43. člen ZDen

Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene. Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno. Izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu URS. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP).

Nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 19. člena ZDen). Ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za javno kategorizirano cesto, ki predstavlja javno dobro, se sporni parceli vsaj v tistem delu, po katerem poteka javna cesta, ne bi smeli vrniti v naravi. Ker sodišče prve stopnje z omenjenimi podatki ob odločanju o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja ni razpolagalo, ni v zadostni meri raziskalo in ugotovilo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja pogojev za uporabo izjeme iz 19. člena ZDen, ki določa primere, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po določbah ZDen lahko denarno odškodnino uveljavljajo samo upravičenci, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki. Republika Slovenija po 48. členu ZDen zagotavlja upravičencu socialno varnost z odkupom obveznic v njihovi nominalni vrednosti, če obstojajo ali nastopijo okoliščine iz 50. člena ZDen.

Kadar je predmet vračanja v postopku denacionalizacije podjetje, so oblike vračanja različne, in sicer kot podjetje, če še obstoji, kot del podjetja, ali v obliki premoženja podržavljenega podjetja ali v obliki odškodnine v obveznicah SOD. V vsakem primeru pa je treba najprej ugotoviti neto aktivo podjetja ob podržavljenju, ki se ugotavlja za nepremičnine po pravilih ZDen, ki veljajo za nepremičnine, za drugo premoženje pa iz akta o podržavljenju oziroma relevantnih drugih listin.

Ker ne gre za vrnitev premoženja, ki bi bilo ob podržavljenju v sredstvih podjetja, primarna oblika denacionalizacije ne more biti vrnitev v obliki delnic tega podjetja. Glavna obravnava je namenjena izvajanju dokazov in samo zahteva, da se opravi še ne vzpostavlja dolžnosti njene oprave. Sodišče mora zahtevi slediti le, če je za sprejem odločitve potrebno izvesti kakšnega od predlaganih dokazov.

Ker je premet denacionalizacije v konkretnem primeru podjetje, je za določanje odškodnine bistvena le vrednost podržavljenega podjetja, ne pa okoliščina, da so ob podržavljenju podjetja njegovo premoženje predstavljale le premične stvari.

Če objekt stoji na eni parceli in mu zemljišče sosednje parcele, na kateri ni nobenega objekta, ni določeno kot funkcionalno zemljišče, se ta sosednja parcela ne šteje v funkcionalno zemljišče objekta v smislu 12. člena Navodila, temveč se za to parcelo določi odškodnina kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče.

Pri vračanju posameznih stvari iz podjetja se ne ugotavlja parcialno njihove manjvrednosti danes, glede na stanje ob podržavljenju, kot samostojna oblika odškodnine, ampak se današnjo vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin zgolj odšteva od ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja.

Odkup obveznic iz 48. člena ZDen lahko uveljavljajo le upravičenci, ki izpolnjujejo pogoje iz 50. člena ZDen, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki.

V postopku denacionalizacije je potrebno ugotoviti obseg podržavljenega premoženja in v premoženju katere pravne osebe je podržavljeno premoženje. Slovenski odškodninski sklad je zavezanec za plačilo odškodnin v obveznicah, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest.

Temelj za uveljavljanje izplačila odškodnine v denarju je odločba upravnega organa o zahtevku denacionalizacijskega upravičenca z določitvijo odškodnine po 2. odstavku 42. člena ali 2. odstavku 43. člena ZDen. Šele na podlagi take odločbe lahko Ministrstvo za finance RS uvede postopek in odloči o zahtevku upravičenca za izplačilo odškodnine v denarju in določi način izplačila glede na obseg sredstev in željo upravičenca.

V postopku denacionalizacije podržavljenega podjetja je glede na postavljen zahtevek upravičenca za odškodnino v obliki obveznic zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin in za nacionalizirane premičnine zavezanec Slovenski odškodninski sklad.

Namen denacionalizacije je predvsem poprava krivic iz povojnega obdobja (1. odst. 1. čl. v zvezi s 3., 4. in 5. čl. ZDen) in sicer v prvi vrsti z vrnitvijo podržavljenega premoženja v naravi (1. odst. 2. čl., 16. in 42. čl. ter 43. čl. ZDen). Zato v postopku po ZDen ne more biti odločilno, kako je zavezanec, ki je družbeno pravna oseba, nepremičnino dobil med svoja sredstva (prim. 1. in 2. odst. 51. in 73. čl. ZDen). Pomemben je položaj osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. čl. ZDen. Prehod podržavljene nepremičnine v zasebno lastnino v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen bi bil za pravico do vrnitve nepremičnine odločilen le, če bi lastninsko pravico na njej v tem obdobju ponovno pridobil upravičenec do denacionalizacije oz. vsi njegovi pravni nasledniki, podlaga za ponoven prehod le-te v družbeno lastnino pa ne bi bila pravni naslov za denacionalizacijo.

Delničar delniške družbe lahko v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev premoženja delniške družbe in ne vrnitev delnic kot vrednostnih papirjev.