257. člen ZPP

Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.

Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal. Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega č

Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

Za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožnici je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala. Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila. Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1). Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja.

Drugi odstavek 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz ZMZ-1, ne iz Uredbe Dublin III.

Toženka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da bo tožnica nezmožna za delo tudi po poteku odpovednega roka, saj tega obdobja odločba ZZZS z dne 9. 1. 2025 ni pokrila. Zato je v odpovedi navedla odpovedni rok, vendar je po njegovem izteku spoštovala določbo 116. člena ZDR-1 in tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom roka ni prenehalo. Pravilno je tudi stališče, da zaradi navedbe odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta ni nezakonita. Toženka tožnice pri odločitvah o tem, katere prodajalke iz zaprtih trgovin je prerazporedila v druge poslovne enote in katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ni diskriminirala. Delavke iz zaprtih trgovin na Goriškem je premestila v bližnje trgovine na Goriškem. Tožnica je bila od njih bolj oddaljena, v bližnje poslovne enote na obalni regiji pa ni bila razporejena, ker ni bilo potrebe po prodajalki, ampak samo po opravljanju dela poslovodje.

Pri tožniku še obstoji preostala delovna zmožnost, ki bi predstavljala podlago za poklicno rehabilitacijo za usposobitev za nadaljnje organizirano delo, če tožnik ne bi bil starejši od 50 let. Ker gre za tožnika, ki je starejši od zakonsko določene starosti, mu zakon z invalidsko upokojitvijo nudi varstvo. Tožnik, ki presega zakonsko določeno starost, je bil utemeljeno invalidsko upokojen.

Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena. Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za u

Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.

Sporni prostor je v izreku izpodbijanega sklepa opredeljen z naslovom [...] in površino 272,20 m2. Toženka v pritožbi ne zatrjuje, da ji ni znano, za kateri prostor gre. Ne navaja, da ima na podlagi najemnega razmerja s tožnico morebiti v najemu še kakšen drug prostor na tem naslovu, ki bi prav tako meril 272,20 m2. Vsebina njene obveznosti je v izreku sodbe dovolj jasno opredeljena.

Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal obstoj ustnega dogovora s toženko o urni postavki v letih 2017, 2018 in 2019. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plačah v vtoževanih mesecih, ko toženka tožniku plače ni izplačala v skladu z ustnim dogovorom.

Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku. Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen je bil ustni dogovor o dodatni plači tožnika – lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati.

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala. Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.

Doba, za katero je možen dokup, ni zavarovalna doba vse dokler niso plačani prispevki. Pravica do upoštevanja dokupljene dobe nastane šele s plačilom prispevka, ki se odmeri po veljavnem predpisu. Ključno je, da tožnica plačila odmerjenih prispevkov ni opravila do 31. 12. 2012, tj. do konca veljavnosti ZPIZ-1. Zato ni upravičena do ponovne odmere pokojnine po ZPIZ‑2H, kljub temu, da je dobo dokupila kasneje.

Teorija in sodna praska enotno ocenjujeta pasivnost toženke kot priznanje tožničinih dejanskih trditev, zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov ter ne zaslišuje strank s katerimi se ugotavljajo sporna dejstva (257. člen ZPP), ki pa ob izdaji zamudne sodbe niso sporna, saj jim toženka ni ugovarjala.