UPRS Sodba I U 629/2017-13

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, roj, ... 1988 v Kabulu, kot neutemeljeno.

2V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je tožnik nazadnje živel v Kabulu in je izvorno državo zapustil pred mesecem in pol. Prišel je ilegalno. Glede svoje izobrazbe je navedel, da je končal osnovno šolo v ... ter višjo šolo podjetja ..., ki jo imajo v lasti Nemci v Kabulu. Po poklicu je inženir interneta. V času od 2010 do 2013 je bil zaposlen v afganistanski vojski, plačan pa je bil s strani ZDA. V izvorni državi živijo še starši, 2 sestri in brat, ena sestra pa je v Angliji zaprosila za mednarodno zaščito.

3Kabul je zapustil tako, da je najprej z avtobusom odšel v Nimroz, od tam pa zvečer s smetarskim vozilom do Pakistana. Z avtobusom oziroma skrival se je pod njim, je prišel do Kermana, nato pa z avtom do Teherana. Naslednji dan je odšel proti Turčiji, kjer je ostal dva dni v mestu Van. Pot so nadaljevali proti Istanbulu, kjer je ostal 5 dni ter nato odšel v Izmir. Od tam je s čolnom odšel v Grčijo. Na otoku so ga registrirali, potem pa odpeljali v nek drug kamp v Atene. Od tam je v veliki skupini približno 70 oseb z avtobusom odšel v Makedonijo, nato v Srbijo in z vlakom do Hrvaške in Slovenije. Pred avstrijsko mejo so izstopili. Njegova ciljna država je bila Nemčija, ker je mislil, da ima samo tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ko je izstopil iz vlaka, je pisalo, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji in takrat se je odločil, da to stori.

4Glede razlogov za zapustitev izvorne države je prosilec navedel, da je bil zaposlen v afganistanski vojski, pri skupini »C.K.«. Začel je konec leta 2010, vsake tri do štiri mesece pa je delal še za ostale skupine »crops«. Teh je vseh skupaj 5. Podjetje, za katerega je delal, je bilo kanadsko in sicer »C.« Konec septembra 2012, ko se je vračal iz Ghaznija, so ga dobili v kraju Moghor talibani. Ker ni imel nobenih dokumentov, so ga zasliševali. Odpeljali so ga v D., kjer so imeli center. Tam so mu omogočili telefonski klic, da jim je predložil tazkiro. Poklical je mamo. Nato so ga zvezali in mu zavezali oči ter nekam odpeljali. V neki sobi je bil 17 dni. Šele kasneje je izvedel, da je to mesto E. Po 17 dneh so ga odvezali in mu odkrili oči. Talibani so bili zelo jezni, ker je sodeloval z Američani in mu dejali, da ga bodo ubili. Prinesli so koran in nanj je moral priseči, da ne bo več tega delal. Odpeljali so ga k cesti in ga izpustili. Imel je pokrite oči in lahko je pogledal šele, ko so mu dali znak z orožjem. Njihov vodja je bil A.A. Takrat so ga zelo tepli. Z njim so bili še posebej hudi, ker so sumili, da je Arabec, ker se je znal pogovarjati arabsko. Ko je na glavni cesti slišal strel, si je snel z oči prevezo in videl, da sta bili z njim ob cesti njegova mati in teta. Izpustili so ga zato, ker je prisegel na koran in zato, ker je mati obljubila, da jim bo plačala 30.000 USD, da ga dobi nazaj. Mama je zbrala ves ta denar, prispevali so tudi sosedje in sorodniki. Če ne bi bilo mame, bi bilo vsega konec.

5Potem, ko so ga izpustili, so odšli v Kabul. Bili so veseli, da se je vrnil. Klicali so ga iz službe in spraševali, zakaj ga ni. Povedal jim je, da je bolan in potem dal odpoved. To je bilo decembra 2012. Štiri mesece je bil doma, nato pa je 10. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi z „F.“. Dovoljenje, da je lahko delal za to podjetje, je dobil od AISE, ki je državna agencija. Delo je bilo povezano z računalniki, sodelovali pa so večinoma z Američani. Do leta 2015 je normalno delal za njih. Potem pa so se znova pojavili talibani. Že ko so ga ugrabili, jim je dal svoj naslov, potem pa so verjetno še izvedeli, za koga dela. Večkrat so ga klicali in mu dali vedeti, da vedo vse, od tega, kaj je oblečen, do tega, za koga dela. Imajo ogromno vohunov. Verbalno so mu grozili, da ponovno dela za Američane. Za zaščito je prosil državo in policijo, vendar so mu rekli, da je to njegov problem in da naj se sam sooči z njim. Sam si je moral plačati svoje telesne stražarje in se z njimi gibati naokrog. Kupil si je celo orožje in se začel braniti sam. Vse ima dokumentirano. V mestu ... so imeli projekt z ameriško firmo B., katerim je uredili alarmni sistem. Bomba je eksplodirala pod njegovim avtom, ki ga je vrglo v zrak, in ga večkrat obrnilo. Takrat je ubilo njegovega telesnega stražarja. To se je zgodilo pred šestimi ali sedmimi meseci. Potem je uvidel, da je njegovo življenje vseskozi v nevarnosti in se odločil, da odpotuje. V tem času je dobil še en projekt s podjetjem „H.“. Nekaj mesecev nazaj se je na mestu tega podjetja zgodil samomorilski napad in med žrtvami je bil tudi inženir njihovega podjetja. To podjetje je bilo v bližini letališča v Kabulu. Po tem dogodku se ni več počutil varnega in se je odločil oditi.

6Za posamezni projekt je dobil plačilo tudi do 5 milijonov USD. Od tega je moral plačati davke in zaposlene, njemu pa je povprečno ostalo 15.000 do 20.000 USD na mesec. Poskušal je podkupiti talibane, vendar je bil njihov edini kompromis, da zapre podjetje. Tega ni mogel storiti, ker je imel zaposlene in je bilo veliko ljudi odvisnih od te firme.

7Ni bil ogrožen s strani države, vendar mu niti niso pomagali. Preganjali so ga talibani, tako njega kot očeta, ki je zaradi njih zapustil državo. V Afganistanu je zapustil hčer in sina, ki sedaj živita z ženo v ..., v Pakistanu. Talibani so dejali, da če dobijo kateregakoli člana njegove družine, ga bodo na ta način prepričali, da se bo vrnil nazaj domov. Tudi oče je odšel v Evropo. Ne ve točno, kje je. Oče je bil državni delavec, varnostnik. Talibani ne sprejemajo tega, da nekdo dela za državo in si zato v njihovi nemilosti. Da bi bili varni, so se morali kar šestkrat preseliti. Vsi so morali zapustiti hišo. Mama, sestra in brat so pri teti v Kabulu.

8Prosilec je nato 27. 6. 2016 preko svojega pooblaščenca obvestil pristojni organ, da so v prošnji nekateri odgovori zapisani popolnoma drugače, kot jih je podal sam. Tako je opozoril, da je njegov pravilni rojstni datum ... 1988, da je rojen v Kabulu, da je po narodnosti Tajik, da govori tudi urdu, hindi in arabsko, da je diplomirani inženir računalništva, kar je študiral 4 leta v Kabulu in da je njegov poklic programer/računalniški inženir. Dodal je tudi, da je član stranke Jawanan Mubarez Watan, da je njegov oče bil šef tajne policije, da je njegova sestra poročena v Londonu, kjer ni prosilka za mednarodno zaščito. Popravil je tudi, da ni deloval za skupnost, ki se bori za talibane, temveč za stranko. Glede svoje zaposlitve je popravil, da je bil zaposlen pri I., v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko. Pojasnil je, da se ime »C. K.« nanaša na korpus, za katerega so delali. Začeli so delati v začetku leta 2010, na približno vsake štiri mesece pa so zamenjali korpus. Vsak korpus je imel približno 25.000 vojakov. Podjetje, v okviru katerega je delal za vojsko, je bilo ameriško-kanadsko, ime mu je bilo »C.« Glede ugrabitve je kraj E. popravil v J. Denar, ki ga je plačala mama, je bil njegov. Sorodniki in sosedje so ji rekli, naj ne plača odkupnine, saj jo bodo talibani okradli, njega pa ne bo dobila nazaj. Podjetje F. je ustanovil 10. 3. 2013. Predhodno je pridobil dovoljenje od državne agencije AISE. Delali so na projektih v zvezi z razvojem računalniških omrežij, sodelovali pa so večinoma z Američani. Dvakrat je bil napaden, ko so se vozili v avtomobilu. Ko je pod njegovim avtom eksplodirala bomba, ni bil nihče poškodovan. V izvorni državi je bil preganjan, vendar s strani države ni bil deležen zaščite, ker je podpiral stranko, ki je nasprotovala vladi.

9Na osebnem razgovoru je bil prosilec takoj po uvodnih formalnostih vprašan glede osebnih podatkov. Predložil je kopijo tazkire, tako imenovanega rojstnega lista, na katerem piše ime B., ime očeta ... Glede njegove starosti je zapisano, da je leta 1385 (2007, op. uradne osebe) bil po videzu star 18 let. Prvo tazkiro je prejel leta 1385 (2007). Ker je hodil v šolo, jo je potreboval. V Afganistanu ima tudi potni list, ki so mu ga hoteli poslati, vendar so na pošti odprli pošiljko in ven vzeli potni list ter rekli, da se ga ne sme poslati po pošti. Prosilec je bil nato soočen z drugačnimi navedbami rojstnega datuma, kar je pojasnil tako, da datuma rojstva ... 1988 sam ni nikoli povedal, ker ve, kdaj je rojen. To so policisti na PP Dobova sami zapisali. Prošnja za mednarodno zaščito mu ni bila prebrana, da bi podatke lahko popravil tam, je pa v prošnji veliko napak. Rojen je bil v Kabulu, kjer je živel do svojega četrtega leta, ko so se z družino preselili v Pakistan. Tam so živeli približno 10 let. Do sedmega razreda je hodil v šolo v Pakistanu, konec leta 2002 pa so se vrnili nazaj v Kabul, kjer je šolo nadaljeval do 12. razreda na »...« v Kabulu. Potem je študiral na univerzi v Pakistanu, kamor je odšel sam. Ko je končal fakulteto, se je za mesec dni vrnil v Afganistan, nato pa ponovno odšel študirat v Indijo leta 2008. Tam je ostal dve leti ter v tem času večkrat potoval v Afganistan in nazaj. V Pakistanu mu kot Afganistancu niso dovolili nadaljevati študija, pa tudi njegova želja je bila oditi v Indijo, ker imajo tam višji nivo znanja kot v Pakistanu. Sestra in brat so se tudi šolali. Obe sestri sta zaključili fakulteto, brat pa je mlajši in hodi v deveti razred. Mati je učiteljica, magistra jezika farsi-dari in ima 28 let delovne dobe. Prihaja iz družine, kjer so vsi izobraženi in v času njenega študija ni bilo teh težav, ki se pojavljajo danes, da ženske ne smejo hoditi v šolo. Oče je 35 let delal za državo, v državi varnostni službi. Bil je „obveščevalec“. Ko so talibani prevzeli oblast v Afganistanu, so ubili Najibullaha, predsednika Afganistana in vse v njegovi vladi. Oče je zelo tesno delal z njim, zato so iskali tudi njega. Takrat so pobegnili v Pakistan. Ko so Američani zrušili talibanski režim, so hoteli pridobiti izkušene kadre nazaj. Očetu so poslali vabilo naj se vrne, kar je tudi storil. Najprej je odšel sam, kasneje pa so se mu pridružili še ostali člani družine. Sedaj oče ne dela več, ker je za njim tudi on zapustil Afganistan, mati pa zaradi varnostnih razlogov ne more delati in je zaradi njega doma.

10Ko se je vrnil s študija iz Indije, je zaprosil za službo v ameriško-kanadskem podjetju »C.« v K. To je mesto poleg Kabula, kjer je letališče in ameriška največja baza. Podjetje je bilo podizvajalec in je imelo sklenjeno pogodbo z Ministrstvom za obrambo, katerega proračun je bil financiran s strani Američanov. Ker je bil to pomemben projekt, so ga zaupali samo svoji firmi. Imel je dva preizkusa in v drugo so ga izbrali. Ker je bila služba zelo občutljiva, so štirje zaposleni v državni službi morali poslati zanj priporočilo. Zanj so garantirali oče, stric in dva sorodnika. Na vprašanje uradne osebe, ali je veliko njegovih sorodnikov zaposlenih v državnih službah, je odgovoril, da je njegov stric zdravnik, ki sedaj z ženo živi v Ameriki, priporočilo pa sta dala še dva očetova znanca, ki sta delala v vojski.

