61. člen ZDen

Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.

Razlikovati je treba med upravičenostjo do vložitve zahteve in samo vsebino zahteve. Upravičence do vložitve zahteve opredeljujeta drugi odstavek 61. člena ZDen in 15. člen ZDen, obseg zahteve pa opredeljuje zahteva sama, glede katere velja načelo dispozitivnosti.

Denacionalizacijski upravičenci so morali skladno z določbami 61. in 62. člena ZDen navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo. Ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno, ter s tem omogoči vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, da postavi ustrezen zahtevek. V primeru nepopolne oziroma nerazumljive vloge (denacionalizacijskega zahtevka) je bil organ dolžan ravnati po določbah ZUP/86 in razčistiti s stranko, kaj je njena zahteva.

Denacionalizacija je predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člen ZDen postopek lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika) za priznanje materialne pravice na podlagi ZDen, postopka ni mogoče voditi. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec in njegovi pravni nasledniki.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

Z zahtevkom razpolaga stranka, od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo zakon daje, tudi uveljavljala. Stranka mora torej v zahtevi jasno in natančno navesti obseg premoženja, glede katerega uveljavlja denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Ni sporno, da A. A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, zelo natančno pa je navedel vse ostalo nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedbe, da zahteva "vrnitev celotnega podržavljenega premoženja" ni mogoče šteti, da vsebujejo tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).

Četrti tožnik bi moral zahtevek glede upravičenca/ev določno oblikovati, torej poimenovati, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on kot vlagatelj do morebitno poimenovanih upravičencev ter izkazati svoje pravno nasledstvo do njih.

Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke. Organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. ZDen v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Iz zahteve nedvomno izhaja, da je tožnica zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 47, k.o. ..., torej tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, glede katerih po mnenju organa ni bilo priloženih ustreznih prilog, kar pa pomeni, da je bila vloga tožnice nepopolna oziroma nejasna in s tem nesposobna za obravnavanje. Organ bi tako moral postopati po določbah ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen) in tožnico v skladu z 67. in 68. členom ZUP/86 pozvati, da vlogo dopolni oziroma razjasni in šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari.

V denacionalizacijskem postopku je organ vezan na strankin zahtevek. Ni zato nepopolna vloga, če stranka z njo ni zahtevala vsega, kar bi po materialnem pravu sicer lahko zahtevala.

Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenje

Revizijsko sodišče se je že izreklo o tem, da je zaplenjeno premoženje tudi po določbi prvega odstavka 145. člena ZIKS treba vrniti tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, ga po njegovi smrti vrniti v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanja pa ni stvar tega postopka. Takšno stališče je glede na okoliščine konkretnega primera uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ki je bil pravočasno uveden na podlagi predloga aktivno legitimirane predlagateljice, ki kot nečakinja upravičenca sodi v krog njegovih zakonitih dedičev. Obstoj dediča bližnjega dednega reda (vnuka), ki se je pozneje pridružil predlogu predlagateljice, ne izključuje njene legitimacije. Glede na naravo nepravdnega postopka, v katerem sodišče odloča o spornem razmerju oziroma stanju (21. člen ZNP v zvezi s prvim odstavkom 145.č člena ZIKS), je imel predlagatelj že od uvedbe postopka status (materialnega) udeleženca, čeprav je tedaj v postopku (formalno) sodelovala le predlagateljica. Medsebojno izključevanje zakonitih dedičev na podlagi oddaljenosti dednih redov v takem primeru ne more utemeljevati zavrnitve predloga za vrnitev premoženja obsojencu, temveč bo lahko aktualno šele v poznejšem zapuščinskem pos

Postopek denacionalizacije je na podlagi 61. in 62. člena ZDen predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Od stranke je torej odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala.

Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem času navedena dokazila. Prekluziven, materialen rok po prvem odstavku 64. člena ZDen za katerega velja, da stranka po izteku tega roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala, je 17. 12. 1993. Aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo je tako denacionalizacijski upravičenec, kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, kot njegov pravni naslednik. Uveljavljanje pravic je vezano na zahtevo stranke. Organ lahko ugodi denacionalizacijskemu zahtevku le, če pravica stranke izhaja iz zakona.

Vzrok za tožničin neuspeh v denacionalizacijskem postopku ni v zatrjevanem protipravnem ravnanju upravnega organa, pač pa pri tožnici sami, ker bi morala zahtevo vložiti v imenu svojega očeta in priložiti njegovo pooblastilo ali bi moral zahtevo vložiti njen oče sam. Le on je bil v času vložitve zahteve pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev v pomenu drugega odstavka 61. člena ZDen.

V izreku izpodbijane odločbe mora biti navedeno podržavljeno premoženje, za katerega je določena odškodnina in delež. Obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo, v smislu določnosti zahtevka za denacionalizacijo, je navedba parcele, kolikor pa površina parcele ni znana, je treba v ugotovitvenem postopku ugotoviti površino.

S prvo točko izreka izpodbijane odločbe je upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo po pok. A.A., ne da bi navedel stranko. Tak izrek je nejasen in z njim tudi ni bilo odločeno o zahtevkih vseh strank, ki so sodelovale v denacionalizacijskem postopku. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta se tožnika vključila v postopek že na naroku dne 7. 9. 1993, bi moral upravni organ v postopku ugotoviti, kakšen status pripada tožnikoma, ki sta kot pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke vstopila v že uveden postopek v času, ko rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo še ni potekel, in ki sta bila ves čas postopka tudi obravnavana kot stranki. Šele po tem bi upravni organ lahko odločil, ali je aktivna ligitimacija za obravnavanje zahtevka, ki sta ga tožnika postavila z izjavo, podano na zapisnik pri upravnem organu, podana. Če aktivna legitimacija tožnikov ne bi bila podana, bi moral upravni organ o tem odločiti in v izreku navesti tudi vlagatelje, na katere se nanaša vsebinska odločitev o zahtevi za denacionalizacijo. Podlaga za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih sta lahko le ZDen in ZUP/86, ne pa stališče, ki temelji na sodni praksi

Pravna naslednica je vstopila v postopek, ki je bil v fazi obravnavanja formalno nepopolne vloge in je formalno pomanjkljivost te vloge s svojim podpisom odpravila. Na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta nastopali stranki, ki sta imeli aktivno legitimacijo za vložitev zahteve glede na materialni zakon (60. in 61. člen ZDen). Nerelevantno v zadevi je, da je bila poprava vloge storjena po 7. 12. 1993. Materialni prekluzivni rok 64. člena ZDen je rok za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo in ne pomeni prekluzije tudi za popravo oziroma dopolnitev zahtev za denacionalizacijo. Po drugem odstavku 68. člena ZUP/86 odprava pomanjkljivosti pomeni, da je bila vloga že od samega začetka v redu.