42. člen SPZ

Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o vprašanju, ali predstavlja toženkina uporaba vodovodne in električne napeljave, ki poteka čez parceli v lasti tožnika, vznemirjanje njegove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ, ob upoštevanju dejstva, da je vse napeljave predhodno zgradila mati pravdnih strank, tožnik pa je postal lastnik teh parcel šele kasneje? Ali predstavlja rok 15 dni, kot ga je toženki postavilo sodišče za prenehanje vznemirjanja tožnika, primeren rok glede na obseg del in dovoljenja, ki so potrebna za zagotovitev in izgradnjo nove vodovodne napeljave?

Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja. V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, t

Sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ, ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1). Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.

Zapisnik o nekem dogodku ni nepristen ali neverodostojen zaradi tega, ker je sestavljen, zapisan in podpisan kasneje, po dogodku, ki ga dokumentira. Nasprotno, gre za dokaj običajno prakso, saj se v številnih poslovnih in neposlovnih situacijah zapisnik sestavlja in podpisuje naknadno. Zapisnik je neverodostojen ali antidatiran, če zaznamuje dogodek, ki se takrat, ko naj bi se zgodil, v resnici ni zgodil, če torej izkazuje lažna dejstva in lažne podatke. Vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca pa je predmet njunega medsebojnega razmerja, t.j. razmerja med starim in novim lastnikom, s katerim se najemniku ni treba ukvarjati. Seveda se mu mora novi lastnik naznaniti (ali ga o tem obvesti stari lastnik), vendar to ne pomeni, da najemnik rešuje vprašanje trenutka prenosa lastninske pravice med obema (stari in novi lastnik se lahko povsem neodvisno od trenutka pridobitve lastninske pravice drugače dogovorita glede trenutka vstopa v najemno razmerje). Najemodajalec gostinskega lokala ima legitimen interes, da je njegov najemnik urejen in stabilen, kar pri pravni osebi vključuje tudi urejena in stabilna razmerja v njeni notranji strukturi. Neurejenost, meds

Pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa spada med originarne oziroma izvorne pridobitne načine. Njihova bistvena značilnost je, da se pridobitev pravice ne opira na lastninsko pravico prejšnjega lastnika ali na njegovo voljo. Glede na načelo prirejenosti postopkov je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je sodišče vezano izključno na izrek, katera zemljiška parcela je predmet vračila, ne pa na pojasnila, ki jih pravnomočnost ne zajema. Z odločbo o denacionalizaciji je bila pridobljena lastninska pravica na parceli 49/4 v obsegu in na tistem delu zemljiške površine, kot je bilo ob pravnomočnosti odločbe vpisano v zemljiški kataster.

Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku. Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.

Sodišče manjkajočih navedb ne more iskati v spisih, v katere se predlaga vpogled. To pomeni, da manjkajočih navedb tožeča stranka ne more nadomestiti z dokaznimi predlogi.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilno utemeljena s pojasnilom, da ima v konkurenci originarne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem in z nakupom v izvršilnem postopku (na podlagi sklepa o izročitvi, t. j. odločbe državnega organa) prednost slednje navedeni način, ki je varovan tudi v konkretnem postopku. V obravnavani zadevi ni bilo potrebno materialno procesno vodstvo, saj dejstva niso pomanjkljiva oziroma dodatno navedena dejstva ne bi mogla vplivati na tožnikov uspeh. Tožnik je navedel vsa dejstva, ki so pravno relevantna. Zavrnitev zahtevka je narekovalo (že) dejstvo, da je tretji toženec lastninsko pravico pridobil z nakupom v izvršilnem postopku.

Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Določba prvega odstavka 42. člena SZ-1 določa, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa plačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo delno zmotno, ko je v izreku izpodbijane sodbe tožencu naložilo dolžnost, da mora plačati dolgovane zneske prispevkov za rezervni sklad tožeči stranki, ki so etažni lastniki, namesto na transakcijski račun upravnika, kot je tožeča stranka zahtevala in kot nalagajo zakonske določbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali vrnjeno premoženje agrarne skupnosti spada v zapuščino po zapustnici in kdo je posledično dedič tega premoženja. Odločba o vračilu premoženja po določbah ZPVAS je oblikovalna (konstitutivna) odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke. Ta odločba postane materialno pravnomočna. Z njeno pravnomočnostjo (oziroma s pretekom roka, ki je v njej določen) v odločbi določen upravičenec postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen SPZ). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V primeru izpodbijane odločbe, ki je izdana v upravnem postopku, je to mogoče le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu. Na podlagi določila 13. člena ZPP (v zvezi s 163. členom ZD) je civilno (zapuščinsko) sodišče, če je matični organ o predhodnem vprašanju odločil z dokončno in pravnomočno odločbo, na tako odločitev vezano. To je posledica pravnomočnosti sodnih in drugih (uprav

Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Pravni prednik tožnikov je sporno nepremičnino kupil v stečajnem postopku. Lastninsko pravico je zato pridobil že s pravnomočnostjo sklepa stečajnega senata o izročitvi nepremičnine, potem ko je s stečajnim upraviteljem sklenil prodajno pogodbo z dne 31. 5. 1999. Sklep o vknjižbi lastninske pravice na kupca je namreč v takšnem primeru le deklaratorne narave. Pravni prednik tožnikov bi torej v razmerju do toženke lahko uveljavljal svojo lastninsko pravico še pred iztekom predpisane priposestvovalne dobe. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že pravni prednik tožnikov izpolnil tudi pogoje za priposestvovanje lastninske pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - če in kakšen vpliv na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine upravičencu do denacionalizacije ima dokončna upravna odločba o ničnosti takšne odločbe o denacionalizaciji; - ali lahko preneha lastninska pravica na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, že zgolj z dokončnostjo upravne odločbe, zoper katero je vložena tožba v upravnem sporu.

S prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (88. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen), je zakon začasno te nepremičnine izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). To pa pomeni, da te nepremičnine nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic (med njimi lastninske pravice). Iz tega razloga tudi njihova prodaja v izvršilnem postopku ni mogoča. Izvršbo na stvareh, ki so izven prometa, zakon tudi izrecno prepoveduje (prva točka drugega odstavka 32. člena ZIZ). Na to dejstvo je izvršilno sodišče v okviru ugovornih razlogov dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

V času odločanja sodišča prve stopnje tožnica ni imela več veljavne podlage za izvirno pridobitev lastninske pravice, saj so bile z dokončnostjo upravne odločbe, s katero je bila denacionalizacijska odločba izrečena za nično, odpravljene pravne posledice, ki so iz nje nastale (281. člen ZUP). Vzpostavilo se je stanje, kakršno je bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta, s katerim je tožnica pridobila lastninsko pravico. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da gre za poseg v njene pridobljene pravice, do katerega pa je prišlo skladno z zakonom, z dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Zato o njegovi protipravnosti ni mogoče govoriti in ne gre za neupravičen poseg v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).

V primeru, da je pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice pravni posel ali akt pristojnega državnega organa (pravnomočne sodne odločbe ali dokončne upravne odločbe), kot to v tem postopku zatrjuje tožeča stranka, ima lastnik za varstvo oziroma uresničitev svoje lastninske pravice na voljo zahtevke za izpolnitev zavezovalnega posla oziroma uresničitev sodne odločbe, torej dajatvene zahtevke (npr.: tožba na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, izbrisna tožba). Tožeča stranka je trdila, da se zaradi spremembe solastnine v etažno lastnino v zemljiški knjigi ne more vpisati kot lastnica zadevnih nepremičnin. S tem je smiselno zatrjevala, da stanje vpisov v zemljiški knjigi iz materialnopravnih razlogov ni pravilno. V takšnih primerih pravno varstvo nudi izbrisna tožba, s katero se sanira materialnopravna neveljavnost vpisa. V skladu z 2. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1 je namreč vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, postalo neveljavno zaradi razveljavitve zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno. To pa je tudi primer v tej zadevi. Zato bi tože

Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine. Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.

Z dnem pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ima konstitutivni učinek, tožnica ni bila več solastnica spornih nepremičnin, zaradi česar toženka tega premoženja, glede na to, da je tudi sama ugotovila, da je bila sodba v času izdaje izpodbijane odločbe pravnomočna, ne bi smela upoštevati.