11Zaposlen je bil v telekomunikacijskem centru divizije (korpus) št. ... z imenom »C.K.«. Lociran je bil v E., v mestu M. Živel je v vojaški bazi. Dva, tri mesece je delal, potem pa odšel za dva, tri dni domov in se vrnil nazaj na delo. Ker je bila pot nevarna, so jih s helikopterjem pripeljali v K., da niso hodili sami. V M. je bil približno šest mesecev. Nato so ga premestili v Kabul, kjer je bil mesec ali dva zaposlen v Ministrstvu za obrambo, potem pa ponovno premestili v Herat, v divizijo (korpus) št. ... N. Do konca leta 2013 je delal za isto podjetje. V tem času je bilo zelo poskrbljeno za njihovo varnost in ni imel nobenih problemov. Imel je dovoljenje za odhode domov samo za dan ali dva, sam pa tudi ni odhajal ven iz baze. Zavedal se je, kakšno pomembno delo opravlja in kako je nevarno. Plačo je prejemal od podjetja. Njena višina je bila odvisna od tega, v kateri provinci je delal, in kako je tam nevarno. Bolj, ko je bila provinca nevarna, višja je bila plača. V začetku je prejemal 2.500 USD, na koncu pa približno 5.000 USD. Običajno je plačo poslal mami, ki je denar zanj varčevala. Sam ni imel nobenih stroškov. S tem denarjem je kupil hišo, kril stroške poroke, kasneje pa je mama s tem denarjem tudi plačala njegovo odkupnino. Njegov delovnik je trajal od 8.00 do 16.00. Oblečen je bil v uniformo afganistanske vojske, vendar ni imel nobenih napisov in činov. Vstop na delovno mesto je bil strogo varovan. Vstopal je z vtipkanjem kode ali s prstnim odtisom. Na tem delovnem mestu je delal on in sodelavec C.C. Njuna dolžnost je bila, da rešujeta telekomunikacijske težave, kjer koli na ravni divizije. Nadrejeni so jima pripravljali razpored. Spremljal je konvoj vozil, ki je npr. spremljal vlak. Bil je v posebnem vozilu, kjer so bile vse telekomunikacijske naprave. Z njimi so zaznali, če je kje podtaknjena bomba, če so v bližini kakšne druge enote, če so kje v zasedi talibani. To je bila njegova vloga. Na mesec je šel približno štirikrat na teren. Njegov neposredni nadrejeni je bil D.D., ki je bil v Kabulu, in s katerim je komuniciral vedno po elektronski pošti. Delal je tudi v ... V teh provincah je bil ponavadi po mesec, dva ali tri. Največ časa je bil v Heratu, 8 mesecev. Premestitve ni mogel zavrniti. Ko je podpisal pogodbo o delu, je s tem sprejel vse pogoje, ki so jih postavili. S svojim delom je bil zadovoljen. Prvič je delal za svojo afganistansko vojsko in imel je tudi zelo dobro plačo.

12Konec leta 2013 je bil premeščen v ..., v divizijo ... O. Tam je bil približno mesec in pol, ko je bil povabljen na poroko k sorodnikom. Šefa je prosil za štiri dni dopusta. Ker je bil to izredni dopust, ni imel nobenega privilegija glede varovanja s strani vojske. Zaprosil je, da gre v civilni obleki in to mu je bilo odobreno. Spomni se, da je bila sreda. Najprej je odšel do hiše prijatelja E.E., kjer je pustil vse svoje dokumente in telefon. Tako delajo vsi. Nihče noče imeti pri sebi nobenih osebnih dokumentov. Priskrbel si je drug telefon in novo telefonsko kartico. Najprej je poskušal kupiti letalsko karto iz Kandaharja v Kabul, vendar je ni dobil, zato si je kupil avtobusno karto. Sedel je takoj za voznikom in videl, da imajo talibani kontrolno točko, kjer ustavljajo vsa vozila. Bilo je v kraju P. Pojasnil je, da je to okraj province Ghazni, približno 2 uri od Ghaznija proti Kandaharju. Ko greš iz Ghaznija proti ..., je prvi kraj ..., naslednji pa P. Bilo je 30-35 talibanov, bili so oboroženi z različnim orožjem. Prvič je videl talibane tako od blizu. Na avtobusu je bilo 70 ljudi, večinoma so bile družine in starejši. Nekaj je bilo tudi mlajših, vendar so bili skupaj z družino. On je edini potoval sam. Talibani so ustavili avtobus in vstopil je eden od njih. Prišel je do njega in ga vprašal, kdo je in kam gre. Odgovoril mu je, da je bil na poroki sestrične v Kandaharju in da se vrača v Kabul. Nato se je taliban sprehodil po avtobusu ter preveril ostale potnike. Ko se je vračal, ga je potrepljal po rami in mu rekel, naj izstopi. Preiskal ga je od nog do glave. Našel je njegov telefon, preveril ter videl, da ima shranjene samo štiri številke. V tem času je bilo videti, da so iz policijske postaje izvedeli za kontrolno točko, zato so se talibani hoteli hitro pobrati. Taliban ob njemu ga je odrinil in mu dal zaušnico, zaradi katere je padel. Takrat se je nehote sprožila puška, ki jo je nosil taliban. Ta je drugim rekel, naj ga (prosilca) vzamejo s sabo, ker je sin nevernika. Verjetno je tako mislili, ker ni imel brade, pa še mlajši je bil. Ne ve točno, zakaj je tako rekel. Zavezali so mu roke in pokrili oči. Vozili so se približno eno uro in prišli v kraj, kjer je slišal glasove otrok in žensk. Pustili so ga na soncu, kjer je sedel eno uro, potem pa ga je nekdo odpeljal v nek prostor. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve predložil fotografijo. Fotografirali so ga z njihovim fotoaparatom, ker njegov telefon ni imel fotoaparata. Sliko so mu nato shranili na spominsko kartico. Na sliki sta dva znana komandirja talibanov. Na njegovi desni je komandir F.F., na levi s turbanom na glavi pa G.G. Ko je kasneje sliko pokazal drugim, so bili vsi presenečeni, kako so pristali na skupno slikanje. On pa jih je takrat prosil in za njih to ni bilo nič posebnega. Želel je sliko za spomin, pa tudi en dokaz, kaj se mu je takrat zgodilo. Takrat ni razmišljal, da bo to predložil kje v Evropi.

13Prosilec je bil nato soočen s svojimi različnimi izjavami o tem, kdaj naj bi se to zgodilo, saj je v prošnji navedel septembra 2012, na osebnem razgovoru pa konec leta 2013 ter odgovoril, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012. Pojasnil je, da se je mogoče zmotil, bilo je 2012 in zagotovo ni bilo leta 2013. Nato je bil vprašan, kdaj je bil premeščen v Kandahar in odgovoril je, da se ne spomni točno, misli, da je bilo junija ali julija 2012. Odpoved je nato dal novembra 2012.

14Glede ugrabitve je prosilec dodal, da mu je mama kasneje povedala, da je veliko delala na tem, da ga izpustijo. Morala je kontaktirati talibane v Kuvajtu in Pakistanu. Tja naj bi tudi osebno šla. Dosegla je, da so ga izpustili, morala pa je finančno prispevati organizaciji 35.000 USD, kar je plačala iz njegovih prihrankov. Prosilec je bil nato soočen z njegovo izjavo iz prošnje, kjer je navedel znesek 30.000 USD. Trdil je, da je povedal enako in da se je poleg vseh ostalih napak, lahko tudi glede zneska zmotil tolmač. Nato je bil opozorjen, da je predložil popravke prošnje, kjer tega ni popravil in nadaljeval je, da je to veliko denarja, da se je zgodilo že dolgo nazaj in takrat so mu tako povedali.

15Preden je nadaljeval je prosilec povedal še, da je bil leta 2012 turistično v Dubaju. Odšel je z letalom in bil tam 3-4 dni. Potoval je s potnim listom, ki ga je imel od 2008, ko je bil v Indiji. Do 2012 so bili afganistanski potni listi ročno napisani, nato pa so prišle računalniške verzije in takrat je za novejšega zaprosil tudi sam, ki ga je nato dobil šele 2013. Nadaljeval je, da je predložil dokumente, da je v času, ko je bil zaposlen v »C.«, tudi privatno delal. Postavljal je spletne strani za različne stranke. Ko je prišel domov na dopust za dva dni, je drugi dan namenil takim poslom. Denar, ki ga je tako zaslužil, je pošiljal neki revni družini v Kabulu. Imel je dobro plačo in tega dodatnega zaslužka ni potreboval, zato jim je pomagal s 300-700 USD. Tudi ko je delal za firmo je v prostem času na svojem osebnem računalniku izdeloval spletne strani. Omenil je, da se je januarja 2013 poročil.

16Glede razloga za zapustitev Afganistana je navedel, da je tretji mesec leta 2013 ustanovil podjetje, s katerim je deloval na področju informacijske tehnologije. V 15 mesecih je postalo zelo uspešno. Postavljal je internetne sisteme, vzpostavljal kamere in nadzorne sisteme. Kasneje je delovanje razširil še na področje gradbeništva in logistike, delal pa je tudi na področju uvoza in izvoza. Največ je uvažal hrano in dizel za potrebe državnih organov in Američanov. Imel je tri podjetja in skoraj 300 zaposlenih, ki so v 7-8 oddelkih delali na raznoraznih projektih. Njegove težave so se začele tretji mesec 2015, ko je začel prejemati grozilne klice s strani talibanov. Rekli so mu, da ga sledijo in da vedo, kaj počne ter da spet sodeluje z Američani. V tistem obdobju je res delal za Američane na projektih s področja gradbeništva in postavljanja informacijskih tehnologij. Talibani so zelo močni in imajo povsod svoje vohune. Zelo lahko so ga našli. Imel je svoje podjetje in Facebook. V telefonskih klicih so mu govorili, da mora vse aktivnosti poslovanja z Američani prekiniti in podjetja zapreti. Tudi večkrat na dan je dobival njihova sms sporočila. Celo ponudili so mu, da jim mesečno plačuje 100.000 USD, s čimer bi si zagotovil varnost v celem Afganistanu. On na to ni pristal, čeprav veliko podjetij v Afganistanu talibanom plačuje. Njihovih groženj pa niti ni vzel resno, ker je menil, da je Kabul varen. Bil je previden pri delu s tujci. Nobenih projektov ni sprejemal v provincah Ghazni in Kandahar, Kabul pa je ena od najbolj varnih provinc.

17Približno šest mesecev pred odhodom iz države pa je z avtomobilom odšel v predel Kabula B.V. Tam je bil sedež ameriškega podjetja ..., s katerim je sklepal pogodbo. Avto je parkiral ob cesti in vstopil v stavbo, ko je slišal močan zvok. Videl je, da ob cesti gori avto, ki je čez minuto tudi eksplodiral. Bil je njegov avtomobil. Isti trenutek je dobil klic, v katerem mu je bilo rečeno, da je tokrat imel srečo. Na kraj je prišla tudi policija in naredila zapisnik. Kasneje je odšel na policijsko postajo in zahteval, da ugotovijo, kdo je to storil ter da ga naj varujejo. Pokazal jim je grozilna sporočila na telefonu. Bilo ga je strah za svoje življenje. Ko se je odšel pozanimat, ali so kaj ugotovili, so mu rekli, da vsak dan v Kabulu umre veliko ljudi in da to ni nič takega. Po 20-25 dneh je najel svoje varnostnike. Imel jih je 8 in povsod so hodili z njim. Eden je čuval njegovo hišo, dva sta bila v pisarni, ostali pa so hodili naokrog z njim. Talibani so vse vedeli o njem, celo to, kaj je tisti dan imel oblečeno. Večkrat je moral zamenjati avtomobil. Včasih je tudi svoj avto poslal naprej, sam pa je odšel s taksijem. Približno po dveh mesecih je bil na poti v Kunduz, kjer je imel en projekt. V kraju R. je naletel na zasedo. Pričeli so se spopadi med njegovimi varnostniki in talibani. Na pomoč je prišla tudi policija in rešili so se iz zasede. Nazaj se je vrnil z letalom. Čedalje več je bilo problemov. Poleg telefonskih klicev, so hodili tudi na dom, pod krinko, npr. kot berači in ga iskali. Da so oni, je vedel zato, ker k drugim hišam niso hodili. To so nenavadni ljudje, ki jih v Kabulu ni najti. Zelo nenavadno so se obnašali in videlo se je, da nekaj iščejo. Hoteli so npr. vstopiti v hišo kot prodajalci. Zaradi vseh teh pritiskov se je moral preseliti drugam. Nekaj časa je bil v Heratu, nekaj časa v Mazar-e Sharifu in v Badakhshanu. Večkrat so vedeli, kje v kakšni restavraciji sedi. Vohunov so imeli veliko. Ne ve, ali jim je kdo iz njegove družine sporočal ali kdo od varnostnikov. Enkrat je tudi te vse zamenjal.

18Dne ... 2016 je s svojimi varnostniki izstopil iz avta in vstopil v kamp A. za kabulskim letališčem. V ta objekt je investiral približno 1 milijon USD. Ko je vstopil v stavbo, je slišal močno eksplozijo in videl, da je avto bomba zadel ograjo njihovega kampa. To je bil eden od najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu. Umrlo je 20-30 ljudi zaposlenih v kampu in verjetno še kdo od mimoidočih. Umrla sta tudi dva njegova varnostnika. Od eksplozije avtomobila do samomorilskega napada je minilo približno 8 mesecev. Prvi napad je bil aprila 2015, drugi pa januarja 2016. Cilj talibanov je bil, da poberejo ves njegov kapital in ga ubijejo. Oni menijo, da je kapital pridobil v trgovanju z Američani in zato je to umazan denar, pa še sam je delal z Američani. Dva dni po zadnjem omenjenem dogodku se je tudi sam odpravil ven iz Afganistana. Videl je, da tam ne more več živeti, ker je njegovo življenje ogroženo. Talibani so ga nato iskali 10 dni po njegovem odhodu in hoteli dobiti očeta. Na tak način bi njega dobili nazaj, zato je tudi njegov oče pobegnil iz države. Z očetom nista v dobrih odnosih, ker ga oče krivi za nastalo situacijo. Ni se strinjal, da dela in se ukvarja s stvarmi, ki talibanom niso všeč. Zdaj pa je zaradi njega moral tudi sam pobegniti. Sedaj nihče ne skrbi za njegova podjetja in so propadla. Denar ima na računih, ki pa ga nihče ne more dvigniti. Ima odprte terjatve pri ljudeh, avtomobile, zapuščeno hišo. Imel je vrt, živali, vse je sedaj zapuščeno. Ko je odhajal, ni nikomur tega povedal. Edino, kar je storil, je to, da je varnostnikom pobral orožje, da ga ne bi komu prodali, saj je registrirano. To ima sedaj doma. Predal ga je očetu. Zaposleni so še 4-5 dni prihajali na delo, potem pa so ugotovili, da ga ni, pa tudi oče jim je povedal, da je odšel. Na začetku je za najnujnejše poskrbela finančna služba, potem pa ni bilo nobenega več. Nekaj denarja je še bilo na razpolago, s katerim so odplačali najnujnejše. Imel je podpredsednika in druge, ki so upravljali glavne naloge v podjetju in nekaj časa so oni vodili firmo. Denar pa je lahko dvigoval samo on. Nihče v podjetju ni bil pooblaščen, da bi lahko namesto njega dvigoval denar z računa. Ko njega ni bilo, so morali zapreti podjetje.

