26. člen ZDen

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka (RS) za vračilo gozda in plačilo odškodnine v obravnavani zadevi glede na določbe ZIKS in ZDen ni pasivno legitimirana. Po 2. točki 145.b člena ZIKS je namreč zavezanec za vrnitev gozdov v lasti RS Sklad. Tudi po prvem odstavku 27. člena ZDen, ki se glede na prvi odstavek 145.a člen ZIKS smiselno uporablja, je Sklad zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 83/2018 z dne 19. 7. 2018 že zavzelo stališče, da je zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) odškodnine lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine. Pojasnilo je, da je odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi in da gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Ker je torej nepremičnina, ki je predmet konkretnega predloga za vračilo, gozd v lasti RS, je zavezanec za vrnitev Sklad (2. točka 145.b člena ZIKS in prvi odstavek 2

Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. Če so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevo za doplačilo odškodnine do polne vrednosti, ki jo je imela nepremičnina ob podržavljenju, uveljavljali že pred uveljavitvijo oziroma učinkovanjem 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999, torej ponovna zahteva ni bila potrebna. Toženka je v ponovljenem postopku glede nepremičnin iz 1. točke izreka preračunala vrednosti in ugotovila, da v času vračanja niso bile vredne bistveno manj, kot v času podržavljenja, tako da je zahtevo tožnice za plačilo odškodnine zavrnila tudi iz tega razloga. Tožnica teh ugotovitev za nobeno od navedenih nepremičnin v tožbi ne izpodbija. Zahtevo za plačilo odškodnine za bistveno manjvredne denacionalizirane nepremičnine, navedene v 2. točki izreka, pa je zavrnila, ker je ugotovila, da tožnica v materialnem prekluzivnem roku ni postavila zahtevka za plačilo odš

Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.

Z vidika vprašanja pravočasnosti vložitve odškodninskega zahtevka je po 26. členu ZDen-B relevanten tudi čas nastanka manjvrednosti nepremičnine. Treba je namreč razlikovati med bistveno manjvrednostjo, ki je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej dne 5. 1. 1999) in za katero se šteje, da bi jo upravičenec moral in mogel predvideti in uveljavljati do izteka roka tega dne, in bistveno manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je lahko prišlo v nadaljnjem obdobju, torej po izteku roka iz 26. člena ZDen-B.

K vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine. Nedopustnosti razpolaganja po prvem odstavku 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Vendar v tem primeru do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).

Z odločbo, na katero se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, C. C., ni bil postavljen skrbnik za poseben primer, zato bi moral organ o postavitvi skrbnika odločiti z izpodbijano odločbo. Ker tega zaradi zmotne ugotovitve, da je o tem že pravnomočno odločeno, ni storil in ker zato tudi ni vsebinsko presojal tožničinih navedb v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer, je odločitev o vrnitvi premoženja pokojnemu C. C. zaradi kršitve 67. člena ZDen že iz tega razloga nezakonita. Upravičenec ima v primeru, ko se nepremičnina vrne v naravi, pravico zahtevati odškodnino do polne vrednosti, to je do vrednosti premoženja v stanju ob podržavljenju, ki se izračuna ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnina, ki se prizna upravičencu, če se vrne nepremičnina, na kateri je le še porušen objekt, ne sme preseči te vrednosti. Povedano drugače, upravičenec, ki se mu v naravi vrne nepremičnina, na kateri je porušen objekt, ne more dobiti več, kot če bi namesto vračila nepremičnine v naravi zahteval odškodnino. V ZDen tako ni podlage za priznanje dodatne odškodnine zaradi stroškov odstranitve ruševin in obnove objekta.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede obstoja ovir za vračanje v naravi sodišče odgovarja, da ovire za vračanje določa ZDen. Tožnik v tožbi ni navedel, na katero oviro za vračanje v naravi se njegov ugovor nanaša, saj tega ugovora ni konkretiziral in tako ostaja le na splošni ravni, zato ga sodišče ne more obravnavati po vsebini. Tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o vračilu deleža parc. št. 1189/1 k.o. ..., ki v naravi v fizični obliki pomeni gozdno zemljišče, v času podržavljenja pa je bilo oštevilčeno s številkami zazidanih zemljišč *251, *252 in *253 k.o. ... (predmetne parcele), pa sicer drži. Vendar to dejstvo samo po sebi ter ob upoštevanju vsega prej obrazloženega po presoji sodišča ni nikakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

ZDen pred novelo ZDen-B ni poznal posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Z novelo, s katero je dodatno opredelil pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti, pa je v prehodnih določbah določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele.

Razlogovanje, da že zahteva za denacionalizacijo glede na 2. člen ZDen predpostavlja, da je bil zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti postavljen, je v nasprotju z določbo 26. člena ZDen, na podlagi katere mora stranka podati jasen in izrecen materialni zahtevek za določitev odškodnine zaradi manjvrednosti.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

Odškodninskih zahtevkov zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja po zaplembi ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenimi zahtevki, ampak je bila (ne glede na to, ali so bili postopki že zaključeni ali ne) možnost njihove uveljavitve omejena le z objektivnim rokom, ki je začel teči po uveljavitvi novele ZDen-B. Odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen je akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi. Gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) takšne odškodnine je tako lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine.

V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja. Zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, igrišča in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Prvi odstavek 88. člena ZDen določa prepoved razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Ker ZDen ni opredelil pojma „razpolaganje“, ga je treba razlagati po splošnih pravilih civilnega prava, in sicer kot pravni promet z lastninsko pravico na stvari (odsvojitev oziroma prenos lastninske pravice na stvari) in kot obremenjevanje lastninske pravice z omejenimi stvarnimi pravicami (zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica – 2. člen SPZ).

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za že ustaljeno stališče sodne prakse (prim. II Ips 689/2006, I Ip 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 idr.). V sodni praksi je bilo tudi že poudarjeno, da je zakonodajalec začetek teka obeh rokov določil z objektivnim kriterijem, in sicer z dnevom uveljavitve novele.