69. člen SPZ

Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik opozarja na pogodbeno vrednost nepremičnine ob nakupu v letu 2022, niso pravno relevantne. Pogodbena cena je rezultat volje pogodbenih strank in odraz takratnih tržnih razmer, ki pa se lahko razlikujejo od sedanjih. Zato je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje, s katerim sta se udeleženca seznanila in sta imela nanj možnost podati pripombe.

Solastniki se o uporabi solastne stvari prosto dogovorijo, pri čemer je odločilna njihova volja, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev. Pri tem solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu sodišče določi njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo uporabo. Prav tako ima pravico zahtevati delitev stvari.

Pravica bivanja v določeni nepremičnini na pravico solastnika zahtevati razdelitev solastne stvari ne vpliva. Zato za izpodbijano odločitev niti ni pomembno, ali je bil sporazum, na podlagi katerega naj bi imela predlagateljica pravico bivanja v stanovanjski hiši, veljavno sklenjen.

Pravilno je obrazložilo in poudarilo, da upravičen interes predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru po intenciji zakona in na podlagi namena stvari, upoštevaje različne okoliščine konkretnega primera, kriteriji v zakonski določbi petega odstavka 70. člena SPZ (velikosti idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov) pa niso vrednoteni, ampak so enakovredni.

Sklep o združitvi postopkov je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe. Prekinitev postopka ni na mestu. Med udeležencema postopka namreč ni spora o tem, kolikšen solastninski delež pripada komu od njiju (kot je sodišče prve stopnje neustrezno opredelilo njuno zavzemanje), ampak o tem, ali gre za solastnino ali navidezno solastnino. O vprašanju, ali na nepremičnini obstaja solastnina, ki utemeljuje delitev po SPZ, ali pa gre za navidezno solastnino in za dejansko etažno lastnino, kar izključuje delitev po SPZ ter terja uporabo določb ZVEtL-1, mora odločiti nepravdno sodišče.

Prvi odstavek 69. člena SPZ določa, da ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, samo ob neprimernem času ne. Ali je čas neprimeren za delitev solastnih nepremičnin, sodišče ugotovi po presoji okoliščin konkretnega primera, ki jih zatrjujejo udeleženci. Očitek predlagateljici o zlorabi pravice po obrazloženem ni utemeljen. Očitno je, da dogovora solastnikov o delitvi solastnih nepremičnin ni, zato predlagateljici ni mogoče odreči njene pravice do sodnega varstva.

Tisti, ki misli, da je bil z odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. Pritožnica ima prav, da je namen zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve v tem, da ima prejemnik pomoči, ki je lastnik premoženja (nepremičnine), le tega tudi v času smrti, da bo lahko dajalec pomoči predlagal omejitev dedovanja. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku civilne delitve nepremičnine v solastnini ne more biti izbrisana brez poplačila terjatve njenega imetnika ali njegovega soglasja oziroma, kot izhaja iz pritožbenih navedb, celo, da brez tega civilna delitev sploh ni možna. V primeru prisilne prodaje nepremičnine, na katere deležu enega od solastnikov ima občina zaznamovano prepoved odtujitve in obremenitve, ki ima za posledico izbris te zaznambe, to premoženje prejemnika socialnega transferja (praviloma) ne bo več predmet njegove zapuščine in s tem pritožnica izgubi zavarovanje svoje terjatve, ne pa tudi same terjatve oziroma možnost zahtevati omejitev dedovanja.

Čeprav zakon daje predlagatelju procesno in materialnopravno upravičenje za postopek delitve, bi uresničitev tega upravičenja v konkretnem primeru onemogočila realizacijo sodne poravnave, ki sta jo udeleženca postopka sklenila prav z namenom razrešitve vprašanja obstoja (so)lastnine.

Pri prodaji deleža na solastni nepremičnini gre za prodajo idealnega deleža nerazdeljene stvari, ne pa za posamezne, konkretne stanovanjske prostore. Predmet prodaje je ena šestina vsake od opredeljenih nepremičnin. Gre za solastnino na nepremičnini, ko je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Nepremičnine v naravi niso razdeljene, zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo ugovoru dolžnika in odločilo o tem, kaj idealni deleži predstavljajo v naravi, saj za ugotovitev, da so last dolžnika posamezni deli navedenih nepremičnin ni nobene podlage. Ker izpodbijani sklep ne pomeni ukrepa, ki bi pomenil izgubo doma, saj s sklepom ni bilo odločeno o izselitvi dolžnika (ali kogarkoli drugega) iz stanovanja ali stanovanjske hiše, presoja upravičenosti posega v dolžnikovo pravico do spoštovanja doma ni potrebna in je sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo.

Škoda za lastnika, ki s sečnjo ne soglaša, je praviloma vedno večja od škode, ki bi lahko nastala tistemu, ki takšno sečnjo opravlja (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 24. 6. 2020). Pri tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ni mogoče prepovedati kakršnegakoli posega in sečnje, ampak le tisto, ki je dovoljeno zaradi bolezni, gliv, vetra in insektov.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.

Za delitev stvari v solastnini velja, da so udeleženci najbolje varovani, kadar vsi dobijo dele stvari v naravi, in sicer v sorazmerju s solastninskimi deleži. Spor o lastništvu dela sosednje parcele ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče prekiniti postopek za razdružitev solastnih nepremičnin niti ni razlog, ki bi preprečeval delitev solastnine.

Ker nobeden od udeležencev oziroma solastnikov nepremičnin ni podal predloga, da mu namesto prodaje nepremičnini v celoti pripadeta ob izplačilu drugih solastnikov tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče, je sodišče pravilno odločilo (ob predhodno ugotovljeni nemožnosti fizične delitve), da se nepremičnini v solastnini razdelita tako, da se prodata in se kupnina razdeli med udeležence postopka v skladu s solastninskimi deleži (civilna delitev).

SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev).

V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari. Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav j

Iz več procesnih ravnanj nasprotnega udeleženca je razvidno, da ni iz nevednosti opustil procesnih pravic, ki jih ima po zakonu in na katere je bil opozorjen s strani sodišča (12. člen ZPP), temveč po lastni volji ni želel sodelovati v postopku. Glede na navedeno mu ni bila odvzeta možnost obravnavanja v postopku niti ni bilo poseženo v njegovo pravico do sodnega varstva.

Za prevzem dela stanovanjske hiše v naravi je od solastnikov interes izrazil zgolj pritožnik. Čeravno mu glede na okoliščine na njegovi strani, upravičenega interesa za prevzem dela sporne nepremičnine v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ ne gre oporekati, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da delitev stanovanjske hiše v naravi ni mogoča že iz razloga, ker pritožnik nima finančnih zmožnosti za izplačilo idealnega deleža tretje solastnice. Delitev nepremičnine v naravi, kadar so za to kot v obravnavani zadevi potrebna investicijska vlaganja za vzpostavitev samostojnih etažnih enot, je mogoča le ob soglasju vseh solastnikov za izvedbo za to potrebnih del.

Stroški parcelacije ne pomenijo zmanjšanja vrednosti stvari, prav tako pa gre za skupne stroške udeležencev postopka, ki jih slednji trpijo v sorazmerju z velikostjo svojih solastnih deležev.

Sodišče lahko odloži le delitev stvari oziroma učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve, ne pa samega odločanja o načinu delitve.

Trditve o “kompleksu“ in komasaciji, ki jih pritožnik (brez utemeljitve) prvič poda šele v pritožbenem postopku (obrazložita pa nasprotni udeleženki v odgovoru na pritožbo), so prepozne.