19Pred tem je svojo družino poslal v Pakistan, v ... To je bilo julija 2015. Od kar jih je preselil, nima več stikov z njimi. Njegova hčerka ima dve leti in štiri mesece, sin pa 13-14 mesecev. Že prej sta z ženo imela različne poglede glede situacije. Njena družina je bolj verna in niso se strinjali z njegovim delom za Američane. Njena mama mu je rekla, da ne želijo več stikov z njim. Na računu je pustil nekaj denarja za otroke, ki jih zelo pogreša. Prepričan je, da ga je žena dvignila. Kje točno so sedaj, ne ve. Včasih se pogovarja z mamo, največ pa s starejšo sestro. Po njegovem odhodu iz države, so se mati, sestri ter brat preselili na drug konec Kabula. Vse nosijo muslimanska oblačila, da niso prepoznane in zelo trpijo.

20Nato je bilo prosilcu zastavljenih še nekaj vprašan] glede članstva v stranki Jawanan Mubarez Watan, ki jo je omenil v prošnji. Pojasnil je, da je bila to uradna stranka, v kateri so vsi mladi. Naveličali so se razmer v Afganistanu, ko mladina umira v borbah in napadih. Njihov cilj je vzpostaviti pogoje, kot so bili v času prejšnjega predsednika Najiba. Takrat je bil Afganistan napredna država. Sam osebno ni imel časa za stranko, vendar jih je samo finančno podpiral. Sam zaradi te stranke ni imel nobenih težav. Stranka je bila uradna in niso počeli nič nezakonitega. Njegove sanje so bile, da se stranka toliko razširi, da bi na naslednjih volitvah v Afganistanu kandidiral za predsednika.

21Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve vložil kopije ali originale naslednjih dokumentov: fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan št. ..., ki je bil izdan ... 2013 in velja do ... 2018; fotokopijo tazkire št. ..., ki je bila izdana ... 2007; original dvojnika tazkire, ki je bil izdan 2015; kopiji elektronskih turističnih viz za Združene arabske emirate, izdanih ... 2014 in ... 2014; fotokopije bančnih kartic; izkaznico, s katero je na delovnem mestu izkazoval, da je upravičen do malice.

22Predložil je več potrdil o njegovem šolanju: potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2004 uspešno končal DIT (Diploma Information Technology); potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2005 uspešno končal A+Hardware; potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2005 uspešno končal MCSE (Microsoft Certified System Engineer); potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2004 uspešno končal MCP (Microsoft Certified Professional); spričevalo srednje šole ...; potrdilo Microsofta o uspešno zaključenem programu za Microsoft Certified Professional; potrdilo Goethe-Instituta, da se je v času od ... 2005 do 7. 4. 2005 na Gothe inštitutu Kabulu udeležil tečaja nemškega jezika; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s ... 2006 o zaključku 2. stopnje; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s ... 2006 o zaključku MS Office MS Photo Shop Internet Functions Class Typing; potrdilo T. Institute s ... 2008, da je končal štirimesečno usposabljanje po programu MCSE; potrdilo Ministrstva za izobraževanje izdano ... 2013, da je prosilec zaključil 12 razred na »... High School« leta 2010.

23Predložil je tudi več potrdil in zahvalnih pisem na področju njegovega dela in sicer med drugim: potrdilo Ministrstva za ..., da je prosilec pri njih delal od ... 2006 do ... 2007; potrdilo U., da je prosilec od ... 2006 do ... 2008 usposabljal druge na IT področju; pogodba o zaposlitvi med V. in prosilcem, sklenjena ... 2009, z veljavnostjo do ... 2010; pogodba o zaposlitvi med Z. in prosilcem, sklenjena ... 2011 in potrjena ... 2011; zahvala Ministrstva za obrambo Afganistan za sodelovanje v enoti ...; potrdilo AISA; pismo nevladne organizacije ..., da je prosilec delal za organizacijo kot prostovoljec od ... 2008 do ... 2009. Vsi ti in še drugi dokumenti so navedeni na straneh 8-9 izpodbijane odločbe.

24Pristojni organ je dal preveriti tazkiro v Nacionalni forenzični laboratorij (NFL), ki je 28. 6. 2016 izdal poročilo o preiskavi z mnenjem št. 233-2483/2016/2 (2P505-13). Ugotovili so, da je obrazec dokumenta v celoti natisnjen s tiskarsko tehniko ploskega tiska, z izjemo serijske številke, ki je odtisnjena z numeratorjem. Dokument je izpolnjen rokopisno, z modrim pisalom. Znakov prenarejanja (brisanja in spreminjanja podatkov) niso našli. Našli niso niti znakov menjave fotografije, čeprav je slabo zaščitena. Prosilec je nato predložil tudi fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan.

25Glede na to, da je prosilec predložil tazkiro, ki velja v Afganistanu za javno listino, na kateri je fotografija in pri kateri NFL ni našel znakov prenarejanja in da so podatki na vseh kopijah dokumentov ter ostalo priložena dokumentacija, enaki, pristojni organ meni, da je prosilec ustrezno izkazal svojo istovetnost.

26Pristojni organ na podlagi izvedenega postopka mednarodne zaščite ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred talibani, ki so ga ugrabili in mu nato grozili s smrtjo zaradi njegovih poslov z Američani. Iz tega je mogoče razbrati, da talibani pripisujejo prosilcu naklonjenost trenutnemu režimu oziroma vladi, ki se bori proti talibanom. Po natančni presoji in primerjavi vseh izjav prosilca s priloženo dokumentacijo je pristojni organ ugotovil, da je bilo mogoče zaslediti pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je prosilec utemeljeval svojo prošnjo, poleg tega pa so bile njegove izjave v določenem delu tudi neverjetne ali malo verjetne, zaradi česar posledično obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost.

27Prosilec je podal izrazito nasprotne si izjave glede njegove zaposlitve za tuje podjetje, preko katerega je opravljal delo za afganistansko vojsko. Pojasnil je, da je šolo končal leta 2008, ko je za dve leti odšel na študij v Indijo. Po vrnitvi 2010 se je kmalu zaposlil v podjetju C. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve vložil potrdilo Ministrstva za izobraževanje, v katerem potrjujejo, da je B., roj. 1988 v Kabulu, leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole ... High School. Predložil je tudi spričevalo Srednje šole ..., iz katerega pa ni razvidno, na koga se nanaša to spričevalo. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo), če pa je šolo res končal leta 2008, pa predložena potrdila Srednje šole ... niso pristna. Prav tako ni mogoče, da bi prosilec od ... 2006 do ... 2007 delal kot strokovnjak informacijske komunikacijske tehnologije (IT) v Ministrstvu za ..., katerega potrdilo je predložil. Tako po njegovih izjavah, kot po predloženem šolskem spričevalu, naj bi prosilec takrat obiskoval srednjo šolo. Pristojni organ dodaja, da je prosilec predložil tudi štiri potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike, pri katerih pa je zaslediti več nepravilnosti. Vsa potrdila je izdala institucija, katere ime na vrhu potrdila je bilo „Instutite S.,“ medtem ko iz štampiljke izhaja, da naj bi to bilo „Institute S..“ Napačnega imena institucije po mnenju pristojnega organa ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi pri vseh štirih potrdilih. Pristojni organ meni, da podjetje, ki bi vodilo tovrstna usposabljanja, ne bi izdajalo potrdil z napačno napisanim imenom institucije, ki ne bi bilo hkrati usklajeno z njihovo štampiljko. Poleg tega mora pristojni organ pripomniti, da beseda „Instutite“ ne pomeni ničesar. Pri tem ni mogoče trditi, da gre samo za neusklajenost med imeni, ampak za malomaren oziroma napačen angleški zapis institucije. Čeprav bi lahko šlo za tiskarsko napako, pa bi resna ustanova, ki se ukvarja z izobraževanje, to napako nemudoma odpravila in takih potrdil ne bi izdajala še naprej. Predložena potrdila s strani prosilca se namreč nanašajo na leto 2004, 2005 in 2006, na vseh pa je zaslediti isto napako. Poleg navedenega je na vseh štirih potrdilih prosilčevo ime napisano pomanjkljivo, saj je njegov priimek zapisan kot ..., ... in ... Tudi sama vsebina potrdil vzbuja dvom v njihovo pristnost. Zapisana so v angleškem jeziku, kjer je pri času trajanja zapisano „date in upto“. Slednja besedna zveza se pravilno uporablja s presledkom „up to“. Prav tako je precej površno zapisan sam tekst, ki je ne glede na njegovo vsebino v vsaki vrstici zapisan z veliko začetnico, čeprav se besedilo iz prejšnje vrstice nadaljuje v novo, pri čemer ne gre za nov stavek, kar kaže na malomarnost pri zapisovanju. Po mnenju pristojnega organ pa je neverjetno tudi, da naj bi se prosilec teh usposabljanj udeleževal že v času srednje šole teh jih kontinuirano obiskoval tri leta, saj je s prvim začel 1. 1. 2004 in zadnjega končal 15. 1. 2006, med tem ko naj bi srednjo šolo končal šele leta 2008 oziroma celo 2010.

28Dodaten dvom v resničnost prosilčevih navedb se poraja tudi zaradi predložene pogodbe o zaposlitvi pri I. V popravkih prošnje, ki jih je pristojnemu organu poslal 27. 6. 2016, je prosilec popravil svojo izjavo, in sicer tako, da je bil v Afganistanu zaposlen pri JTC, v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko. Začel naj bi v začetku leta 2010, na približno vsake 4 mesece pa je zamenjal divizijo, v kateri je delal. Podjetje, za katerega je delal, je bilo ameriško-kanadsko. Ime mu je bilo C. Prosilec podjetja I. na osebnem razgovoru ni omenjal, je pa predložil kopijo pogodbe o delu, sklenjeno med I. in B.B.". Pristojni organ ni našel povezave med I. in C., za katerega naj bi prosilec delal, vendar kljub temu iz predložene pogodbe izhaja, da naj bi ta bila sklenjena za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010, z možnostjo podaljšanja. Če naj bi se prosilec iz študija v Indiji vrnil leta 2010, ni mogel imeti sklenjene pogodbe za delo v letu 2009. Prav tako je precej nenavadno, da je v pogodbi omenjen prosilec kot stanujoči v M., ki ga je sam na osebnem razgovoru omenjal kot kraj v provinci Paktya, vendar je pristojni organ ugotovil, da gre dejansko za M. v Paktiki, saj kraja s takim imenom v provinci Paktya ni. Prosilec je pri opisu svojega dela povedal, da je njegova plača znašala od 2.500 do 5.000 USD, v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo. Iz zgoraj omenjene pogodbe s podjetjem I., ki ga je prosilec omenjal kot podjetje, preko katerega je delal v različnih divizijah afganistanske vojske, je razvidno, da naj bi za opravljene storitve prejemal 350 USD na mesec, upravičen pa naj bi bil do bonitet, kot so stroški prevoza na delo v višini 50 USD in malice v višini 50 USD mesečno.

29Pristojni organ mora opozoriti tudi na predložene dokumente o prosilčevih referencah, ki naj bi mu jih izdali poveljniki afganistanske vojske. Tako je predložil priporočilno pismo iz Herata, ki je datirano na 6. 10. 2010 in v katerem je zapisano trajanje od maja 2008 do sedaj, torej do datuma izdaje potrdila. Iz predloženega potrdila torej izhaja, da bi prosilec moral biti zaposlen v Camp ... v Heratu že od maja 2008, kar pa se ne sklada z njegovimi navedbami o študiju in končanju izobraževanja. Potrdilo Ministrstva za izobraževanje namreč izkazuje, da naj bi leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole ..., zaradi česar ni mogel biti zaposlen že od maja 2008 oziroma predložena potrdila niso verodostojna. Prav tako je predložil zahvalno pismo NATO, kjer je zapisan datum 23. 2. 2010, čeprav je sam umestil svojo zaposlitev v konec leta 2010. Četudi bi se dejansko zaposlil v začetku leta 2010, pa ni verjetno, da bi mu samo po mesecu ali dveh izdali zahvalno pismo, v katerem bi se mu zahvalili za njegovo zvestobo in predanost. Spregledati tudi ni mogoče zahvalnega pisma ..., v katerem se prosilcu zahvaljujejo za odlično sodelovanje v ... diviziji »..., Afghanistan. Omenjena divizija se nahaja v provinci Herat, ki je v omenjenem dokumentu kar trikrat napisana narobe, in sicer kot Heart, kar bistveno vpliva na verodostojnost predloženega dokumenta, saj napačnega zapisa ni mogoče pripisati tipkarski napaki. Tudi potrdilo izdano B.B.-ju, ki naj bi se nanašalo na njegovo delo v ... diviziji, je napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu, kjer je sedež ... divizije, monitoring izvajale italijanske enote NATO in ne španske. Glede na zgoraj ugotovljeno pristojni organ ugotavlja, da je v predloženih referencah vse preveč napak, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot verodostojna potrdita. Ta pa niti ne potrjujejo prosilčevih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko.

