149. člen ZUP

Prvostopenjski organ je vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik spoznan za krivega. Prvostopenjski organ je dovolj tehtno obrazložil, zakaj je izpodbijana odločba izvršljiva še pred dokončnostjo s tem, ko je navedel, da bi lahko tožnik ogrožal ostale udeležence v prometu brez vozniškega izpita.

Predmet tega ugotovitvenega postopka je vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih.

Če je zakonodajalec določen pojem pustil vsebinsko odprt zato, da prepusti njegovo vsebinsko opredelitev upravi, torej da gre za nedoločen pravni pojem upravnega prava, lahko sodišče v razlago uprave poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati. To velja tudi za nedoločen pravni pojem "javnega zaupanja" in "nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja". Ugotovitev, da je izvršitelj izgubil javno zaupanje, lahko vodi do razrešitve izvršitelja le ob zakoniti uporabi razlogov, ki so v 286.a členu ZIZ izrecno določeni. Po presoji Vrhovnega sodišča je za ugotavljanje odgovornosti izvršitelja in s tem povezane izgube javnega zaupanja v primeru spornih posamičnih dejanj, izvršenih pri opravljanju službe izvršitelja (tudi ko gre za kazniva dejanja), z ZIZ predviden disciplinski postopek, ki lahko vodi tudi do razrešitve izvršitelja. V disciplinskem postopku pa je izvršitelju treba omogočiti dokazovanje zakonsko upoštevnih okoliščin (298.c člen ZIZ), zaradi katerih kljub storitvi hujše disciplinske kršitve, ki po vsebini ustreza storjenemu kaznivemu dejanju, ne bi bil nevreden javnega zaupanja za op

Za razrešitev izvršitelja mora obstojati pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje ter ocena, ali je izvršitelj zaradi omenjene obsodbe nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pri tem upravni organ upoštevaje tudi 147. in 149. člen ZUP ne sme ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem ali razlagati materialnega prava v zvezi z njim, na kar sicer smiselno napotuje tožnica. Če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenskega odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, kar določa 149. člen ZUP. Izvršitelj mora pogoje za imenovanje izvršitelja izpolnjevati ves čas opravljanja omenjene javne službe. Zato za presojo, ali v določenem trenutku še izpolnjuje pogoje za imenovanje za izvršitelja, ni relevantno njegovo delo in obnašanje, ko ni bilo sporno, da pogoje za imenovanje za izvršitelja izpolnjuje, pač pa v trenutku, ko so se pojavile okoliščine, ki so kazale na to, da pogojev ne izpolnjuje več. Ugovor tožnice, da sta zoper njo tekla tako disciplinski postopek kot kazenski postopek, da je imel minis

Tožena stranka v obravnavanem primeru ne razrešuje vprašanja, ali je podano kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, ampak samo ugotavlja tožnikov materialni položaj, pri čemer premoženjska korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega. V obravnavanem primeru v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnika se tožena stranka ne more sklicevati na 149. člen ZUP v tem smislu, da bi bila vezana na ugotovitev o pridobljenem premoženju za potrebe odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za p

Po 149. členu ZUP je upravni organ glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je toženec spoznan za krivega. Pri tem gre lahko za katerokoli kaznivo dejanje, ki je v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, in ki je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa sicer na vsebino dispozitiva izdane odločbe. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ vezan na ugotovitev, da so priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke glede njenega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

V skladu s 149. členom ZUP je upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno kazensko sodbo, kar velja ne glede na to, v kakšnem postopku je bila ta kazenska sodba izdana.

Za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP zadostuje, da gre za dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Nič pa ni govora o kazenski odgovornosti storilca in s tem o nadaljnjih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se izreče obsodba pred kazenskim sodiščem. Zato se sodišče pridružuje stališču tožeče stranke, da jezikovna in logična razlaga pripeljeta do zaključka, da kazenska sodba ni potrebna, ter da se obstoj obnovitvenega razloga iz citirane določbe lahko dokazuje tudi z drugimi dokazili. To pa seveda le v primeru, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali ga ni mogoče začeti, kar se v vsakem primeru posebej ugotavlja na podlagi 264. člena ZUP. V nasprotnem primeru je namreč upravni organ, ki odloča o obnovi, vezan na pravnomočno (obsodilno) sodbo kazenskega sodišča.

Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Dokazno breme za trditve o dejanskem stanju, ki ga davčni zavezanec zatrjuje v davčnem postopku, je na zavezancu samem. Odhodki pravne osebe morajo biti izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in morajo biti pogoj za opravljanje poslovne dejavnosti pravne osebe. V primeru, ko se službeno vozilo za službene poti ne uporablja, pomeni, da stroški v zvezi z njimi niso davčno upoštevni v smislu 12. člena ZDDPO. Davčni organ je na podlagi 68. člena ZDavP–2 opravil oceno stroškov. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih revidentkinih navedb o višini naloženih obresti ob upoštevanju delnih plačil glavnice.

Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij je predvidena v 172. členu ZOR. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil zaseg tožnikovega vozila zakonit, prav tako tudi celoten carinski oziroma upravni postopek z odvzemom vozila.Zakonito postopanje organov pa ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.

Ker je obravnavano premoženje v sredstvih tuje pravne osebe s sedežem v Republiki Hrvaški, obravnavane nepremičnina ne more biti predmet vračila. V primeru nejasnosti postavljenega zahtevka mora upravni organ pozvati stranke in razjasniti njegovo vsebino.

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da ne opravi glavne obravnave v primeru, ko jo stranke zahtevajo, je mogoče sodbo uspešno izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Če pa tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga dokazov o odločilnih dejstvih, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da ne opravi glavne obravnave v primeru, ko jo stranke zahtevajo, je mogoče sodbo uspešno izpodbiti le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odst. 72. čl. ZUS). Če pa tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga nobenih dokazov o odločilnih dejstvih, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Zamenjava obstoječega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 54. členu ZZDT je možna le, če je imel prosilec ob uveljavitvi ZZDT delovno dovoljenje za nedoločen čas, pridobljeno po prej veljavnih predpisih, in dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Če prosilec ob uveljavitvi ZZDT ni imel dovoljenja za prebivanje v RS, ne izpolnjuje pogoja za zamenjavo delovnega dovoljenja za nedoločen čas, zato je prvostopni upravni organ, ko prosilec niti po naknadnem pozivu ni predložil dovoljenja za bivanje, ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.

Dokazovanje z izvedencem se praviloma opravi na ustni obravnavi. Če pa izvedenec izdela mnenje izven ustne obravnave, se sme od njega zahtevati, da na ustni obravnavi obrazloži mnenje, stranke pa mu lahko postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede mnenja.

Za odvzem začasnega zatočišča je pomembna le ugotovitev, ali je bila oseba, ki si je že pridobila začasno zatočišče, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Ugotovitve, da so bile v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja podane olajševalne okoliščine oziroma je bila izrečena olajševalna okoliščina oziroma je bila izrečena omiljena kazen, so v postopku odvzema začasnega zatočišča pravno irelevantne.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahtevo za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Upravni organ ni razpisal glavne obravnave in tudi ni ugotavljal zatrjevanih velikih vlaganj tožene stranke. Ni bil naveden izračun vrednosti nepremičnin. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene in ker niso bila upoštevana pravila postopka.