržavljenega premoženja, na katerega se zahteva nanaša, kot taka pa je neločljivo povezana prav z osebo upravičenca, ki je sam ali (če je ta že umrl) po svojih pravnih naslednikih upravičen zahtevati vrnitev tega premoženja (prim. npr. 3. člen, drugi odstavek 61. člena, drugi odstavek 62. člena, drugi odstavek 64. člena ZDen).

17Kot sta obširno in natančno pojasnila že oba organa, povedano pa potrjujejo tudi podatki spisa, sta bili v postopku vloženi dve ločeni zahtevi in sicer zahteva B.B. z dne 19. 10. 1992 za denacionalizacije elektrarne A., odvzetega A.A. ter zahteva C.C. z dne 18. 9. 1992 za denacionalizacijo C., upravičenca A.A. Do izteka zakonskega prekluzivnega roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo (tj. do 7. 12. 1993 - 64. člen ZDen) sta bili zahtevi po pozivih organa večkrat predmet dopolnitev (ki jih konkretno navede drugostopni organ v svoji odločbi), tožniki se pa v tožbi konkretno sklicujejo le na pooblastilo z dne 31. 3. 1993, iz katerega naj bi po njihovem mnenju izhajalo, da so (ostali) družbeniki oziroma upravičencu pooblastili I.I. in J.J. za vložitev zahteve za premoženje, podržavljeno ostalim družbenikom - upravičencem, poleg premoženja, podržavljenega A.A. Kot je navedel že drugostopni organ in tej oceni se pridružuje tudi sodišče, to pooblastilo take vsebine ne vsebuje. Iz njega izhaja, da so pooblastitelji ... pooblastili I.I. in J.J., da jih zastopata pri upravnem postopku denacionalizacije za B. in C., last pokojne A.A. - v skladu z Zakonom o denacionalizaciji. Jasno in nedvoumno je izraženo torej le, da navedeni pooblaščenci pooblaščajo pooblastitelja I.I. in J.J. za zastopanje v postopku za vračilo premoženja, last pokojne A.A., torej - kot povedano zgoraj - za vračilo njenega deleža, ki je ¼ celotnega podjetja. Nikakor pa s pridobitvijo pooblastila z dne 31. 3. 1993 in njegovo vložitvijo v upravni spis ni mogoče zaključiti, da je bila dana pravočasna in ustrezna zahteva za denacionalizacijo tudi za vse preostale upravičence (poleg vračila premoženja pok. A.A.), kot to ugovarjajo tožniki, saj bi morala taka vloga, da bi se lahko štela za zahtevo za denacionalizacijo (tudi) za delež družbenika, ki je pravni prednik tožnikov, poleg izrecne zahteve za denacionalizacijo deleža tega družbenika vsebovati tudi pooblastilo družbenika oziroma njegovega pravnega naslednika za vložitev take zahteve. K temu sodišče še dodaja, da se glede na pojasnjeno kot pravočasna zahteva za denacionalizacijo, ki je ni vložil sam upravičenec (prejšnji lastnik/družbenik) oziroma njegov pravni naslednik, šteje le taka vloga, ki ji je pooblastilo upravičenega vlagatelja priloženo v roku iz 64. člena ZDen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1016/2005 z dne 10. 1. 2008). Sodišče zato tej tožbeni trditvi ne more slediti, ker se - kot že povedano - strinja z oceno organa glede vsebine pooblastila z dne 31. 3. 1993, oziroma ker ta v preostalem ostaja le na splošni ravni, torej pavšalna in zato nepreverljiva.