30Prosilec je bil zaprošen za pojasnilo, kdaj naj bi se zgodil dogodek z ugrabitvijo talibanov, saj je v prošnji navajal, da se je to zgodilo septembra 2012, na osebnem razgovoru pa konec leta 2013. Prosilec je različno umeščanje dogodkov pojasnil tako, da se je lahko zmotil in potrdil, da se je zgodilo ob koncu leta 2012, zagotovo ne 2013. Nato je bil vprašan, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v Kandahar, in odgovoril je, da se ne spomni točno, misli, da je bilo junija ali julija 2012. Odgovoril je, da je dal odpoved v službi novembra 2012. Pristojni organ ugotavlja, da se prosilčeve navedbe tako iz prošnje kot osebnega razgovora ne ujemajo med seboj, nastalih razlik pa prosilec ni pojasnil, kljub temu, da je bil nanje opozorjen. Čeprav je pristojnemu organu poslal številne popravke prošnje, ker naj bi tolmač napačno oziroma netočno prevedel njegove izjave, podane v prošnji, med katerimi je popravil tudi naziv svoje zaposlitve, pa ni opozoril na morebitno napako pri času te zaposlitve. Glede na to, da je tudi na osebnem razgovoru na več mestih navajal, da je delal do konca leta 2013 in je šele po posredovanju uradne osebe popravil, da je delal do leta 2012, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni pojasnil, do kdaj naj bi delal preko tujega podjetja za afganistansko vojsko. Prosilec ne samo, da je enkrat rekel, da je bil v Kandahar premeščen konec leta 2013 in drugič junija ali julija 2012, tudi glede ugrabitve s talibani ni podal jasnih izjav. Tako naj bi se enkrat zgodilo septembra 2012, drugič konec leta 2012, pa tudi konec leta 2013. Ko sta mu bila predočena dva datuma, je namreč podal še tretjega.

31Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeva ugrabitev s strani talibanov ni verjetna. Glede na to, da je pristojni organ že zgoraj ugotovil, da ni verjetno, da bi prosilec delal v vojaških oporiščih, posledično tudi ni bil zajet pri talibanih. Tega časovno nikakor ni mogoče umestiti ne v leto 2012 ne v 2013. Pristojni organ ne bo ponavljal svojih zgornjih ugotovitev. Na tem mestu zgolj pripominja, da prosilec ni mogel po ugrabitvi dati odpovedi in čez nekaj mesecev ustanoviti lastnega podjetja, saj potrdilo AISE izkazuje, da naj bi podjetje L., katerega predsednik in lastnik naj bi bil prosilec, bilo ustanovljeno že 31. 3. 2012. Poleg tega okoliščine ugrabitve prosilca po mnenju pristojnega organa niso verjetne. Prosilca naj bi kot edinega med 70 potniki v avtobusu odpeljali talibani. Rekli naj bi mu, da je sin nevernika. Ne ve, zakaj so mu tako rekli, morda zato, ker ni imel brade in to zanje že pomeni, da si nevernik, pa še mlajši je bil. Pristojni organ takemu pojasnilu ne more slediti, saj iz fotografije, ki jo je predložil prosilec, na kateri naj bi bil v družbi talibanov, ki so ga ugrabili, in na kateri naj bi bil slikan poleg dveh znanih komandirjev, komandir F.F., na njegovi desni strani, tudi nima brade oziroma nič večje, kot jo ima prosilec. Prav tako je brez brade tudi še eden od štirih talibanov na sliki, zaradi česar brada ne more biti znak vernika ali nevernika. Nadalje je prosilec izpostavil, da so mu zastavili šest vprašanj z versko vsebino, ki so bila zelo težka, in ne ve, če bi jih znal vsak. Pristojni organ je prosilca podrobneje vprašal o teh vprašanjih in ugotovil, da se nanašajo na osnovne pojme islamske vere, ki so dobro poznani vsem vernikom in tudi velikemu številu drugih ljudi, ki niso muslimani. Gre za znano izjavo o veri in zaupanju, da ni nobenega boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok, ki jo je nujno potrebno izgovoriti, da postaneš musliman. Šest besed v osnovi islama predstavlja šest arabskih besed, ki jih poznajo vsi muslimani in jih uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tako se s As-salamu Alaikum pozdravljajo, Mash'Allah uporabljajo kot kar Alah hoče, podobno Insh'Allah, če je Alahova volja, Subhanallah pomeni slava Alahu, Astaghfirulah se uporablja kot prošnja Alahu za odpuščanje in Allah Akbar, Alah je velik. Vprašanje o petih načelih Islama so: vera, molitev, dobrodelnost, post in romanje v Meko. Vprašanja o poglavjih Korana oziroma o posameznih surah so se nanašala na prvo in drugo poglavje Korana ter na zadnje, ki je splošno razširjeno kot prošnja Alahu za njegovo varovanje in je sunitska tradicija branja pred spanjem ali ob bolezni.

32Preden so ga izpustili, naj bi jih prosil, če se lahko z njimi fotografira, da bo prijateljem v Kabulu pokazal, da so dobri ljudje. V začetku naj se ne bi hoteli, nato pa naj bi jih nekako prepričal in se fotografiral z njimi. Fotografirali naj bi se z njihovim fotoaparatom, ker njegov telefon ni imel fotoaparata. Oni so slikali in mu sliko shranili na spominsko kartico. Pristojni organ ocenjuje te prosilčeve navedbe kot popolnoma neverjetne. Najprej ni verjetno, da bi nekdo, ki bi bil 19 dni v ujetništvu, bil v tem času večkrat zaslišan, zelo pretepen, kjer naj bi ga hranili samo enkrat na dan, s kruhom, čebulo in vodo, v trenutku, ko naj bi ga izpustili, je še prosil za fotografiranje s svojimi ugrabitelji. Neverjetno je, da bi se ti sploh hoteli fotografirati s svojo žrtvijo, saj bi žrtvi na tak način izročili dokaz o njihovem ravnanju, ki bi ga ta lahko predložil afganistanskim varnostnim silam oziroma uporabil kot dokaz proti njim. Poleg tega je popolnoma neverjetno, da bi se talibani toliko potrudili okoli te fotografije, da bi se s svojim fotoaparatom slikali z žrtvijo, nato pa še to sliko shranili na spominsko kartico in jo podarili njihovemu ugrabljencu. Po mnenju pristojnega organa tudi prosilčeve navedbe, da si je želel fotografijo za spomin, niso verjetne. Glede na njegove navedbe, da naj bi ga 19 dni imeli zaprtega, z njim grdo ravnali, ni razumljivo, zakaj bi prosilec želel spomin na ugrabitev in njegovo mučenje. Prav tako ni verjetno, da bi talibanom rekel, da želi fotografijo zato, da bo prijateljem v Kabulu pokazal, da so dobri ljudje, saj so ga navsezadnje ti imeli zaprtega 19 dni, pri čemer so ga zasliševali in tepli. V prošnji je navedel, da so ga takrat zelo tepli in bili z njim še posebej hudi, torej zagotovo niso bili dobri z njim. Te njegove izjave bi bile v posmeh talibanom in njihovim dejanjem. Poleg navedenega pa mora pristojni organ izpostaviti še videz prosilca na predloženi fotografiji, ki ne kaže na prestano ujetništvo in mučenje. Na fotografiji ni opaziti nobenih modric od pretepanja, nobenih sledi zavezanih rok, ki naj bi mu jih odvezali samo za potrebe stranišča in njegova obleka nima nobenih sledi krvi ali druge umazanije. Prosilec na fotografiji ne deluje kot oseba, ki je bila trpinčena in je pravkar prišla iz ujetništva.

33Nadalje pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v prošnji navedel, da je 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi z F. Navedeno je prosilec v dopisu o napakah v prošnji popravil in zapisal, da je pravilno, da je 10. 3. 2013 ustanovil podjetje F. Dovoljenje za to, je prejel od AISE, ki je državna agencija, ki izdaja dovoljenja, da lahko oseba odpre svoje podjetje. Predložil je omenjeno dovoljenje, ki pa je bilo izdano 31. 3. 2012, in velja eno leto. Pri tem mora pristojni organ opozoriti, da je prosilec samoiniciativno dne 6. 7. 2016 poslal dopis, v katerem je izrazil zaskrbljenost o netočnostih, zapisanih v prošnji ter označil popravke. Med temi je tudi podatek o ustanovitvi lastnega podjetja 10. 3. 2013. Glede na to, da je prosilec sam pripravljal omenjene popravke in imel pri tem dovolj časa, pristojni organ ugotavlja, da njegove navedbe o delu za vojsko, ki naj bi trajalo do konca leta 2012 oziroma 2013, v nobenem primeru niso točne. Prosilec je sam zapisal, da naj bi v letu 2013 ustanovil podjetje, pri čemer je po mnenju pristojnega organa povsem neverjetno, da bi prosilec urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja že v času njegovega službovanja za vojsko, saj takrat v skladu z njegovimi navedbami ni imel razloga za to. Zaslužil je dobro in bil v službi zadovoljen ter uspešen. Neverjetno pa je tudi to, da bi podjetje nato odprl skoraj po letu dni (10. 3. 2013), ko je uradno prejel dovoljenje za njegovo ustanovitev in to tik pred samim iztekom veljavnosti dovoljenja, ki je trajalo eno leto (do 31. 3. 2013).

34Tudi ostali dokumenti, ki jih je predložil prosilec kažejo na to, da do konca leta 2012 ni mogel delati za afganistansko vojsko oziroma podjetje, preko katerega je sodeloval z njimi. Predložil je pogodbo med Z. in B.B. (dokument št. 5/11 in 3/2), ki naj bi bila sklenjena 29. 1. 2011 za obdobje šestih mesecev, v kateri je določeno plačilo 650 USD na mesec, in v kateri so podrobnosti glede delovnega časa. Predložil je dve pogodbi podjetja G.R.19. 2. 2012. Če naj bi prosilec delal za V. oziroma C. do konca leta 2012, potem ni mogel imeti sklenjene pogodbe z „A.Z.“, ki je datirana na 22. 4. 2012. Pogodba je vredna 11.985 USD, dokument je podpisan z obeh strani, vendar je na njem odtisnjena samo štampiljka prosilčevega podjetja, zaradi česar dokumentu ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Pogodba med L., katerega lastnik je tožnik, in Z.ni verodostojna, ker je datirana na 1. 9. 2012, kar naj bi izkazovalo, kdaj naj bi bila pripravljena, podpisana pa že veliko pred tem, in sicer 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, pri čemer datum pogodbe ni zapisan ročno in bi bil tako lahko vpisan naknadno. Neverjetno je, da bi pogodbo z datumom 1. 9. 2012 „overil“ že 29. 8. 2012.

35Poleg tega pa mora pristojni organ opozoriti tudi na to, da so vse pogodbe napisane v angleškem jeziku, kar je precej nenavadno glede na to, da je uradni jezik v prosilčevi državi farsi. Tudi vsi datumi so zapisani po gregorijanskem koledarju, kar dodatno vzbuja dvom, saj se v Afganistanu uporablja tako imenovani »šamsi« koledar, v katerem so datumi povsem drugačni.

36Prosilec je pojasnjeval, da je poleg zaposlitve v C. delal tudi privatno. Postavljal naj bi spletne strani za različne stranke. Ko je prišel na dopust domov za dva dni, je en dan počival, drugi dan pa je namenil tem poslom. Pristojni organ prosilčevega pojasnila ne more sprejeti kot utemeljenega, saj njegova dokazila ne izkazujejo poslov, ki bi jih lahko opravil v enem dnevu. Prosilec je bil izrecno vprašan, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za ... Afganistana spreminjal svojega delodajalca in odgovoril je, da je do konca leta 2013 delal za isto podjetje, dokler ga niso dobili talibani.

37Pristojni organ na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotavlja, da se prosilčeve navedbe o delu za afganistansko vojsko ne skladajo z njegovimi predloženimi dokumenti, zaradi česar jih ni mogoče sprejeti za verodostojne. Posledično obstajajo razlogi, zaradi katerih pristojni organ ne verjame obstoju opisanih dogodkov v zvezi z ugrabitvijo talibanov. Glede na ugotovljeno pa ni mogoče slediti niti prosilčevim navedbam o grozilnih klicih s strani talibanov, ki naj bi jih začel prejemati marca 2015. Pristojni organ mora pripomniti, da naj bi prosilec lastno podjetje ustanovil že leta 2012 in po njegovih navedbah sodeloval v različnih projektih z različnimi poslovnimi partnerji, tudi z Američani, zato ni povsem jasno, zakaj naj bi talibani šele po treh letih sploh začeli groziti prosilcu.

38V prošnji je pojasnil, da je nekoč poslovno moral v B.V., kjer je delal na projektu z ameriško firmo G. ter tja odšel s telesnim stražarjem. Takrat je pod njegovim avtomobilom eksplodirala bomba. Na osebnem razgovoru je isti dogodek opisal tako, da se je v B.V. odpeljal sam. Avtomobil je parkiral ob cesti in vstopil v stavbo. Takrat je slišal močan zvok in videl, da ob cesti gori avto. Vprašal je, čigav je, in povedali so mu, da njegov. Pristojni organ ocenjuje ta dogodek kot malo verjeten, saj bi prosilec, če bi sam prišel in parkiral avto, vedel, kje ga je pustil in mu ne bi bilo potrebno spraševati, čigav avto gori. To pa se bistveno razlikuje od njegovih navedb iz prošnje, kjer je opisal, da je v B.V. odšel z varnostnikom, ki naj bi ga kasneje ubila bomba. Te navedbe je nato popravil in zapisal, da je prišel s telesnim stražarjem, nihče pa ni bil poškodovan. Pristojni organ na tem mestu opozarja, da je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite izjava prosilca. Poudarja, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009).

