38. člen ZDen

Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo presojo, da obravnavano zemljišče po zakonu ne pripada predlagatelju kot lastniku stavbe. Da že ob razlastitvi ni šlo za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za funkcionalno rabo stavbe, kaže dejstvo, da je moralo biti skladno s tedanjo zakonodajo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela v smislu prvega odstavka 38. člena ZNNZ. Da je bila v tem smislu nacionalizacija tudi realizirana, pa dejstvo, da upravičenci v postopku denacionalizacije niso mogli doseči vrnitve premoženja v naravi. S plačilom odškodnine namesto vračila zemljišč v naravi je bilo po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine, in sicer na podlagi materialnopravnih določil ZDen in ne ZLNDL. Ta je olastninil le tista zemljišča v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjena po drugih predpisih. Za obravnavani primer velja, da so upravičenci z izročitvijo zemljišča občini pravico uporabe na obravnavanem zemljišču izgubili. Iz nje izvirajoče lastninske pravice v procesu lastninjenja nekdanje družbene lastnine niso pridobili oziroma dobili vrnjene, ker jim je bila

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Ob nesporni ugotovitvi, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo v premoženje pravnega prednika tožeče stranke, ki je z denacionalizacijskim upravičencem oziroma z njegovimi pravnimi nasledniki v postopku lastninskega preoblikovanja sklenila sporazum zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v postopku denacionalizacije.

Ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom), je upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9a člena ZDen.

Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve premoženja postavi poleg primarnega še podrejene zahtevke, mora organ (ob ugotovljeni upravičenosti do denacionalizacije), če je vrnitev v obliki iz primarnega zahtevka možna, ugoditi že temu zahtevku, če pa vrnitev v taki obliki ni možna, pa dalje po vrsti, kot so podrejeni zahtevki postavljeni, ugotavlja, kateremu izmed njih je prvemu mogoče ugoditi, in o njem odloči (tako da prizna denacionalizacijo v zahtevani obliki). Denacionalizacije v obliki, ki jo zakon sicer predvideva in dopušča, stranka pa je ne uveljavlja ali jo celo izrecno odklanja, tako ni mogoče priznati, kajti v takem primeru gre za odločanje v nasprotju z zahtevkom stranke, to pa predstavlja kršitev pravil postopka. Taka nepravilnost predstavlja, ker je mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi, bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je odločba nezakonita. Denacionalizacija podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja v obliki vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja je možna, vendar je pri vračanju v taki obliki treba upoštevati omejitve, d

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

V postopku denacionalizacije, ko podržavljene delniške družbe petdeset let niso delovale, delnica ne more biti več vrednostni papir in s tem edina podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen. Imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, mora dokazati, da je bil lastnik delnice ob podržavljenju in na tej podlagi lastnik alikvotnega dela kapitala podržavljene delniške družbe. Njena dokazna vrednost, kot nekdanjega vrednostnega papirja, lahko samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, služi za dokazovanje lastništva dela kapitala v delniški družbi, ki je bila podržavljena. Imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, mora v postopku denacionalizacije dokazati, da je bil lastnik delnice ob podržavljenju.

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Za določanje stvarne in krajevne pristojnosti organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, je pomembno, na podlagi katerega predpisa je premoženje bilo podržavljeno (v konkretnem primeru ZNZGP), šele nato, v kakšni obliki se je nahajalo v času podržavljenja. Irelevantno je, v kakšni obliki se premoženje nahaja v času denacionalizacije.

Določba 13. člena ZDen ne dopušča razlage, da bi lahko bil upravičenec za vrnitev premoženja družbe z omejeno zavezo kot kapitalske družbe tudi oseba, ki ni družbenik te družbe. Tihe družbe oz. tihega družbenika ni mogoče upoštevati pri razlagi 13. člena ZDen. ZDen je namreč treba v zvezi s tem razlagati restriktivno. Če bi bil namen ZDen tak, bi moral to izrecno določiti.

Vrnitev podržavljenega premoženja v obliki, ki je določena v 38. členu ZDen, se lahko nanaša le na nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju last podržavljenega podjetja, ne more pa se ta nanašati tudi na druge nepremičnine, ki so sredstva oz. premoženje zavezanca.

Oviro za vrnitev nepremičnin iz 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji je treba upoštevati tudi, kadar gre za vračanje premoženja podržavljenega podjetja in upravičenec zahteva, da se premoženje vrne z vrnitvijo nepremičnine (1. in 2. odstavek 38. člena cit. zakona). Pri tem je treba pojem prostorske kompleksnosti oz. namena izrabe prostora in nepremičnin razlagati, ne samo v smislu predpisov, ki urejajo posege v prostor, temveč tudi v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin v določeni proizvodni in poslovni enoti kot v sebi zaključeni prostorski celoti.

Po uveljavitvi ZLPP 68. člen ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oz. obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Delničar delniške družbe lahko v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev premoženja delniške družbe in ne vrnitev delnic kot vrednostnih papirjev.