62. člen ZDen

Sodišče v zvezi s sporno okoliščino o vsebini zahteve za denacionalizacijo ugotavlja, da ne držijo tožbene navedbe, da bi vlagatelja zahtevala vrnitev premičnin v zahtevi za denacionalizacijo, kar naj bi izhajalo iz celotne vloge, saj sta zahtevala vrnitev vseh stvari, torej vsega premoženja, ki je bilo odvzeto z odločbo zaplembene komisije, ki je bila tudi priložena zahtevi za denacionalizacijo. V okviru procesnega dejanskega stanja v tej zadevi sodišče ugotavlja, da premičnine v obravnavani vlogi niso izrecno omenjene. Med podatki o premoženju, na katerega se zahteva nanaša, so navedene in opisane le nepremičnine. Sodišče soglaša s stalščem upravnega organa, da vlagatelja v navedeni zahtevi za denacionalizacijo nista zahtevala (tudi) vrnitve premičnin.

Denacionalizacijski upravičenci so morali v zahtevi za denacionalizacijo navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo, in ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno. Upoštevajoč dejstvo, da je zahteva za denacionalizacijo vsebovala vse obvezne sestavine in je bila tudi razumljiva, po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da bi upravni organ pozival vlagatelja na dopolnitev navedene vloge, saj ni šlo za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila Č. Č. za A. A., je bila formalno pomanjkljiva, saj ni vsebovala podpisa A. A. kot vlagatelja zahteve za svoje premoženje oziroma pooblastila Č. Č. ali njenega pooblaščenca D. D. za vložitev zahteve tudi za premoženje A. A. Organ je bil torej dolžan postopati po 68. členu ZUP/86 in formalno pomanjkljivost vloge odpraviti. Ali je tako ravnal, iz upravnega spisa ni razvidno.

Nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ. Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje. V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.

Vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki ob vložitvi zahteve pravno nasledstvo po upravičencu pravilno izkaže s predložitvijo oporoke, s katero je določen za (oporočnega) dediča, naknadno ni mogoče odreči aktivne legitimacije. Tako stališče sodišče opira na določbo tretjega odstavka 60. člena ZDen, po kateri mora biti pravno nasledstvo (le) verjetno izkazano, in določbo drugega odstavka, točko c) 62. člena ZDen, po kateri mora zahteva za denacionalizacijo, če jo vlaga pravni naslednik po upravičencu, vsebovati navedbe razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja, priloži pa se tudi morebitni akt o dedovanju po upravičencu. Po mnenju sodišča je navedeno zakonsko ureditev treba razlagati v pomenu, da od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo terja, da z razpoložljivim verodostojnim listinskim dokazom (verjetno) izkaže svoje pravno nasledstvo, tako da npr. izkaže obstoj sorodstvenega razmerja ali da predloži oporoko ali morebiten izdan sklep o dedovanju. Po citirani zakonski ureditvi vprašanje pravnega nasledstva ni predhodno vprašanje ter se od vlagatelja ne zahteva, da o tem vprašanju predloži pravnomočno sodno odločbo. Zato ob verjetno iz

Ob upoštevanju, da je prvostopenjski organ štel zahtevek predlagatelja z dne 23. 3. 1992, vložen na obrazcu in brez posebne specifikacije nepremičnin po parcelnih številkah, za popoln, ter glede na to, da je iz vseh listin, razen zahtevku priložene kopije odločbe o podržavljenju, razvidno, da je bila tudi parc. št. 1186 k.o. C. podržavljena na podlagi te odločbe ter istočasno kot ostale upravičencu podržavljene nepremičnine tudi odpisana kot njegova lastnina ter opredeljena kot Splošno ljudsko premoženje, sodišče ne dvomi, da je predlagatelj z zahtevkom z dne 23. 3. 1992 zahteval tudi vrnitev te parcele. Tožena stranka je zato z izpodbijano dopolnilno odločbo pravilno odločila o nerešenem delu zahtevka z dne 23. 3. 1992 po tem, ko jo je o tem dne 8. 10. 2015 seznanil predlagatelj.