39Prosilec je nadalje na osebnem razgovoru navedel tudi dogodek, ki naj bi se zgodil po dveh mesecih od prvega, ko naj bi na poti v Kunduz naletel na zasedo. Na pomoč je prišla tudi policija in skupaj z njegovimi varnostniki so se rešili. Pri tem naj bi talibani umrli. Pristojni organ omenjeni dogodek ocenjuje kot malo verjeten, saj ga prosilec pri podaji prošnje ni navedel. Takoj po eksploziji avtomobila naj bi se odločil, da odide, vendar je dobil še en projekt za podjetje H. Glede na to, da prosilec tudi po njegovih navedbah ni imel prav veliko osebnih srečanj s talibani, bi dogodek o zasedi in boju, v katerem je sodelovala celo policija, zagotovo omenil že v prošnji, če bi bil ta resničen. V prošnji je prosilec opisal vse ključne dogodke, na katere se je skliceval, in ki naj bi bili razlog njegovega odhoda iz države, samo zasede v Kunduzu ne.

40Kamp A., ki se nahaja za kabulskim letališčem in v katerega naj bi investiral en milijon USD, je ime za hotel C.V., ki naj bi ga upravljalo podjetje D.T. Kot je prosilec v prošnji navedel, se je že odločil, da zapusti državo, ko je dobil še en projekt in to za podjetje H. Iz omenjenih navedb pristojni organ ugotavlja, da naj bi prosilec ta projekt s A. začel tik pred samim odhodom iz izvorne države, torej v letu 2015, ko naj bi tudi ponovno prišlo do težav s talibani. Prosilec je med številnimi dokumenti, ki jih je predložil v dokumentacijo upravne zadeve, predložil tudi dve naročilnici podjetja ..., ki se nanašata na projekt C.U., vendar omenjeni naročilnici datirata v leto 2012 in 2013, torej veliko prej, kot naj bi prosilec začel delati na projektu s C.U. Poleg tega je na obeh naročilnicah v naslovu zapisan D.T., čeprav je iz njihovega znaka razvidno, da je pravilno D.T. Glede na to, da naj bi šlo za večje podjetje, si tovrstne napake po mnenju pristojnega organa ne bi dovolilo. Pri tem je potrebno možnost tiskarske napake zavrniti tudi zato, ker se ista napaka ponovi v obeh dokumentih, čeprav je med njima več kot leto dni razlike. Zanemarljivo tudi ni, da sta zneska v naročilnicah precej visoka, zaradi česar bi se pričakovalo od poslovnih partnerjev, da so naročilo, zahteve in plačilo vnaprej točno dorečeni. Poleg tega ni mogoče spregledati, da iz nobene naročilnice ne izhaja, komu sta bili izdani, tako da ni jasno, kateri podpis naj bi dejansko pripadal naročniku.

41Iz dokumentov, ki jih je predložil prosilec, je razvidno, da naj bi podjetje D.T. imelo sklenjeno pogodbo z E.S., ki naj bi bilo eno od prosilčevih podjetij, in sicer o nakupu dizel goriva. Ker E.S. ni dostavila dogovorjene količine, je D.T. pogodbo 2. 3. 2014 razveljavil. Pristojni organ ugotavlja, da se predloženi zapisi nanašajo na leto 2014 in ne izkazujejo nobenega lastniškega deleža prosilca. Ta je namreč trdil, da je v projekt A. investiral 1 milijon USD. Edini dokument, ki naj bi se nanašal na to, je lastnoročna izjava prosilca, v kateri navaja, da je podjetje F. skupaj s podjetjem D.T. vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91. 838 USD. Pristojni organ zgolj izjave prosilca ne more obravnavati kot verodostojen dokument, ki bi potrjeval njegovo sodelovanje v projektu, saj ni sestavljen kot uradni dokument. Glede na obširno dokumentacijo, ki jo je prosilec predložil, je omenjena izjava edini zapis, da naj bi prosilec vložil denar v skupen projekt s D.T. Čeprav naj bi šlo za mednarodni poslovni center, ki naj bi bil vodilni v nastanitveni in poslovni skupnosti, spletna stran C.U. ne nudi veliko informacij. Na njihovi povezavi na Facebook je zaslediti zadnje sporočilo, ki je bilo objavljeno 15. 10. 2015.

42Prosilec je v povezavi s tem projektom opisal tudi napad, ki se je zgodil 4. 1. 2016. Vstopil naj bi v stavbo, ko je slišal močno eksplozijo in zagledal, da je avto bomba zadela ograjo njihovega kampa. To naj bi bil eden najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu, v katerem je umrlo 20-30 ljudi, med njimi tudi dva njegova osebna varnostnika. V prošnji je celo navedel, da je bil med žrtvami tudi inženir njihovega podjetja. Pristojni organ je preko informacij o izvorni državi ugotovil, da je 4. 1. 2016 res prišlo do večjega samomorilskega napada v bližini letališča Kabul, ko je tovornjak, opremljen z eksplozivom, zapeljal do vrat kompleksa, preden je eksplodiral. Šlo je za Kamp B., ki je močno zaščiten kompleks tujih pogodbenih izvajalcev blizu glavnega mestnega letališča. Ubit je bil 1 civilist, 22 pa je bilo ranjenih. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da napad ni bil usmerjen proti Kampu A., kot je trdil prosilec, prav tako pa v tem napadu ni bilo 20-30 ljudi mrtvih, saj je bila ubita samo ena oseba. Tako tudi ne držijo prosilčeve navedbe, da sta v tem dogodku bila ubita dva njegova varnostnika. Omenjeni napad se je zgodil ob drugem hotelskem kompleksu. Precej nenavadno je, da naslova Kampa A., ..., Kabul, ni bilo mogoče najti na zemljevidu, čeprav naj bi ta obstajal vsaj od leta 2014, vendar je pristojni organ na spletni strani C.U. našel zemljevid, kje naj bi se ta nahajal in ga povezal s Kampom B. Ugotovil je, da se je napad zgodil 350 metrov zračne linije od Kampa A., zato ne držijo prosilčeve navedbe, da je avto bomba zadel ograjo njihovega kampa. Glede na vse zgoraj navedeno, pristojni organ ugotavlja, da samomorilski napad, ki se je zgodil 4. 1. 2016, ni povezan s prosilcem in njegovim delom.

43Ob upoštevanju, da je pristojni organ izjave prosilca skupaj z dokazili glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana, glede ugrabitve in groženj talibanov ocenil kot neverodostojne, ni mogoče slediti niti grozilnemu pismu talibanov, ki naj bi ga prosilec prejel na dom decembra 2016. Pismo je datirano na 30. 9. 1395 (20. 12. 2016) in v njem naj bi talibani prosilca opozorili, da je bil že aretiran s strani talibanov ter da mu je takrat uspelo zbežati, preden so nad njim izvršili sklep. Ker dela in sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji, ga imajo za njihovega prijatelja. Dobili so obvestilo, da je zbežal v Evropo, ampak naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov. To naj bi bilo že tretje opozorilno pismo. Pristojni organ ugotavlja, da se vsebina grozilnega pisma ne sklada z izjavami prosilca, saj po njegovih navedbah ni pobegnil od talibanov, temveč naj bi ga proti kupnini izpustili talibani sami. Poleg tega so grozilna pisma talibanov običajno usmerjena v neko točno določeno zahtevo, ki jo naslovnik mora izpolniti, drugače ga čakajo posledice. V konkretnem primeru prosilca pa talibani nimajo nobene zahteve do njega, temveč ga samo obveščajo, da bodo sledili njegovi družini. Pri tem pristojni organ pripomni, da je prosilec izvorno državo zapustil več kot 10 mesecev pred prejemom tega pisma, zato je precej neobičajno, da bi talibani po vsem tem času prosilcu pošiljali grozilna pisma. Če bi želeli poiskat prosilčevo družino, pa bi jo v tem času že lahko, če bi bil to res njihov namen. Pristojni organ je zasledil članek, iz katerega izhaja, da grozilna pisma talibanov, nekoč enaka smrtni obsodbi, zdaj ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki želijo v Evropi začeti novo življenje. Držijo se preproste formule, kupca obtožijo, da dela za domače ali ameriške sile in dodajo talibanski logotip prekopiran iz interneta. Talibani sami pravijo, da so prenehali s to prakso in da je večina grozilnih pisem ponarejenih. Njihovi borci v primeru suma pokličejo sorodnike in zahtevajo, da oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile. Ne pošiljajo grozilnih pisem in samo poredko uporabljajo telefon. Nemški zvezni urad za migracije in begunce ocenjuje te dokumente v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilca. The Guardian je poročal, da je za državljane, ki odhajajo na boj proti afganistanskim birokratom, kasarni podobna stavba na drugi strani ulice iz sedeža kabulskega načelnika policije, pooblaščena trgovina za vsak dokument, ki ga potrebujejo. Za več sto dolarjev dodatka se dobi talibansko grozilno pismo, posebno potrdilo znano tudi kot »nočno pismo«. Kot primer je navedel, da lahko napišejo, da nekdo dela na ministrstvu, njegov naziv in plačo. Za mnoge Afganistance je ta nakup le prvi od številnih stroškov na nevarni poti v novo življenje. Pristojni organ ugotavlja, da takšne listine kot so talibanska pisma brez prepričljivih in verjetnih izjav prosilca ne morejo imeti nobene teže v postopku in tako je tudi v konkretnem primeru. Pristojni organ zavrača tudi predložena dokazila, ki naj bi jih prejemal prosilec na telefon, ki jih je pristojnemu organu poslal 6. 9. 2016. Iz natisov strani ni razvidno, komu so bila ta sporočila poslana niti kdaj, saj je zabeležen samo dan in mesec. Ker iz omenjenih sporočil ni mogoče razbrati komu so bila namenjena, jih pristojni organ ni mogel povezati s prosilcem.

44Na osebnem razgovoru je bil o članstvu v stranki Jawanan Mubarez Watan posebej vprašan, vendar je pojasnil, da sam osebno ni imel časa za stranko in jo je podpiral samo finančno. Ker prosilec članstva v omenjeni stranki na prošnji sploh ni omenil in se je na osebnem razgovoru izkazalo, da dejansko težav zaradi članstva v stranki Jawanan Mubarez Watan ni imel, pristojni organ ugotavlja, da prosilec zaradi članstva v stranki v izvorni državni ni bil preganjan.

45Pristojni organ tako v zvezi z razlogi, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, sprejel oceno, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam. Prav tako pa je pristojni organ ugotovil tudi, da obstaja utemeljen sum, da listine, ki so predložene v dokumentacijo upravne zadeve, niso pristne. Zaradi navedenega tudi njegovih razlogov ni mogoče povezati z njegovim delom za vojsko in Američani ter posledično z grožnjami talibanov. Pristojni organ pripominja, da je v postopku podrobno in natančno preučil informacije, ki jih je v postopku predložil prosilčev pooblaščenec, vendar informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah ni moč povezati s prosilčevim primerom. Čeprav pristojni organ na podlagi informacij sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil ali tisti, ki poslujejo z ameriškimi podjetji, lahko resne težave s talibani, ki jim grozijo in jih obtožujejo vohunjenja, pa meni, da prosilec v Afganistanu takšne izkušnje ni doživel.

46Ob zgoraj ugotovljenih dejstvih, pristojni organ v postopku s pomočjo informacij o izvorni državi ni nadalje preverjal, kaj doleti nekoga, ki dejansko dela za afganistanske varnostne sile in sodeluje s tujimi državami, saj preverjanje trditev, glede katerih je bil prosilec spoznan za neverodostojnega, namreč ne bi imelo nobenega smisla. Pristojni organ je tako v predmetni zadevi ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev in ni upravičen do podelitve statusa begunca.

47Ob odsotnosti verodostojnosti prosilčevih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Pristojni organ še navaja, da ne bo ponavljal že zgoraj natančno obrazloženih neskladnosti v samih izjavah prosilca, kakor tudi v povezavi s predloženimi listinami, ampak se nanje sklicuje. Prosilec v postopku tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, vendar se je pristojni organ glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu odločil preveriti, ali so razmere v Kabulu, od koder je prišel prosilec, takšne, da bi vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

48V nadaljevanju tožena stranka na straneh 21-22 obravnava poročila o stanju nasilja v Afganistanu. Na strani 23 omenja tudi poročilo UNHCR iz meseca aprila 2017, iz katerega izhaja, da so afganistanske varnostne sile na splošno dokazale, da so sposobne braniti glavna mesta provinc in večjih urbanih središč, z edino izjemo, ko so talibani za kratek čas zavzeli Kunduz septembra 2015. Sem očitno spada tudi Kabul, vendar v njem stalno prihaja do nasilja. Po podatkih Inštituta za vojne študije iz marca 2015 je stopnjevanje nasilja v Kabulu, o katerem informacije je predložil tudi prosilčev pooblaščenec, povezano z močnejšo dejavnostjo talibanov na obrobju mesta. Ker so mednarodne varnostne sile zaprle svoje operativne baze in se umaknile v glavna mesta provinc, lahko uporniki delujejo bolj svobodno in ponovno utrjujejo svoja prejšnja oporišča na območjih okoli Kabula. Glede na opisane posamezne incidente, jih je večina usmerjenih na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobne cilje.

49Na splošno še vedno veljajo mestna središča za bolj varna kot podeželje in večino teh nadzoruje vlada in jih varuje pred napadi upornikov. Kljub čedalje večjim pritiskom upornikov, so civilne oblasti na splošno ohranile nadzor nad varnostnimi silami. Tudi mesečna poročila UNHCR-ja o razselitvi zaradi spopada Kabula v obdobju poročanja (september 2015 - maj 2016) ne omenjajo kot izvorno provinco notranje razseljenih oseb, ampak kot provinco prihoda določenih notranje razseljenih oseb iz drugih provinc. Notranje razseljene osebe v mestu Kabul so iz sosednjih okrajev in drugih provinc centralne regije, kot so Kapisa, Wardak in Logar, a tudi iz Kunduza in Nangarharja. Med krizo v Kunduzu se je večina notranje razseljenih oseb zatekla k sorodnikom in prijateljem, nekaj pa se jih je razpršilo po okolici mesta. Večina notranje razseljenih oseb iz Kunduza se je hitro vrnila, ko so mesto spet zavzele vladne enote. Poleg omenjenih razselitev je mesto Kabul doživelo velik priliv afganistanskih beguncev. Mnogi prihajajo v Kabul in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Nekateri viri v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Čeprav je bilo veliko varnostnih incidentov v Kabulu od srede leta 2015 do 2016, pa afganistanske varnostne sile tudi po mnenju Notranjega ministrstva Združenega kraljestva na splošno in učinkovito ščitijo večje centre prebivalstva in ne omogočajo talibanom, da ohranjajo vpliv za dolgo časa. Kljub temu delež ranjenih civilistov ali ubitih v varnostnih incidentih ostaja nizek.

50Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista, kakor skuša s predloženimi informacijami o varnostnem stanju v Kabulu izpostaviti prosilčev pooblaščenec. Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih, tudi hudih incidentov. Čeprav so nekateri napadi v Kabulu postali bolj intenzivni v smislu, da zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. O tem priča tudi dejstvo, da mesto Kabul ni kraj, od koder bi izvirale notranje razseljene osebe, ampak se ljudje v ta kraj priseljujejo zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Uporniki sicer od časa do časa zmotijo dnevno življenje, vendar na splošno ljudi pri vsakodnevnih opravilih ne skrbi za svojo varnost. Pristojni organ dodaja, da iz zgornjih informacij ACCORD, kjer so navedeni vsi večji incidenti od septembra 2015 do avgusta 2016, izhaja, da so napadi v Kabulu usmerjeni na točno določene cilje. Uporniki v Kabulu so napadali specifične, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti. Dodatno so naklepno napadali tudi posameznike, ki naj bi podpirali vlado, med katerimi so bili najbolj ogroženi visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti na dopustu, mirovniki in tolmači, ki imajo sklenjene pogodbe z vojsko. Kot je razvidno, so bili najpogostejši cilji bombnih napadov vladne stavbe, hoteli, sedeži veleposlaništev, mednarodnih organizacij in podobno.

51Pristojni organ ugotavlja, da tudi informacije, ki jih je predložil prosilčev pooblaščenec glede varnosti v mestu Kabul, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je preučil pristojni organ. Pristojni organ namreč ne zanika, da v Kabulu ne bi prihajalo do posamičnih varnostnih incidentov, vendar na podlagi vseh zbranih informacij ocenjuje, da stopnja nasilja v mestu ni taka, da bi dosegla prag resne škode, kakor ga opredeljuje ZMZ-1. Pristojni organ se v tem delu ne more strinjati s pooblaščencem, ki je bil mnenja, da je varnostna situacija v Kabulu zelo slaba in da zaradi tega to mesto ni primerno za življenje in bivanje v tem kraju. Pristojni organ meni, da je tudi iz informacij, ki jih je predložil pooblaščenec, vsekakor mogoče zaključiti, da nasilje v Kabulu samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

52Organ se sklicuje tudi na sodbi Sodišča EU v zadevah C-465/07 in C-285/12. Iz stališč Sodišča EU v teh dveh sodbah po mnenju pristojnega organa izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije.

53Po preučitvi vseh zgoraj navedenih informacij pristojni organ zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

54Pristojni organ ugotavlja tudi, da ima prosilec v izvorni državi, točneje v Kabulu, svojo družino, zaradi česar lahko upravičeno računa na njihovo pomoč pri vrnitvi. Poleg tega pa iz prosilčevih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi dobro situiran, zato pristojni organ meni, da prosilčeve osebne okoliščine omogočajo zaključek, da je njegova vrnitev v Kabul realna možnost. Tam ima še vedno svojo hišo, kamor se lahko vrne in na bančnem računu denar, s katerim bo lahko premostil morebitne težave ob vrnitvi. Tudi UNHCR kot izjemo k pogoju zunanje pomoči navaja samske sposobne moške in poročene pare, dovolj stare za delo, ki niso ranljivi in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade. Prosilec bi se vrnil v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer živi njegova družina in kjer je že imel vzpostavljeno družbeno in poslovno okolje, s pomočjo katerih bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval osnovne življenjske potrebe.

55Pristojni organ je dodatno pridobil informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. V omenjeni projekt lahko vključijo tudi afganistanske državljane, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 evrov, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Prav tako se jih lahko po dogovoru vključi tudi v reintegracijski program, ki je namenjen lažjemu vključevanju v okolje, in sicer imajo na voljo sredstva v višini do 2.500 evrov za posameznika. Sredstva lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, po potrebi in v dogovoru z donatorjem pa tudi za druge namene. Svojo pisarno imajo tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavljajo pomoč pri sprejemu, in sicer tako, da afganistanske državljane, ki se vračajo, ob prihodu pričakajo in pozdravijo, jim pomagajo pri prevzetju prtljage, nudijo podporo pri formalnostih ob prihodu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu in začasni namestitvi, vključujejo osnovno zdravstveno oskrbo. V prvem četrtletju 2016 se je v sklopu Programa za pomoč pri prostovoljnem vračanju in reintegracijo v Afganistan vrnilo 1400 povratnikov. Njihovo število se kontinuirano povečuje, največ pa jih je vrnjenih iz Nemčije, Avstrije in Švedske. Največ jih je bilo vrnjenih v Herat, Kabul in Balkh. Podatki se nanašajo na končno destinacijo, kamor je IOM organizirala nadaljnje prevoze. Z informacijo o izvajanju omenjenega projekta je pristojni organ ugotovil, da prosilec pri vrnitvi v izvorno državo lahko izkoristi določene možnosti, ki jih ponuja tudi organizacija IOM v Republiki Sloveniji. Ne glede na to, ali se želi prosilec prostovoljno vrniti v izvorno državo ali ne, ima v Republiki Sloveniji določene možnosti pomoči pri vrnitvi, njegova osebna izbira pa je, ali jih bo tudi izkoristil.

56V tožbi tožnik zatrjuje da je bil način vodenja konkretnega postopka nezakonit oziroma je v določenem delu ZMZ-1 (določbe glede prevajanja predložene dokumentacije) celo protiustaven in gre v tem smislu za kršitev 22. člena Ustave RS (načelo enakega varstva pravic), 23. člena (pravica do učinkovitega sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravice do učinkovitega pravnega sredstva). Tožnik zato že uvodoma poziva Upravno sodišče naj temeljito pregleda relevantne določbe ZMZ-1 in v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za oceno skladnosti ustreznih določb ZMZ-1. Tožnik s tem v zvezi izpostavlja še, da že iz Direktive 2013/32 EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (5. odstavek 10. člena) jasno izhaja, da bi država morala sprejeti pravila v zvezi s prevajanjem dokumentacije. ki je potrebna za obravnavanje prošenj. ZMZ-1 teh pravil ne vsebuje, smiselna uporaba ZUP-a je sicer do neke mere mogoča, vendar gre za specifične postopke, ki potrebujejo lastna pravila, ki bodo onemogočila arbitrarno vodenje postopkov, ki je v celoti odvisno od posameznega odločevalca. Neobstoj pravil v ZMZ-1 v zvezi s prevajanjem dokumentacije v bistvu predstavlja pravno praznino.

57Gre za znano problematiko, ko prosilci za mednarodno zaščito v upravni spis vložijo dokumentacijo v tujem jeziku, ki jo tožena stranka nato interno prevede, pri čemer je pri izboru velikokrat selektivna - torej sploh ne prevaja vsega, ampak le tisto, kar se njej zdi smiselno, s pripravljenimi prevodi pa nato v nadaljevanju prosilcev ne sooča, prevodov tudi ne pošilja njihovim pooblaščencem, da bi se lahko tudi oni seznanili z vsebino dokazov. S tem načinom vodenja postopka tožena stranka pooblaščencem dejansko onemogoča, da bi se seznanili z vsebino dokazov (da bi jih razumeli) in preverili ustreznost prevodov, da bi se s prosilci pogovorili o tem, kaj bodo s konkretno listino dokazovali in zakaj je ta bistvena za dokazovanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pooblaščencem pa se posledično onemogoča (v primeru negativne odločbe) tudi sestavo obrazložene in utemeljene tožbe oziroma pravnega sredstva, saj s prevodi niso seznanjeni niti svetovalci za begunce, ki primer prevzamejo. Opisani način vodenja postopka prosilcem krši pravico do izjave (ker jim že tekom azilnega postopka onemogoča, da bi skupaj s svojim pooblaščencem preizkusili predložene dokaze), hkrati pa v nadaljevanju krši tudi njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Kako naj namreč svetovalec za begunce sestavi obrazloženo tožbo oziroma kako naj še pred tem L.L. prosilce učinkovito zastopa, če ni nihče izmed njih seznanjen s prevodi dokazov? Ta način vodenja postopka (ki se ga je tožena stranka poslužila tudi v konkretnem primeru) krši tudi več temeljnih načel ZUP: načelo varstva pravic strank in njenih koristi, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke. To posledično negativno vpliva na pravice prosilcev, ki dobijo negativno odločbo, velikokrat tudi iz razloga kontradikcij med dokazi in izjavami, s katerimi niso bili soočeni. Prosilci za mednarodno zaščito so poleg tega večinoma neizobražene osebe in laiki; ni njihova naloga, da utemeljijo in prepoznajo, kateri razlog za preganjanje po ZMZ-1 uveljavljajo oziroma kako se posamezni predloženi dokaz povezuje z razlogom za preganjanje po ZMZ-1. To je naloga tožene stranke oziroma na nek način tudi njihovih pooblaščencev, ki so tukaj zato, da skupaj z uradno osebo, ki vodi postopek, preverijo predložene dokaze in se na podlagi izdelanih prevodov in na podlagi pogovora s stranko (če je to le mogoče) izjavijo o tem, zakaj so predloženi dokazi pomembni in kaj želijo prosilci z njimi dokazovati. Pooblaščenka se sprašuje, kako to uresničiti, če dokaznega materiala v upravnem spisu ne razumeš, ker tožena stranka s pripravljenimi prevodi ni nikogar soočala in jih je enostavno zadržala zase.

58Posledično ni jasno, kakšna je dolžnost tožene stranke v zvezi s predloženo dokumentacijo, v kateri jezik se dokumentacija prevaja, kdo poskrbi za prevode, koliko dokumentacije se prevaja in ali se s pripravljenimi prevodi sooča nasprotno stranko oz. njenega pooblaščenca in ali ima nato pooblaščenec pripravljene prevode pravico komentirati in se o njihovi vsebini še dodatno pogovoriti s prosilcem in se o njih izjaviti oziroma ali ima prosilec na dan osebnega razgovora pravico biti soočen z izdelanimi prevodi, ki jih vsi udeleženci razumejo in so z njimi seznanjeni? Posledično prihaja na osebnem razgovoru s prosilci do tega, da ob neposrednem zaslišanju prosilcev nihče pravzaprav ne razume predloženih dokazov (v večini primerov namreč do začetka osebnega razgovora dokazi sploh niso prevedeni, saj jih lahko prosilci vložijo v spis do konca osebnega razgovora (2. odstavek 21. člena ZMZ-1), zaradi česar ostaja dejansko stanje neraziskano, izdane odločbe pa nezakonite in zgrajene na internih prevodih, s katerimi nasprotna stranka nikoli ni bila seznanjena. Pooblaščencem oziroma svetovalcem za begunce, ki ob izdaji negativne odločbe prevzamejo primer tako preostane le, da se osebno sestanejo s prosilci in če imajo srečo naletijo na nekoga (kot v tem primeru), ki zna celo angleško in nato skupaj temeljito pregledajo dokaze in ponovno raziskujejo dejansko stanje in ustreznost prevodov (na katere morajo žal sklepati iz odločbe).

59V tem primeru je pooblaščenka, ko je prevzela primer, najprej temeljito prebrala zapisnike in odločbo ter pregledala dokumentacijo v tujem jeziku (angleški, nemški jezik, ostalega ni razumela), nato pa se je 2 uri (dne 29. 3. 2017 sestanek s prosilcem v Azilnem domu) v angleškem jeziku pogovorila s prosilcem in ugotovila, da tožena stranke določene dokumentacije očitno sploh ni prevajala (kar izhaja že iz odločbe), določeno dokumentacijo pa je celo narobe prevedla (to zatrjuje tožnik in bo obrazloženo v nadaljevanju). S pomočjo prejšnjega pooblaščenca je po elektronski pošti dne 3. 4. 2017 s strani tožene stranke tudi prejela izdelane prevode.

60Iz upravnega spisa konkretne zadeve je razvidno, da je tožnik v tej zadevi vložil zelo veliko dokumentacije (v primerjavi z ostalimi prosilci); ta je bila v kar 5 različnih jezikih, v angleščini, farsi, paštu, španščini, nemščini. Odločba o tem niti na enem mestu ne govori, ne navaja pa niti kdo je dokumentacijo sploh prevedel, kdaj jo je prevedel in kaj se je sploh prevajalo in po kakšnem ključu? Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka določeno dokumentacijo sicer prevajala, ni pa prevajala celotne dokumentacije. Organ ni prevajal groženj, ki jih je tožnik prejel po telefonu v avgustu in septembru 2016, dokumenti v angleškem jeziku se sploh niso prevajali niti tisti v španskem jeziku, pogodbe v farsi jeziku z dne 7. 1. 2014 podjetja E.S. tožena stranka ni prevajala.

