64. člen ZDen

Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Nikjer ni določeno, da mora biti odločba o tem, da se premoženje ne vrne v naravi, pravnomočna, preden je določena odškodnina.

Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.

Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja. Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je glede na drugi odstavek 64. člena ZDen pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?

Nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ. Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje. V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Za presojo spornih stanovanjskih pogodb z učinkom originarne pridobitve lastninske pravice za tožnike (kar tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo) je najprej bistveno ali so bile sklenjene po določbah 118. člena SZ. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih.

Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ)

Glede na dejstvo, da je bilo o vrnitvi denacionalizacijskega premoženja tožeči stranki že odločeno, ni mogoče obravnavati zahtevka za odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe za čas po izdaji navedene odločbe v upravnem postopku oziroma upravnem sporu.

Organ v zvezi s parc. št. 225/5, k.o. ..., za katero iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila podržavljena v izmeri 63 m2, nepopolno ugotovil dejansko stanje. S tem v zvezi bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila parc. št. 225/5, k.o. ... res podržavljena v obsegu 63 m2 oziroma ali je bil podržavljen (tudi) manjkajoči del 30 m2, šele nato bo mogel (tudi) v tem delu odmeriti odškodnino. Kot navaja organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz odločbe Mestne razlastitvene komisije pri LOMO Kranj z dne 7. 2. 1955, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za odpis, sicer res izhaja, da je bil od parc. št. 225/2 razlaščen del v izmeri 63 m2, vendar obenem, iz situacijskega načrta z dne 5. 12. 1952 izhaja, da je bil celoten razlaščeni del te parcele priključen cesti parc. št. 220/1 (danes javna cesta parc. št. 239/20, k.o. ...), ki pa po ugotovitvi organ znaša le 33 m2 sedanje površine te parcele oziroma ... ulice.

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Denacionalizacijski upravičenci so morali skladno z določbami 61. in 62. člena ZDen navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo. Ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno, ter s tem omogoči vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, da postavi ustrezen zahtevek. V primeru nepopolne oziroma nerazumljive vloge (denacionalizacijskega zahtevka) je bil organ dolžan ravnati po določbah ZUP/86 in razčistiti s stranko, kaj je njena zahteva.

S prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (88. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen), je zakon začasno te nepremičnine izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). To pa pomeni, da te nepremičnine nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic (med njimi lastninske pravice). Iz tega razloga tudi njihova prodaja v izvršilnem postopku ni mogoča. Izvršbo na stvareh, ki so izven prometa, zakon tudi izrecno prepoveduje (prva točka drugega odstavka 32. člena ZIZ). Na to dejstvo je izvršilno sodišče v okviru ugovornih razlogov dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

Za primere (med katere spada tudi konkretni), ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje zato nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ pa mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, pri čemer je s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ. Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ker je toženka uspela dokazati, da tožnik že ob začetku gradnje ni bil v dobri veri, saj ni bil v opravičljivi zmoti, da gradi na parceli 844/1, je jasno, da tudi po 11. 3. 1993, ko je prišlo do lastninjena nepremičnine 851/3 in ta ni bila več v družbeni lastnini, ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik spornega dela te parcele. Lastninske pravice zato niti po letu 1993 ni priposestvoval. Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi pravil o g

Denacionalizacija je predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člen ZDen postopek lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika) za priznanje materialne pravice na podlagi ZDen, postopka ni mogoče voditi. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec in njegovi pravni nasledniki.

Pravočasna zahteva za vrnitev premoženja pok. B.B., ki jo je vložil eden izmed njenih pravnih naslednikov, je v korist vseh njenih ostalih pravnih naslednikov, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic, na katere se nanaša zahteva, to je na vrnitev premoženja (deleža), podržavljenega pok. B.B..

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

V sodni in ustavosodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.

Prvostopenjskemu organu kljub poizvedbam pri vseh arhivih, ki razpolagajo s tovrstnim gradivom, ni uspelo pridobiti drugih dokazil o odvzetih premičninah (razen 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 brezovih metel), z njimi pa tudi niso razpolagali vlagatelji zahteve, zato je imela toženka tudi po presoji sodišča v 182. členu ZUP/86 podlago, da se sme kot dokazilo za ugotovitev zatrjevanega dejstva uporabiti tudi ustne izjava stranke, ki pa je zgolj je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna.