37. člen ZDen

Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene. Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je treba daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe.

Sporni pravni posel je ničen, ker je bil sklenjen v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s premoženjem, za katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ki je sedaj prekinjen. Revizijske trditve, da je sporna parcela dejansko in v celoti funkcionalno zemljišče, ni mogoče upoštevati, ker jo je toženka prvič opredeljeno uveljavljala šele v pritožbi, ne da bi hkrati zatrjevala, da in zakaj tega ni mogla prej in pravočasno storiti.

Pri vračanju premoženja se upošteva premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Po presoji vrhovnega sodišča je zato v obravnavani zadevi relevanten delež, ki so ga imeli upravičenci na podjetju, in vrednost čiste aktive podjetja.

Pravni predniki tožnikov so upravičenci do denacionalizacije kapitala, ki so ga preko konzorcija delničarjev vložili v podržavljeno podjetje.

Kadar je predmet vračanja v postopku denacionalizacije podjetje, so oblike vračanja različne, in sicer kot podjetje, če še obstoji, kot del podjetja, ali v obliki premoženja podržavljenega podjetja ali v obliki odškodnine v obveznicah SOD. V vsakem primeru pa je treba najprej ugotoviti neto aktivo podjetja ob podržavljenju, ki se ugotavlja za nepremičnine po pravilih ZDen, ki veljajo za nepremičnine, za drugo premoženje pa iz akta o podržavljenju oziroma relevantnih drugih listin.

Upravičenec je upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju, kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 37. člena ZDen. V tem primeru se torej ne morejo uporabljati določbe ZDen, ki se nanašajo na bistveno povečanje oziroma bistveno zmanjšanje vrednosti podržavljenega premoženja (25., 26. in 36. člen). Vrednotenje premoženja podržavljenega podjetja se ugotavlja na način in po postopku, ki ga določa 5. odstavek 44. člena ZDen

Ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom), je upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9a člena ZDen.

Pri vračanju premoženja podržavljene kapitalske družbe v obliki odškodnine, se upošteva vse premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Pri tem je pod premoženjem razumeti čisto aktivo, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega gospodarskega subjekta ostale po kritju vseh obveznosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Določba 13. člena ZDen ne dopušča razlage, da bi lahko bil upravičenec za vrnitev premoženja družbe z omejeno zavezo kot kapitalske družbe tudi oseba, ki ni družbenik te družbe. Tihe družbe oz. tihega družbenika ni mogoče upoštevati pri razlagi 13. člena ZDen. ZDen je namreč treba v zvezi s tem razlagati restriktivno. Če bi bil namen ZDen tak, bi moral to izrecno določiti.

Če so v postopku na prvi stopnji nejasnosti, ki jih prvostopni organ ni razčistil v zvezi z izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, nanašajo pa se na to, kdo je dejanski zavezanec v postopku oz. pravni naslednik podržavljenega podjetja oz. kdo ima podržavljeno premoženje med svojimi sredstvi (13. in 37/I člen ZDen), je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep in vrnila zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek (242/II člen ZUP).

Po uveljavitvi ZLPP 68. člen ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oz. obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Delničar delniške družbe lahko v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev premoženja delniške družbe in ne vrnitev delnic kot vrednostnih papirjev.