61Organ tožnika tudi ni pozival, naj mu vsaj v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZMZ-1 označi tiste dele, ki so po njegovem najbolj bistveni (če je npr. menila, da je dokumentacija preobsežna). Gre za eno izmed redkih določb ZMZ-1 v zvezi s prevodi, nikakor pa ne gre po mnenju tožnika za izpolnitev tega, kar nalaga Postopkovna direktiva. Zakaj je tožena stranka prevajala samo določeno dokumentacijo (in ne vse), iz odločbe ne izhaja. Najbolj sporno pa je to, da tožena stranka potem, ko je dokumentacijo interno prevedla (pri čemer pooblaščenki ni znano, kdo je prevode sploh pripravil in ali ima ta oseba sploh status tolmača v skladu s 7. odstavkom 6. člena ZMZ-1), pripravljenih prevodov ni vročala nasprotni stranki in je s prevodi ni soočila. Tudi na splošno je v zvezi s kvaliteto izdelanih prevodov mogoče zaključiti, da je zelo slaba in ne ustreza standardom iz ZMZ-1, izjema je grozilno pismo talibanov z dne 20. 12. 2016. Pooblaščenka s tem v zvezi sodišče opozarja tudi na to, da so v prevodih slovnične napake, da besedilo nima smisla, meni, da ga ni mogoče razumeti. Poleg tega so bili prevodi dokumentacije pripravljeni po izvedenem osebnem razgovoru, kar je povsem nezakonito, ker ni jasno, kako je lahko uradna oseba tožniku sploh zastavila pravno relevantna vprašanja, če dokazov, ki jih je imela v spisu, ni razumela. Posledično ga z dokazi v bistvu sploh ni soočila.

62Pooblaščenka je ob prevzemu zadeve od L.L.-a dobila le obsežno listinsko dokumentacijo v tujem jeziku (brez prevodov) in odločbo tožene stranke; na lastno pobudo je nato par dni pred iztekom roka prejela še izdelane prevode (s pomočjo L.L.-a). S tem ko se tožnika in pooblaščencev ne sooča s prevodi dokumentacije, ki so podlaga za izdajo negativne odločbe, se jim dejansko onemogoča, da svojo stranko seznanijo s pripravljenimi prevodi, z njeno vsebino - torej z vsebino dokazov in se o njej še podrobneje izjavijo v smislu relevantnih določb ZMZ-1 in tudi, da pripravijo utemeljeno tožbo.

63Gre za kršitev določb ZUP o uporabi jezika in tudi za kršitev 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, 1. odstavka ZUP, iz katerih smiselno izhaja, da ima tudi prosilec oziroma njegov pooblaščenec pravico biti seznanjen s prevedeno dokumentacijo. Nadalje tožnik uveljavlja, da je z dopisom z dne 27. 6. 2016 toženo stranko celo sam opozoril na to, da prevajanje pri podaji prošnje z dne 16. 2. 2016 ni bilo ustrezno, v zapisniku je namreč odkril veliko število napak. Iz zapisnika sicer izhaja, da se je prevajalo v farsi jezik (ki je materni jezik prosilca), ne glede na to, pa tožnik zahteva naj tožena stranka izkaže, da je prevajalec z imenom H.H. tolmač za farsi jezik oziroma da ustreza pogojem iz 7. odstavka 6. člena ZMZ-1. Tožnik je pooblaščenki povedal, da je imel vseskozi občutek, da ga prevajalec ne razume oz. da je odgovore prevajal preozko in ne dovolj natančno, saj farsi ni bil materni jezik tolmača. Tožeča stranka v tem smislu uveljavlja kršitev določb ZMZ-1 o uporabi jezika (6. člen ZMZ-1), ki je vplivala na nezakonitost postopka in gre v tem smislu za še dodatno kršitev 2. točke 1. odstavka 27. člena. ZUS-1. Tožnik je zato preko PIC-a dne 30. 8. 2016 pristojno odločevalko zaprosil ali se osebni razgovor lahko vodi v angleškem jeziku, ki je jezik, ki ga prosilec razume, pri čemer se je bal, da bodo s tolmačem spet težave, tako kot je to bilo pri podaji prošnje. To je uradna oseba zavrnila z obrazložitvijo, da bi to predstavljalo oviro pri komuniciranju in da bo prosilec zaslišan v farsi jeziku. Zakaj je potem tožnik odločbo prejel v angleščini in ne v farsi ni jasno niti ni tožena stranka tega utemeljila v izpodbijani odločbi, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

64Po natančni preučitvi listin tožeča stranka priznava, da je do neskladij res prišlo, ampak zgolj zato, ker tožena stranka tožnika s predloženimi dokumenti in prevodi ni soočala, ni pa ga soočala niti z vsemi ugotovljenimi neskladji, na katerih je nato zgradila negativno odločbo. Ker dokazi niso bili prevedeni že pred osebnim razgovorom, pa niti ni bilo možno, da bi toženka prosilca pravilno zaslišala in da bi ugotovila pravilno dejansko stanje. S tem mu je dejansko odvzela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določbe 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik se s tem zvezi sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča (že iz leta 2009), ki s tem v zvezi določa: “Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.“

65Logično namreč je, da se pravilna vprašanja lahko zastavijo šele, če tisti, ki sprašuje (pa tudi tožnikov pooblaščenec) razume, kaj je vsebina dokumenta pred njim in kaj ta dokument dokazuje oz. kaj bi tožnik želel z njim dokazati.

66Ne drži, da je prosilec podal nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo ... High School v Kabulu. Dejansko stanje s tem v zvezi (glede celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu/Pakistanu/Indiji) je v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato je prišlo do navidezne kontradiktornosti. Tožnik pojasnjuje, da je prepis ocen (10, 11 in 12 razred) le priloga potrdila iz leta 2010, zaradi česar je logično, da njegovo ime na dokumentu ni še enkrat navedeno. Tožnik pojasnjuje, da srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni trajalo neprekinjeno, leta 2007 je končal 11-ti razred srednje šole (... High School), nakar je ponovno odšel v Pakistan, kjer je par mesecev študiral na IT Univerzi (že pred tem pa je v Pakistanu v celoti zaključil srednjo šolo), izobraževanje je trajalo do 2008, začel pa ga je že leta 2004. Da je resnično študiral v Pakistanu, izhaja iz 4-ih potrdil Star S., ki se nanašajo na obdobje (z vmesnimi prekinitvami) od leta 2004-2006, iz žiga je razvidno, da gre za institut v Islamabadu. Pri čemer pa tudi to ni bil neprekinjen študij, tožnik je hkrati leta 2008 začel študij v Indiji, kar je trajalo do leta 2010. Leta 2010 se je tožnik vrnil v Afganistan in končal 12 razred srednje šole. Zakon namreč določa, da mora oseba dokončati 12 razred, če želi dobiti potrdilo, tožniku je manjkal le še zaključni izpit oziroma 12 razred. Tožnik je srednjo šolo v bistvu najprej končal v Pakistanu, šele kasneje se je vrnil v Afganistan in dokončal izpite, pri čemer je pred tem že začel s študijem v Pakistanu in Indiji, saj je v Pakistanu že pred tem v celoti končal srednjo šolo, zaradi česar se je lahko vpisal na fakulteto. Tožnik se je vseskozi deloma izobraževal v Afganistanu, deloma v Pakistanu, državi sta blizu, kar mu je omogočilo, da je potoval sem in tja v različnih časovnih obdobjih.

67V zvezi s potrdilom Ministrstva za ... (IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007) tožnik pojasnjuje, da je šlo za delo ob šoli, to ni bila polna zaposlitev, ne drži torej, da takrat ni mogel delati. V srednji šoli je bil, to drži, vendar je hkrati tudi delal. Tožnik s tem v zvezi tudi izpostavlja, da mu vprašanja v tej smeri sploh niso bila postavljena, tako da gre ponovno za navidezno kontradiktornost, ko pristojni organ sklepa na nekaj iz pisnih listin, dejansko stanje s tem v zvezi pa ni bilo raziskano. Da je narobe razumljen, se seveda tožnik ni zavedal.

68V zvezi s slovničnimi napakami na potrdilih S. Institute tožnik pojasnjuje, da gre pač za napake. Če je kdo od njegovih delodajalcev kadarkoli podvomil v predloženo dokazilo, je enostavno poklical izdajatelja potrdila in osebno preveril, ali se je tožnik tam dejansko izobraževal. Potrdila so iz Pakistana (...), kjer se ta institut dejansko nahaja.

69Ne drži, da obstaja kontradiktornost med zaposlitvijo pri I. in vračilom tožnika iz Indije leta 2010. Pogodba je bila sicer podpisana 1. 9. 2009, vendar tožnik zadnje 4 mesece do konca leta 2009 dejansko ni delal, delati je pričel, ko se je vrnil iz Indije, v začetku leta 2010. Plačo je prosilec dobival od I., dejansko pa je šlo za podizvajalca podjetja C. Tožnik je v komentarjih na podajo prošnje z dne 27. 6. 2016 pojasnil zadevo, tožena stranka ga o tem ni dodatno izprašala na osebnem razgovoru, sedaj pa mu očita, da podjetja ni omenjal pri podaji prošnje. Pogodba je bila sestavljena na ta način zato, ker je podjetje prikazovalo, da ima zaposlene ljudi, dejansko pa je tožnik začel delati šele v začetku leta 2010. Tožnik opozarja, da Afganistan ni Evropa, določene stvari so pač drugačne, veliko je korupcije, podjetja se množično izogibajo plačevanju davkov, pogodbe se sklepajo, pa čeprav v resnici delo opravi kdo drug in podobno. Tudi s tem v zvezi tožniku niso bila postavljena nobena vprašanja, zaradi česar je dejansko stanje ostalo neraziskano. V zvezi s pogodbo na plači (350 $), tožnik pojasnjuje, da je plača bila 350 $ zgolj na papirju, dejansko pa je prejemal več, tako kot je pojasnil (2.500,00 $ - 5.000,00 $). Tožnik pojasnjuje še, da je takrat bival v M. (to je mesto v provinci Paktiya), enako je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru na strani 4. z dne 21. 9. 2016. Ni jasno, kaj mu tožena stranka sploh očita, ki govori o Paktiki, kar je povsem druga provinca v Afganistanu in je prosilec ni omenjal. M. je mesto v provinci Paktiya, to pokaže enostaven vnos v aplikacijo »Google maps.«

70V zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010 tožnik pojasnjuje, da je šlo za korpus št. ..., ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila. Poveljstvo se je menjalo, datum maj 2008 pa se ne nanaša na tožnika, ampak na obdobje delovanja tega korpusa. Gre torej zgolj za navidezno kontradiktornost, ne drži, da bi tožnik kadarkoli izjavil, da je bil tam zaposlen že od leta 2008 niti mu niso bila vprašanja v tej smeri zastavljena oz. ni bil nikoli soočen s tem.

71V zvezi z zahvalnim pismom NATO z dne 23. 2. 2010, tožnik pojasnjuje, da ne drži, da je svojo zaposlitev umestil na konec leta 2010. Večkrat je pojasnil, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010, šlo je za podjetje I., ki je bilo podizvajalec podjetja C. Poleg tega pa tožnik pojasnjuje, da ni nič nenavadnega v tem, da je dobil potrdilo, saj je bil izjemno priden delavec, delati pa so morali tudi po 18 ur dnevno.

72V zvezi s potrdilom ... korpus ... tožnik pojasnjuje, da je beseda Herat pač zapisana napačno in gre za slovnično napako, temu ni posvečal pozornosti niti ni tega do zdaj opazil.

73V zvezi s potrdilom v španskem jeziku, ki se nanaša na delo v ... korpusu, tožnik pojasnjuje, da ne drži, da so monitoring izvajale italijanske enote, Španci so delali skupaj z Italijani, iz odločbe tožene pa ne izhaja (str. 12), od kod tožena stranka sklepa, da so bili tam le Italijani. Poleg tega s tem doslej ni bil soočen, vprašanja v tej smeri mu niso bila postavljena niti ni imel priložnosti, da bi zadevo pojasnil, poleg tega pa gre za dokument, ki ga tožena stranka sploh ni prevajala.

74Tožnik v zvezi z ugrabitvijo talibanov, ki naj bi se zgodila konec leta 2012 pojasnjuje, da ne drži, da nasprotij ni pojasnil. Ob soočenju z očitano kontradiktornostjo je namreč jasno izpovedal, da se je dogodek zgodil konec leta 2012 (str. 9. zapisnika o osebnem razgovoru), pri čemer tožnik dodatno pojasnjuje, da je v Afganistanu običaj, da zadnji štirje meseci v letu pomenijo konec leta (september, oktober, november, december). Če torej nekdo uporablja izraz konec leta, lahko torej misli na katerikoli mesec od septembra do decembra. Poleg tega pa že iz tožnikove prošnje (str. 7.) jasno izhaja, da je šlo za dogodek septembra 2012.

75Tožnik v zvezi z ustanovitvijo podjetja L. (potrdilo AISA) pojasnjuje, da je bilo podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012 (torej že pred ugrabitvijo), tako kot izhaja iz potrdila. Na potrdilu sta navedeni 2 osebi, poleg njega še njegov poslovni partner (I.I.), podjetje je ustanovil še v času, ko je delal za vojsko, to dvoje se ne izključuje. Drži pa, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje oz. je vse zadeve urejal njegov poslovni partner. Dne 10. 3. 2013 pa je prevzel zadeve, poslovni partner mu je prepustil vodenje. O tem ali je imel poleg redne zaposlitve tožnik še podjetje oz. kako je bilo s tem, tožnik ni bil vprašan, ponovno gre za navidezno kontradiktornost, ker dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno, tožnika se ni soočalo z datumi na dokumentaciji, sam pa ni mogel vedeti, da ga je tožena stranka pač narobe razumela.

