36. člen ZDen

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene. Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Kadar je predmet vračanja v postopku denacionalizacije podjetje, so oblike vračanja različne, in sicer kot podjetje, če še obstoji, kot del podjetja, ali v obliki premoženja podržavljenega podjetja ali v obliki odškodnine v obveznicah SOD. V vsakem primeru pa je treba najprej ugotoviti neto aktivo podjetja ob podržavljenju, ki se ugotavlja za nepremičnine po pravilih ZDen, ki veljajo za nepremičnine, za drugo premoženje pa iz akta o podržavljenju oziroma relevantnih drugih listin.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja v naravi (34. - 37. člen ZDen) ali odškodnino v obveznicah. Zato je od postavljenega zahtevka upravičenca odvisna oblika vrnitve in določitev zavezanca.

Nepremičnina se vrne upravičencu brez poračunavanja vrednosti, če vrednost nepremičnine ob vrnitvi ni bistveno povečana (nad 30%) od vrednosti nepremičnine v času podržavljenja. Metoda za ugotavljanje vrednosti je določena v 44. členu ZDen.

Po uveljavitvi ZLPP 68. člen ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oz. obliko denacionalizacijskega zahtevka.