13. člen ZDen

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v po

Da bi bilo mogoče govoriti o dejanski izterljivosti terjatve na podlagi sodbe, ki je priznala terjatev podržavljenega podjetja do podjetja E., bi bilo treba odgovoriti na vprašanja o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, vse ob upoštevanju časa neposredno po vojni in nerešenimi državnimi vprašanji z Italijo, dejstva, da država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in da se je sodba glasila na fizične osebe, družbenike C.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

Denacionalizacija je predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člen ZDen postopek lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika) za priznanje materialne pravice na podlagi ZDen, postopka ni mogoče voditi. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec in njegovi pravni nasledniki.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Za javno trgovinsko družbo v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi po prenosu premoženja na delniško družbo imela v lasti kakršnokoli premoženje, ki bi lahko bilo predmet podržavljenja. Ugotovitve, da je bilo premoženje podržavljeno delniški družbi, po presoji sodišča ne more postaviti pod vprašaj niti Odločba Okrajne zaplembene komisije, ki se sicer glasi na zaplembo premoženja javne trgovinske družbe. V obravnavani zadevi je do podržavljenja namreč prišlo že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ - torej v času, ko je bilo premoženje javne trgovinske družbe že preneseno na delniško družbo, ki jo je zato treba šteti za družbo, katere premoženje je bilo podržavljeno.

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Obstoj prioritetnih delnic, katerih lastnica je bila pravna prednica A., v sestavi delniškega kapitala B., ob njenem podržavljenju je izkazan. Na to nedvomno kažejo izvedeni dokazi in tudi po oceni sodišča pravilna presoja listin, ki se nahajajo v upravnih spisih.

Po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, sprejetem na podlagi 44. člena ZDen, se vrednost premoženja praviloma ugotavlja z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju; vrednost podjetja pa izrecno po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila. Ker obstajajo zapisniki o popisu premoženja ob podržavljenju, kar med strankami ni sporno, je toženka pravilno določila vrednost družbe B. d.d. na podlagi podatkov, ki izhajajo iz teh zapisnikov.

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene. Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Postopek denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja bi prvostopenjski organ mogel ustaviti le na podlagi izjave vlagateljev o (delnem) umiku zahteve. Če izrecne izjave vlagateljev o umiku zahteve za denacionalizacijo podržavljenega podjetja ni bilo, bi tako organ zahtevo moral reševati, dokler ne bi o njej odločil v celoti. Prvostopenjski organ bi moral ob pravilnem materialnem (138. člen ZUP) in procesnem vodenju postopka (146. člen ZUP) omogočiti vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice z meritornim reševanjem zahteve za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja nadaljevati ter ga zaključiti. Le na ta način bi ustrezno varoval pravice vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, k čemur ga zavezuje temeljno načelo upravnega postopka iz 14. člena ZUP/86 oziroma 7. člena ZUP. Ker tako ni ravnal, je organ kršil pravila postopka, kršitve pa so bistvene, saj so mogle vplivati na odločitev v zadevi. Drugostopenjski organ se je v odločbi z dne 25. 2. 2010 že opredelil do zaključka prvostopenjskega organa v odločbi z dne 21. 10. 2009, da so ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izkazane,

Upravni organ s predloženimi listinami, s katerimi je tožeča stranka izkazovala lastništvo delnic E d.d. ob podržavljenju le-te, ni izvedel dokazov in dokazov nato presodil v skladu s pravili upravnega postopka ter na tej podlagi zaključil, ali je dejstvo lastništva delnic dokazano, zato sodišče utemeljenosti navedb tožeče stranke v tožbi, da je s temi listinami to za odločitev pomembno dejstvo dokazano, ne more presoditi.

Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pripominja, da na dovoljenost revizije ne more, kot zmotno meni revident, vplivati dejstvo, da je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo U 2436/2008 zavrglo zato, ker pravna sredstva niso izčrpana.

Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen v reviziji zatrjevan pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revident ni izkazal z navedbo, da se z izpodbijanim upravnim aktom in izpodbijano prvostopenjsko sodbo le vzdržujejo posledice, ki so nastale z nacionalizacijo premoženja njegovega pokojnega očeta.

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pri čemer je sedanja vrednost po ustaljeni sodni praksi le na sedanje denarne razmere preračunana vrednost glede na stanje stvari ob podržavljenju in ne vrednost, do katere je prišlo zaradi spremenjenih razmer po podržavljenju. Vračanje premoženja v obliki odškodnine po ZDen praviloma ni stvar proste izbire upravičenca, zato je odškodnino predpisano v 1. odstavku 42. člena ZDen upravni organ lahko določil le v obveznicah in je kot zavezanca lahko določil le Slovensko odškodninsko družbo d.d., saj primere in pogoje pod katerimi upravičenec prosto izbira med vračanjem premoženja in odškodnino z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah zakon izrecno določa. Tudi v primeru, ko ima upravičenec (če nepremičnine ni mogoče vrniti) pravico do vzpostavitve lastniškega deleža na pravni osebi, v katere premoženju so podržavljene stvari, pravico do odškodnine v navedeni obliki izgubi, če svoje zahteve za denacionalizacijo z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja, n

Pri vračanju premoženja se upošteva premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Po presoji vrhovnega sodišča je zato v obravnavani zadevi relevanten delež, ki so ga imeli upravičenci na podjetju, in vrednost čiste aktive podjetja.

V primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno pravni osebi – družbi, je upravičenec do denacionalizacije le pravna oseba.

Tožeča stranka ni izkazala upravičenosti do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno tiskarni, saj so po določbi 13. člena ZDen upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Ker tožeča stranka ne sodi med osebe iz 66. člena ZZad, ni upravičenka do denacionalizacije teh nepremičnin, zato je bila njena denacionalizacijska zahteva v navedenem delu tudi pravilno zavrnjena.

Pravni predniki tožnikov so upravičenci do denacionalizacije kapitala, ki so ga preko konzorcija delničarjev vložili v podržavljeno podjetje.