18Ker pa sta bili obe zahtevi v delu, ki se nanaša na upravičenca (oziroma upravičenko) in torej posledično na premoženje, katerega vrnitev se v tem postopku zahteva, jasni in nedvoumni, organu zato na drugi strani tudi ni možno očitati, da bi moral (poleg že omenjenih pozivov k dopolnitvi zahtev) vlagatelje še dodatno pozivati k odpravi pomanjkljivosti glede na (po mnenju tožnikov) iz prilog spisa izhajajoči izkazanosti pravnega nasledstva do upravičencev večine vlagateljev. Zahtevi sta bili po oceni organa jasni in popolni, zato ju je ta mogel vsebinsko obravnavati. Sicer pa jasno izraženega zahtevka ne morejo nadomestiti podatki, ki naj bi izhajali iz prilog in ki naj bi se nanašali - v tem primeru - na ostale upravičence. Sodišče pa še dodaja, da vloga, ki ne vsebuje zahteve, ki bi jo sicer lahko vsebovala (npr. če vlagatelj ne zahteva vračila vsega premoženja, ki bi ga po podatkih, razvidnih iz prilog, lahko zahteval), ni nepopolna, niti nerazumljiva, saj iz tega razloga njena obravnava ni onemogočena, zaradi česar organu ni mogoče očitati, da bi moral postopati po 68. členu ZUP/86 in stranke pozivati, da vlogo ''dopolnijo'' z morebitno dodatno zahtevo oziroma jih zaslišati zaradi razjasnitve že (očitno jasne in popolne) zahteve, kot to ugovarjajo tožniki. Kot pa je sodišče tožnikom že pojasnilo, predhodno postopanje organa v primerjavi z njegovim sedanjim postopanjem ter posledično njegovo odločitvijo tudi ne more vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega akta v smislu, da v tem postopku sprejeta odločitev, ki je diametralno nasprotna od predhodnih odločitev, že pomeni, da je slednja nezakonita. Glede na povedano sodišče tako pritrjuje tudi odločitvi organa o zavrženju zahtevka v korist družbenikov ... kot prepozne zaradi zamude roka iz 64. člena ZDen, saj so vlagatelji šele z vlogama z dne 16. 4. 2012 in z dne 19. 2. 2015 konkretno navedli, kateri družbeniki - poleg A.A. - pridejo v poštev kot denacionalizacijski upravičenci (1. točka izreka sklepa).

19Tožniki pa se tudi motijo, da se je organ pri zavrženju njihovega zahtevka za določitev odškodnine v znesku 567.948,16 DEM v obveznicah SDH d.d. za bistveno zmanjšano vrednost podjetja A., oprl na 26. člen ZDen, kar je po mnenju tožnikov napačno. Iz izpodbijanega akta namreč nedvoumno izhaja, da se je organ v tem delu odločitve oprl na pravilno pravno podlago in sicer na prvi odstavek 36. člena ZDen, po katerem gre upravičencu, če je predmet vračanja v last podjetje, katerega vrednost je bistveno zmanjšana od vrednosti podjetja v času podržavljenja, za razliko v vrednosti odškodnina iz 43. člena tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru - kot je ugotovil tudi že prvostopni organ - nedvomno ne gre. Tožniki pa nasprotno niti ne zatrjujejo. Sodišče tako pritrjuje tudi odločitvi, sprejeti v 2. točki izreka sklepa.

20Glede na zgornje razlogovanje sodišča pa tudi niso podane zatrjevane kršitve pravil postopka. Vsem strankam v postopku je bilo namreč omogočeno sodelovanje v postopku, imele so možnost izjave, opravljenih je bilo več ustnih obravnav, organ pa je tudi vseskozi skrbel, da so imele možnost uveljaviti svoje pravice, dejansko stanje pa je bilo pravilno in natančno ugotovljeno. Do kršitve 7., 8., 9., 140. in 146. člena ZUP in posledično Ustave iz teh razlogov tako ni prišlo. Odločba pa je tudi v zadostni meri obrazložena, organ pa je v njeni obrazložitvi presodil tiste navedbe, za katere je smatral, da so relevantne za postopek, zaradi česar tudi ni podana kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožniki kot kršitev uveljavljajo še trajanje postopka. Sodišče jim na to odgovarja, da so imeli možnost uveljavljati molk organa (četrti odstavek 222. člena ZUP in posledično 255. člen ZUP). Če pa menijo, da jim je zaradi trajanja postopka nastala kakšna materialna škoda, pa jo lahko uveljavljajo v posebnem, civilnem postopku.

21Glede na povedano sodišče sodi, da je bil postopek zakonit in da je bila odločitev organa pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

22Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1), ker so za to podatki spisa dali zanesljivo podlago, tožniki pa niso predlagali novih dokazov, kot tudi ne oprave glavne obravnave.

23Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.