3. člen ZDen

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014

V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel. Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do uči

Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji. Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage z

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).

Vprašanje lastništva premoženja ob podržavljenju je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje, ki ga je upravni organ dolžan razrešiti pred odločanjem o vračilu premoženja. O lastništvu nepremičnin v času podržavljenja ni mogoče sklepati zgolj in izključno na podlagi temelja podržavljenja, ki je vpisan v zemljiški knjigi (oziroma na podlagi kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov povojnih oblasti), kar velja še posebej v primeru, kakršen je obravnavani, ko je organ mnenja, da se zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnin ob podržavljenju ne ujema z dejanskim stanjem. V primeru spora se lahko lastništvo dokazuje na kakršenkoli način, upoštevati pa je treba ne le zemljiškoknjižno stanje, pač pa tudi druge okoliščine, ki so bile po takrat veljavni zakonodaji lahko podlaga za morebiten (pravnoposlovni ali originaren način) pridobitve lastninske pravice.

Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten. Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati. Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju z

Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A. ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna,

Sodišče v celoti pritrjuje stranki z interesom D., d. d., da iz zahteve C. C. izhaja, da na podlagi 5. člena ZRP predlaga, da naj se ji izroči v upravo premoženje (le) na .... Sodišče ugotavlja, da je organ pri presoji obstoja aktivne legitimacije C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP pravilno izhajal iz teleološke metode razlage določbe prvega odstavka 5. člena ZRP. Šele celotno besedilo 5. člena ZRP namreč omogoča, da se določi pravi pomen prvega odstavka, ki določa primere, v katerih so legitimirani za vložitev zahteve za vrnitev premoženja sorodniki lastnika, in sicer je to „v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil in zato izroči sodišče na zahtevo imovino v upravo bližnjim sorodnikom. Iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZRP pa izhaja, da se v primeru, da se prijavi istočasno več bližnjih sorodnikov, da se jim premoženje izroči po vrstnem redu in po deležih, po kakršnih bi se jim izročilo v primeru dedovanja, in to po predpisih Občega državljanskega zakonika za primer dedovanja, če se predloži oporoka, pa ima oporočni naslednik prednost ter dalje, da osebe, ki uveljavljajo dedno pravico do takega

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti pravnomočne odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in se zadeva odstopi v reševanje upravni enoti.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti pravnomočne odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in se zadeva odstopi v reševanje upravni enoti.

Odločilno je, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Obveljalo je stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje. V zadnjih 30 letih se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in tudi nazadnje Ustavnega sodišča RS končno ustalila in je odločilno, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Ob tem se je tudi razjasnila sodna praksa, katere okoliščine pa le dopuščajo določene izjeme (prim. Up 1061/12) in te izjeme so sedaj točno določene. Dokončno je obveljalo stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje. Če gre za vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto po kazenski sodbi, katera je bila kasneje odpravljena, je vračanje premoženja po ZIKS. Če je šlo za odvzeto premoženje, ki je bilo pred kazensko sodbo že odvzeto z odlokom Avnoj, pa se vrača po ZDen. Primerjava obeh zakonov pokaže, da obstajajo določene razlike, na kar opozarjajo tudi nasprotini udeleženci. Razlike so v pasivni legitimaciji, obsegu oziroma načinu vračanja (v naravi ali obveznice), lahko pa se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika. V dosedanji sodni praks

ZDen daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa. Drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.<

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Glede na dejstvo, da je Upravno sodišče RS s sodbo ... že odločilo o izpodbijani odločbi glede 2. do 4. točke izreka odločbe, sodišče v predmetni zadevi ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, saj je o stvari že pravnomočno razsojeno v 2. do 4. točki, kakor tudi tožeča stranka v okviru tega postopka zaradi navedene odločitve nima več pravnega interesa.

Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo. V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku. Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določb

Del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, je bil C.C. dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo.

Ob ugotovitvi, da je bilo določeni osebi premoženje odvzeto dvakrat (prvič s strani nemškega Reicha, drugič pa s strani FLRJ na podlagi 3. člena ZDEN), ne da bi imela ta oseba pred uveljavitvijo ZDEN možnost, da zahteva vrnitev premoženja, se šteje, da gre (ob izpolnitvi drugih pogojev) za upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ZDEN. S stališčem, ki ga je zavzela tožena stranka, bi bili namreč v slabšem položaju tisti, ki jim je premoženje najprej odvzel okupator, nato pa še država (osebe nemške narodnosti in hkrati jugoslovanski državljani) od tistih, ki jim ga je ob enaki posledici vzela samo država, in to ob enaki posledici, da je premoženje z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 prešlo v last države. Za takšno razlikovanje pa po presoji sodišča ni zakonitih razlogov.

Izločitveni zahtevki, o katerih je odločalo sodišče, ki je izvrševalo zaplembo (21. člen), so se nanašali na stvarne pravice tretjih, torej tudi lastninsko pravico tretjih, ki jih zaplembna odločba iz 8. člena, ni smela zaobseči, ker zoper njihovo premoženje zaplemba ni bila izrečena.

Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.