VSK Sklep I Cp 225/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi (točke II, III in IV izreka) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem obsegu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sklep (točka I izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep in sodbo. S sklepom je spremembo tožbe z dne 12.10.2017 dopustilo (točka I izreka). S sodbo pa je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, posameznega dela št. 2, v stavbi št. 6 k.o. , do celote, 1/1, kot je opredeljen v Elaboratu za evidentiranje stavbe na podlagi sodih postopkov - 1, sodnega izvedenca M.M., z dne 27.9.2016 (v nadaljevanju Elaborat), ki je sestavni del izreka. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka solastnica skupnih prostorov z oznako posamezni del 3, v stavbi 6 k.o. , do 1/3, kot je opredeljen v Elaboratu (točki II in III izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka IV izreka).

2Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo in sklep. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Priglasila je tudi stroške pritožbe. Sodišče kljub temu, da je tožena stranka stanovanje kupila na javni dražbi in ga pridobila na originaren način, ki je v konkurenci s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejši (sodba VS RS II Ips 279/2014), zavrne ugovor tožene stranke in pavšalno zapiše, da je ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter pri tem izrabila svoje procesne pravice za dosego nezakonitega cilja in zato sodnega varstva nima. Tožnica stanovanja v drugem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu I., P. 15, ni priposestvovala. Stanovanje je kupila v letu 1994, zemljiškoknjižnega vpisa ni izposlovala, za neurejeno zemljiškoknjižno stanje je vedela, saj ga je ves čas poskušala urediti, to je uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem, ko naj bi neuspešno priganjala pravno prednico toženke. To pomeni, da ni bila dobroverna, bila je malomarna in pasivna. Ni bila v opravičljivi zmoti. Opozarja na določbe 27. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem je lastniški posestnik le tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova, po 28. členu tega zakona pa posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Tožnica je vedela, da niso izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost.

Toženka je z zamudno sodbo izposlovala vpis solastninske pravice, in sicer toženka do 2/10 in njena pravna prednica do 7/10, preostalo 1/10 nepremičnine, ki v naravi predstavlja drugo nadstropje, uživajo, kot je navajala že v predhodnem pravdnem postopku (zadeva P 116/2003 Okrajnega sodišča v Piranu) R., A. in K. P. ter N.Č.. Pri oceni deležev je šlo zgolj za oceno, kar bi lahko tekom postopka toženka kot tožnica prilagodila in ni mogla vnaprej vedeti, da bo zaradi pasivnosti zemljiškoknjižnega lastnika izdana zamudna sodba. Navedbe o kupoprodajni pogodbi iz leta 1994 o prodaji drugega nadstropja stavbe še ne pomenijo, da je bila vzpostavljena etažna lastnina, pač pa je bil določen način uporabe. Delitev solastne stavbe je bila ves čas možna tako po določbah ZVEtL kot SPZ (69. in 110. člen SPZ). Delitev je mogoča tudi po 13. poglavju ZNP. Prav tako ne drži, da bi toženka zlorabljala svoje pravice. V tej pravdi je pomembno le vprašanje, če je tožnica priposestvovala stanovanje. Pri zlorabi bi moralo iti za naklepno ravnanje z nedovoljenim namenom pridobitve tožničine lastninske pravice. To, da je toženka na podlagi lastne odločitve pristopila na dražbo, ne more pomeniti zlorabe, zgodovina razmerij med njeno materjo in tožnico pa ji ni bila poznana. Nenazadnje bi lahko na dražbi uspel tudi nekdo tretji in bi bila tožnica prav tako oškodovana. Pravna prednica toženke je z zemljiškoknjižnim lastnikom reševala pravno situacijo tako, da je vložila ustrezno tožbo, da zavaruje svoje pravice in interese. Glede nakupa na javni dražbi opozarja na sodno prakso, odločbo VSRS, sodba II Ips 279/2014 z dne 14.7.2016, ko je sodišče izreklo, da je v primeru, ko gre za konkurenco lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika, dati prednost slednji. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, pa tudi dobra vera ni zahtevana. Pri zlorabi bi moralo iti za kvalificirano obliko nedobrovernosti, torej naklepno ravnanje z nedovoljenim namenom pridobitve upnikove lastninske pravice na sporni nepremičnini. Očitek sodišča pa je le pavšalen, usmerjen k ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in zlorabo procesnih pravic za dosego nezakonitega cilja. Ni pa pojasnjeno, katero ravnanje toženke naj bi bilo nezakonito in zakaj. O tem ni razlogov, podana je bistvena postopkovna kršitev, saj se sodba ne da preizkusiti, kršene so toženkine ustavne pravice, saj je sodba arbitrarna (14., 23. in 25. člen Ustave RS).

Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Toženka je bila res vabljena na zaslišanje že v prvem sojenju in se obravnave ni udeležila, s tem pa ni izgubila pravice do izjavljanja v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je tudi vztrajala, da jo sodišče zasliši. Ni šlo z nov dokazni predlog in zato ni bila prekludirana. S tem, ko je sodišče zaslišalo nasprotno stranko, toženki pa pravico odreklo, je porušilo ravnotežje. Kršena je njena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških, iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tudi v izpodbijanem delu tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je stroške pritožbe. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku glede solastnine skupnih prostorov stavbe, glede katere je ugotovljeno, da je tožnica lastnica posameznega dela št. 2, ugoditi na podlagi tretjega odstavka 105. člena SPZ. Po četrtem odstavku tega člena je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Argumentacija sodišča, da bo lahko na podlagi te sodbe tožnica sprožila postopek za vzpostavitev etažne lastnine, je nesprejemljiva.

4Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotnih strank, predlagali zavrnitev in priglasili stroške.

5Tožeča stranka soglaša s sodbenimi razlogi v delu, ko je tožbenemu zahtevku ugodeno. Toženka se v prvem sojenju ni zglasila na narok, ko je bila vabljena na zaslišanje. Sama se je odrekla zaslišanju. Tožnica je bila vseskozi dobroverna, če bi ji bila dana možnost, da se vknjiži, bi jo tudi izkoristila. Zlorabo je sodišče prve stopnje argumentirano opisalo (na primer točka 15 sodbe). Sodna praksa je enotna, pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. Opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2012, II Ips 220/2006 in II Ips 78/2010. Glede odločbe II Ips 279/2014, na katero se sklicuje tožena stranka, pa opozarja, da ne gre za primerljivo situacijo.

6Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priposestvovanje idealnega deleža na nepremičnini ni mogoče. 270. člen SPZ sicer zapoveduje, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih razmerij etažne lastnine. Pomembna je določitev pravnega posla po 108. členu SPZ, če ni soglasja med etažnimi lastniki, pa je ureditev medsebojnih razmerij mogoča v nepravdnem postopku. Pravilni so torej sodbeni razlogi, da bi ugotovitev, da je tožnica lastnica spornega stanovanja, pomenila zgolj prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami 105., 127. člena SPZ.

7Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni, neutemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper sklep.

K pritožbi tožene stranke:

8Tožnica v tej pravdi uveljavlja stvarnopravno varstvo dejanske etažne lastnine. Stanovanje je bilo kupljeno v letu 1994, gre za stanovanje v drugem nadstropju zgradbe, kjer etažna lastnina še ni formalno vzpostavljena. Toženka oziroma njena prednica pa je pravnoposlovno pridobila in se štela za lastnico pritličja in prve etaže. Ugotovljeno je, da je tožnica izvrševala dobroverno posest v obdobju od nakupa dalje, in pritožbeno sodišče ne dvomi v materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča o poteku potrebne desetletne priposestvovalne dobe (43., 45. ter 269. člen SPZ). Podatki iz zemljiške knjige izkazujejo, da je bil do leta 2006 v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan skupni prodajalec, v letu 2006 pa se je na podlagi sodbe na podlagi izostanka in darilne pogodbe vknjižila toženka kot solastnica do 9/10-in. Tožena stranka je vpis solastninske pravice do 9/10 (skupaj s prednico) izposlovala na podlagi zamudne sodbe, kjer je nastopala kot tožeča stranka (skupaj s prednico), kot toženec pa tedanji zemljiškoknjižni lastnik, prodajalec V. in je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da zamudna sodba učinkuje le med strankama (subjektivne meje pravnomočnosti). Poleg tega sodišče prve stopnje toženki oziroma njeni materi kot prednici očita, da sta izposlovali pridobitev solastninskega deleža do 9/10, čeprav sta vedeli, da je delež dveh stanovanj v hiši s tremi stanovanjskimi enotami nižji od 9/10. Ni pritrditi pritožbenemu očitku tožene stranke, da priposestvovanje ni mogoče zaradi vedenja kupca, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Res je dobra vera predpostavka priposestvovanja tako po določbah SPZ kot po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času nakupa nepremičnine. Vendar je dobrovernost treba presojati v kontekstu družbenih razmer v času, ko je bila pogodba sklenjena, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa tedaj ni imelo takega pomena, kot ga je pridobivalo od leta 1995 dalje, posebej pa je treba upoštevati tudi, da je bilo zemljiškoknjižno stanje zaradi neizvedbe ustreznih vpisov (ustanovitve etažne lastnine) tako, da ni odražalo dejanskega stanja in da tožnica kljub prizadevanjem ni uspela doseči zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ji omogočalo vpis.

9Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z razlogi, ki jih je podalo sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da kljub originarni pridobitvi solastninske pravice na dražbi (solastniški delež do 1/10) ni sodnega varstva, če je prišlo do zlorabe prava. Ne drži, da so razlogi posplošeni oziroma potrebnih razlogov ni, nasprotno, sodišče prve stopnje je določno opisalo ravnanja toženke oz. njene prednice, tako v zvezi z izposlovanjem zamudne sodbe preko deleža, za katerega sta lahko realno menili, da jima gre v okviru deleža njunega stanovanja napram deležu tožničinega stanovanja v isti hiši, ocenilo je njuno ravnanje v obeh izvršilnih postopkih, torej v primeru prodaje, ko toženka kljub vedenju, da je tožnica lastnica zgornjega dela in da je tožnica želela zemljiškoknjižno stanja urediti, o dražbi tožnice ni obvestila in o nadaljnjem ravnanju, ki je privedlo, zaradi aktivnega ravnanja toženke, do prisilne izselitve tožnice v izvršilnem postopku, ki ga je v ta namen sprožila toženka.

10Vendar pa je pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe razveljavilo na podlagi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pritožba utemeljeno uveljavlja. Toženka se v prvotnem postopku neopravičeno ni odzvala vabilu na zaslišanje, zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je zaslišalo le nasprotno, torej tožečo stranko. Vendar je treba upoštevati, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede tako, da se zaslišita obe stranki, razen če niso podane izjeme tega pravila (258. člen ZPP). Če se tožena stranka ni odzvala sodnemu vabilu, je jasno, da jo sodišče ni zaslišalo in bi lahko zaključilo z obravnavanjem. Ko je kasneje prišlo do razveljavitve prvotne sodbe in ponovljenega postopka, je toženka zahtevala, da se jo zasliši (sodišče prve stopnje temu predlogu ni ugodilo, razlogov ni podalo, zato pritožbena graja navedene procesne kršitve v pritožbenem postopku ni prepozna). Dokazni predlog tudi ni bil prepozen kot zmotno utemeljuje prvostopenjsko sodišče, podan je bil pravočasno, stranka je bila (tožnica) tudi že zaslišana, kar načeloma pomeni dolžnost sodišča, da zasliši tudi nasprotno stranko. Z vidika pravice do enakega obravnavanja izhaja iz 22. člena Ustave je sprejemljivo lahko le tisto ravnanje sodišča, ki ob izvedbi dokaza z zaslišanjem strank zasliši obe stranki, eno pa le, če je za to utemeljen razlog. Razlog, da se na predhodnem naroku stranka neupravičeno ni odzvala zaslišanju, ni ustavno utemeljen razlog - ta razlog bi lahko temeljil na načelu ekonomičnosti, lahko bi predstavljal tudi kaznovanje, kar pa ne more imeti prednosti pred pravico do enakega obravnavanja strank tudi v smislu 22. člena Ustave RS. Tudi sodna praksa stoji tudi na stališču, da v primeru, če se stranka, ki ni bila zaslišana, ko je nasprotna stranka že bila zaslišana, zglasi na katerem od naslednjih narokov in zahteva, da se jo zasliši, sodišče ne more zavrnitev zaslišanja utemeljiti z izostankom stranke iz prejšnjega naroka, pač pa le, če so za to podani utemeljeni razlogi (na primer zaslišanje glede na fazo postopka ni več aktualno, ali zaslišanja na naroku ni mogoče izvesti... - prim. odločbe VSL I Cpg 622/2015, VSM I Cp 1062/2017). Takih razlogov prvostopenjsko sodišče ni podalo, z odrekom izvedbe dokaza je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v ugodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, ki bo moralo postopek dopolniti z zaslišanjem tožene stranke, seveda ob predpostavki, da bo na narok pristopila. Zatem bo moralo, tudi upoštevaje ta dokaz, ponovno ugotoviti odločilna dejstva, da bo lahko materialnopravno pravilno odločilo.