Razlikovati je treba med upravičenostjo do vložitve zahteve in samo vsebino zahteve. Upravičence do vložitve zahteve opredeljujeta drugi odstavek 61. člena ZDen in 15. člen ZDen, obseg zahteve pa opredeljuje zahteva sama, glede katere velja načelo dispozitivnosti.

Denacionalizacijski upravičenci so morali skladno z določbami 61. in 62. člena ZDen navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo. Ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno, ter s tem omogoči vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, da postavi ustrezen zahtevek. V primeru nepopolne oziroma nerazumljive vloge (denacionalizacijskega zahtevka) je bil organ dolžan ravnati po določbah ZUP/86 in razčistiti s stranko, kaj je njena zahteva.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

Z zahtevkom razpolaga stranka, od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo zakon daje, tudi uveljavljala. Stranka mora torej v zahtevi jasno in natančno navesti obseg premoženja, glede katerega uveljavlja denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Ni sporno, da A. A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, zelo natančno pa je navedel vse ostalo nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedbe, da zahteva "vrnitev celotnega podržavljenega premoženja" ni mogoče šteti, da vsebujejo tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

Čeprav v prvem odstavku 89. člena ZDen ni časovne omejitve, je določbo po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da bi za špekulativni pravni akt ali posel lahko šlo le v primeru, če bi bil ta sprejet ali sklenjen z namenom (z nedopustnim nagibom) izogniti se vrnitvi v naravi ali zaradi izigravanja določb ZDen ali če bi bili zaradi hudih kršitev pravnega reda prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev. V obravnavanem primeru pa so po podatkih zemljiške knjige nepremičnine prešle iz družbene v zasebno lastnino že davno pred uveljavitvijo ZDen. Starost 94 let in stalno prebivališče v Švici po določbah ZZZDR in ZDen nista okoliščini, ki bi predstavljali oviro za imenovanje skrbnika za poseben primer. V zvezi s pogoji, ki so po zakonu predpisani za imenovanje, pa tožnica tudi ni zatrjevala in izkazala takih okoliščin, ki bi dajale podlago za ugotovitev o neizpolnjevanju pogojev.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Protipravnost državnega organa oziroma sodišča je podana samo, če je ravnanje le-teh v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisana namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega (uradnikovega) ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške (uradniške) službe.

Četrti tožnik bi moral zahtevek glede upravičenca/ev določno oblikovati, torej poimenovati, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on kot vlagatelj do morebitno poimenovanih upravičencev ter izkazati svoje pravno nasledstvo do njih.

Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke. Organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. ZDen v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

Če je na zastavljeno pravno vprašanje odgovor jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Iz zahteve nedvomno izhaja, da je tožnica zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 47, k.o. ..., torej tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, glede katerih po mnenju organa ni bilo priloženih ustreznih prilog, kar pa pomeni, da je bila vloga tožnice nepopolna oziroma nejasna in s tem nesposobna za obravnavanje. Organ bi tako moral postopati po določbah ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen) in tožnico v skladu z 67. in 68. členom ZUP/86 pozvati, da vlogo dopolni oziroma razjasni in šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari.

Stališče upravnega organa, da za ugotovitev o državljanstvu denacionalizacijske upravičence zadostuje zapis v potrdilu organa Republike Hrvaške o vsebini vpisa v državljanski knjigi Ljudske Republike Hrvaške in ni potrebna izvedba posebnega ugotovitvenega postopka, ni očitno napačno in ima razumno oporo v določbah ZDen.

V denacionalizacijskem postopku je organ vezan na strankin zahtevek. Ni zato nepopolna vloga, če stranka z njo ni zahtevala vsega, kar bi po materialnem pravu sicer lahko zahtevala.