11Neutemeljena pa je pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Ker konkretnih razlogov pritožba ne poda, je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus (350. člen ZPP). Kršitev ni zasledilo, zato je sklep potrdilo.

12Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 354. člena in 2. točke 365. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke:

13Tožeča stranka je s tožbo zasledovala ugotovitev izključne lastnine na stanovanju v zgornji etaži hiše ter skupne lastnine skupnih prostorov, o tem je bilo odločeno s prvo sodbo. Sodba je bila razveljavljena, ker prvostopenjsko sodišče ni presodilo tožbenih trditev o ravnanjih toženke, ki bi lahko kazala na zlorabo. Hkrati pa je bilo opozorjeno, da če je drugi del zahtevka neutemeljen (ugotovitev skupne lastnine na skupnih delih), bo treba presoditi, ali je mogoča tudi odločitev, da je tožnica lastnica zgolj etažnega dela, kar bi bil lahko prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine (z opozorilom na sodno prakso, na primer sklepa VS RS II Ips 178/2009 in II Ips 316/2011). Prvostopenjsko sodišče je v novnem sojenju zanemarilo, da je v ponovljenem postopku tožeča stranka tožbo spremenila, uveljavljala je solastninsko pravico na skupnih delih, skladno s prvim odstavkom 105. člena SPZ (podobne določbe je vseboval Stanovanjski zakon, veljaven v času nakupa tožničinega stanovanja - 12. člen). Ker gre za neločljivo povezanost posameznega dela s skupnimi deli (četrti odstavek 105. člena SPZ), so sodbeni razlogi o nemožnosti priposestvovanja idealnega deleža pravno zmotni. Sodišče prve stopnje bi moralo, kot utemeljeno opozori pritožba, glede na sedaj pravilno postavljeni zahtevek (spremembo tožbo je sodišče s sklepom dovolilo), odločiti tudi o tem delu zahtevka, torej o njem vsebinsko odločati, česar pa zaradi zmotnih materialnopravnih razlogov ni storilo. Postopek po ZVEtL (oz. sedaj ZVEtL-1) je ena od možnosti varstva pravic etažnih lastnikov, ne pa edina in ne izključuje njihove pravice, da upravičenja, ki izvirajo iz etažne lastnine, uveljavljajo v pravdnem postopku, kot očitno zmotno šteje prvostopenjsko sodišče, ne glede na to, da bo tudi morebitna ugodilna sodba v tej pravdi še vedno le "prvi korak" k vzpostavitvi etažne lastnine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo tudi v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

14Sodišče druge stopnje ni odločilo, da opravi obravnavo, navedenih kršitev postopka samo ne more odpraviti, treba je ne le zaslišati toženko, pač pa v primeru ponovne ugoditve zahtevku glede ugotovitve lastninske pravice tožnice na stanovanju, vsebinsko odločiti o drugem delu zahtevka, torej določiti solastninske deleže, kar glede na 106. člen SPZ načeloma predpostavlja določitev izvedenca. Glede na obseg dokaznega postopka, ki ga je torej treba izvesti, izvedba le-tega pred sodiščem prve stopnje in ne pred pritožbenim, ne bo bistveno vplivala na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po drugi strani pa bi, če bi bilo pritožbeno sodišče tisto, ki bi prvič odločalo o določitvi solastniških deležev, prišlo do posega v ustavno pravico strank do dvostopenjskega sojenja.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.