76Tožnik v zvezi z brado (ki je ni imel) kot razlogom za ugrabitev pojasnjuje, da to, da je bil brez brade, ni bil razlog za ugrabitev, bila je le pika na i. To da sta tudi dva talibana na predloženi fotografiji brez brade pa je posledica tega, da sta najbrž vohuna. Obleka, ki jo nosi na fotografiji, je ista obleka, kot jo je nosil na avtobusu, ko je bil ugrabljen in tudi ves čas ugrabitve. Tožnik ni nikjer izpovedal, da je bil krvav zaradi mučenja, tako da ni jasno, od kod tožena stranka sklepa na to, da bi obleka morala biti krvava. To, da na fotografiji niso razvidne sledi zavezanih rok, pa je logično, ker tožnik na fotografiji roke oz. zapestja celo zakriva, gre za zavajanje tožene stranke. Tožnik v zvezi z ugrabitvijo pojasnjuje še to, da je bilo glavnemu talibanu ime J.J., pri čemer je tožena stranka povsem spregledala, da so telefonske grožnje, ki jih je tožnik prejel avgusta/septembra 2016 (ko je bil torej že v Sloveniji) prišle s strani istega talibana. To je razvidno iz predložnih »print screenov«, tožnik pa ima pri sebi tudi telefon, kjer se grožnje še vedno nahajajo v zvočnem zapisu. Podane so v paštu jeziku, tožena stranka pa jih sploh ni prevajala niti ni tožnika bolj konkretno zasliševala o tem oziroma ni preverila vsebine groženj niti ni pojasnila, zakaj dokazov ni prevedla. Kje je taliban dobil tožnikovo slovensko telefonsko številko, tožnik ne ve, je pa zaradi tega še toliko bolj v strahu in ogrožen pred talibani, ki so očitno uspeli izslediti, da se tožnik nahaja v Sloveniji.

77Tožnik s tem v zvezi navaja še, da mu talibani še vedno grozijo. Neprestano dobiva na svojo slovensko telefonsko številko grožnje. Tožnik kot dokazilo prilaga SMS sporočilo, ki ga je prejel dne 5. 4. 2017. Besedilo SMS-a je v farsi jeziku, prevede naj se s pomočjo uradnega prevajalca v farsi jezik. Poleg tega pa prilaga še sporočilo (prav tako v farsi jeziku), ki ga je prejel preko aplikacije Viber na svoj telefon dne 5. 4. 2017 s strani talibana z imenom K.K. Navaja še, da je od doma dobil informacijo, da so ga ta teden (od 3. 4. 2017 dalje) talibani iskali po Kabulu in o njem spraševali njegove prijatelje in sorodnike ter raziskujejo pretekla delovna mesta. Gre za dokaze, ki jih je tožnik pridobil šele po izdaji negativne odločbe in jih prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

78V zvezi s pogodbo med tožnikom in podjetjem Z., ki je bila sklenjena dne 29. 1. 2011 ne drži, da v tem času tožnik ni mogel delati za afganistansko vojsko. Tožnik je bil redno zaposlen v afganistanski vojski, hkrati pa je delal za Z., plačo je nakazoval družini, ki ji je pomagal. V afganistanski vojski niso vedeli, da je tožnik še dodatno privatno delal. O tem je tožnik izpovedal tudi na osebnem razgovoru (str. 12.), denar je nakazoval družini iz soseske, ki je bila revna.

79V zvezi s predloženimi pogodbami podjetja G.R. tožnik pojasnjuje, da gre za račune za IT storitve (in ne za pogodbe, kot v odločbi napačno navaja tožena stranka), ki jih je G.R. izstavil podjetju Z. iz leta 2012. Tožnik je to delo opravljal poleg redne zaposlitve v afganistanski vojski, ne da bi vojska vedela za to.

80V zvezi z računom podjetja L. z dne 11. 4. 2012 tožnik pojasnjuje, da podpis na računu ni njegov, podpisal ga je poslovni partner Zabiullah Nazri, takrat je bilo podjetje L. sicer že ustanovljeno, vendar pa je tožnik stvari dejansko prevzel šele marca 2013, pred tem je poslovne zadeve urejal njegov partner. Popolnoma torej drži, da je tožnik takrat delal za vojsko, vendar tožena stranka tožnika o tem, ali je mogoče hkrati delal za vojsko in imel tudi privatna podjetja ni vprašala niti ga ni s tem soočila, zato je prišlo do navidezne kontradiktornosti.

81Enako velja v zvezi s pogodbo med L. in podjetjem A.Z. z dne 22. 4. 2012, pogodbo je podpisal poslovni partner, ker je tožnik takrat delal za vojsko, v smislu, da je bil tam redno zaposlen. Pogodbo je torej lahko imel sklenjeno, ker v vojski ni povedal, da ima poleg vojske še podjetje.

82V zvezi s pogodbo med L. in Z. z dne 1. 9. 2012 in očitkom, da je pogodba datirana s kasnejšim datumom, kot je podpisana (26. 7. 2012 oz. 29. 8. 2012), tožnik pojasnjuje, da je bila pogodba podpisana dne 1. 9. 2012, da pa so datumi ob podpisu pač narobe navedeni, v Afganistanu ni to nič neobičajnega, tožnik o tem ni bil vprašan niti soočen niti mu ni bila dana priložnost, da pojasni.

83V zvezi z očitkom tožene stranke (str. 15), da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, tožnik pojasnjuje, da to ni nič neobičajnega. Amerika je bila v Afganistanu vplivni akter, ki je promovirala demokracijo, investirala ter podpirala gospodarstvo, tako da so ljudje angleščino vzeli za svojo. V preteklosti, ko so bili tam vplivni Rusi, so ljudje govorili rusko, to ni nič neobičajnega. Tožnik s temi očitki ni bil soočen, tožena stranka mu je odvzela pravico do izjave.

84V zvezi z dogodkom iz aprila 2015 (eksplozija tožnikovega avtomobila), tožena stranka tožniku očita določene kontradiktornosti, vendar pa tožnik izpostavlja, da ga z njimi ni soočila, kar je povsem nedopustno. Zgodba, kot jo je opisal na osebnem razgovoru drži, tožena stranka pa ga navkljub temu, da je sam opozarjal, da tolmačenje pri podaji prošnje ni bilo ustrezno, z očitki ni soočila in mu je s tem odvzela pravico do izjave.

85V zvezi s projektom iz januarja 2016 (ki ga je tožnik prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - C.U.) in predloženimi naročilnicami iz leta 2012 in 2013, tožnik pojasnjuje, da gre za projekt, ki ga je začel že leta 2012 in je trajal do 2016. Tožena stranka ga s tem ni soočila, vprašanja v tej smeri mu niso bila postavljena. Kontakt za posel je dobil že preko svojega podjetja L. (tožnik je v spis vložil celo pogodbo podjetja L. z dne 20. 8. 2013), šlo je zgolj za nadaljevanje in zaključek projekta, na naročilnicah pa se nahaja tudi žig podjetja L. in tožnikov podpis.

86V zvezi z dokumentom v farsi jeziku, ki je napisan na roko z dne 2. 3. 2014, tožnik pojasnjuje, da gre za razveljavitev pogodbe, dokument, ki ga je sestavil in napisal tožnik. Ne drži torej, kar navaja tožena stranka na str. 17. izpodbijane odločbe, da gre za dopis, s katerim je podjetje D.T. pogodbo razveljavilo. Ker mu podjetje ni plačalo, je z dopisom tožnik sam ustavil dobavo bencina in odpovedal pogodbo, to je njegov podpis in dopis. Prevod besedila je v celoti neustrezen, tožena stranka pa posledično dokaz povsem napačno interpretira. Pooblaščenka s tem v zvezi izpostavlja še, da izdelanega prevoda ne razume, kar nakazuje na to, da ga ni razumel niti prevajalec, zaradi česar ga je povsem narobe prevedel.

87V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča v Kabulu z dne 4. 1. 2016 tožena stranka tožniku očita, da se je napad zgodil nekje drugje (Camp B.) in ne v Campu A. To ne drži, tožnik s tem ni bil soočen, sumi pa, da gre za neresnično novico, kjer se namerno objavi, da se je napad zgodil nekje drugje, da ne bi prišlo do še večje gospodarske škode. Camp A. je bil v Kabulu včasih varno območje, ki pa je danes žal prazno.

88V zvezi z grozilnim pismom talibanov, ki ga je tožnik prejel na svoj dom v Kabulu (pismo z dne 20.12.2016), tožnik pojasnjuje, da ne drži, da gre za ponaredek. Tožena stranka je na neverodostojnost tožnika sklepala na podlagi podatkov iz interneta. Pismo je našel oskrbnik domače hiše v Kabulu (očetov prijatelj), izročil ga je tožnikovi mami, ta pa ga je poslala tožniku preko aplikacije Viber. Iz pisma tudi izhaja, da se ne naša le nanj, ampak tudi na njegovega poslovnega partnerja, o katerem ga tožena stranka sploh ni zasliševala.

89Predlaga zaslišanje tožnika, naj se ga sooči s prevedenimi dokazi in očitanimi kontradiktornosti. Zatrjuje preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja, subjekt preganjanja pa so talibani. Afganistan ga kot država ni bila sposobna zaščititi, da je zaščito iskal, pa izhaja že iz njegovih trditev, ko je izpovedal, da je brezuspešno iskal zaščito na policiji, na koncu pa je bil prisiljen najeti celo zasebno varovanje. Tožena stranka določb ZMZ-1 s tem v zvezi ni uporabila, kar seveda izhaja iz tega da mu ni verjela, gre pa za določbe 24., 25., 26. in 27. člena ZMZ-1.

90Predlaga, da se tožbi se ugodi in se odločba tožene št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi ter se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita. Podrejeno predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

91V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je naloga pooblaščenca, da zastopa svojo stranko, kar pomeni, da z njo komunicira in se dogovarja oziroma usklajujejo, kako jo bo zastopal. Tožena stranka ne more biti odgovorna, da se stranka in pooblaščenci o dokazih niso pogovarjali, kot to izhaja iz tožbenih navedb. Glede na to, da je tožnik sam predložil različna dokazila v njemu razumljivem jeziku, jih je tožena stranka prevedla zato, da je tudi sama lahko vpogledala v njihovo vsebino. Pri tem mora zavrniti vsakršne kršitve pravic do izjave stranke, saj je stranka sama predložila dokazila, ki jih razume. Tožena stranka jih je prevajala zato, ker ne razume tožnikovega jezika oziroma dokazila niso bila v slovenskem jeziku. Povsem neutemeljen je očitek, da bi s prevodi morala seznanjati tožnika, saj jih tožnik ne bi razumel in bi jih morala tožena stranka ponovno prevajati. Prav tako je potrebno zavrniti tudi očitek, da se prevodov ne pošilja pooblaščencem. Ti zastopajo stranko in tako skupaj z njim vlagajo dokazila v tujem jeziku. Glede na to, da pooblaščenka zastopa prosilca za mednarodno zaščito, tožena stranka meni, da bi morala biti seznanjena z vsebino vseh predloženih dokazil, saj lahko samo na tak način ve, kaj prosilec z njimi dokazuje. Poleg tega se prevodi nahajajo v dokumentaciji upravne zadeve, v katero lahko pooblaščenci vpogledajo kadarkoli v času uradnih ur. To, da svetovalka za begunce oziroma pooblaščenci niso seznanjeni s prevodi dokazov, nikakor ni mogoče pripisati napaki tožene stranke.

92Tožnik je predložil dokazila z namenom, da bi z njimi podprl svojo izjavo. Predložil jih je sam, zaradi česar je vedel, kaj je predložil in kaj naj bi z njimi dokazoval. To, da so prosilci neizobražene osebe in laiki, ne more vplivati na njihovo utemeljevanje in prepoznavo, kateri so razlogi za preganjanje po ZMZ-1. Tega v postopku mednarodne zaščite nihče od njih ne zahteva. Se pa od njih lahko upravičeno pričakuje, da s preprostimi besedami, po resnici povedo, zakaj so morali zapustiti izvorno državo, tožena stranka pa nato sama presodi, ali njihove navedbe lahko pomenijo preganjanje, kot ga ureja ZMZ-1. Glede na to, da je tožnik sam predložil dokazila, je to storil očitno na podlagi svoje ocene, da so pomembna za utemeljitev njegove prošnje.

93Tožbeni očitek, da bi tožena stranka morala s kontradikcijami med dokazi in izjavami soočiti tožnika, ne izhaja niti iz zadnjih sodb Vrhovnega sodišča št. I Up 208/2016 s 1. 2. 2017 in št. I Up 149/2016 s 1. 3. 2017, kjer so zapisali: »Da bi pristojni organ moral prosilce posebej opozarjati na neskladnosti med izjavami in dokazi, kar sodišče postavlja kot zahtevo, ne izhaja niti iz Postopkovne direktive. Ta v točki d) prvega odstavka 12. člena določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da je treba posebej opozarjati, da te ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Njen 16. člen pa se omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja.«

94Tožena stranka mora pripomniti tudi, da so prevode pripravili prevajalci, ki imajo z Ministrstvom za notranje zadeve sklenjeno ustrezno pogodbo za tolmačenje in prevajanje v ustrezne jezike ali so kot tolmači in prevajalci redno zaposleni pri Ministrstvu za notranje zadeve. Za sklepanje ustreznih pogodb je zadolžen Urad za finančne zadeve in nabavo, ki pred sklenitvijo pogodbe preveri ali so izpolnjeni pogoji iz 7. točke 6. člena ZMZ-1.

95Dokazi se izvajajo tekom celotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev o tem, kdaj se bo prevajal določen dokaz, ni vezana na kakšen poseben zakonski rok, zato se tožena stranka ne strinja, da je prevajanje dokumentacije po izvedenem osebnem razgovoru nezakonito samo zato, ker je bilo storjeno po osebnem razgovoru. Že zgoraj pa je tožena stranka pojasnila, da prosilca ni bilo potrebno soočati z dokazi, ki jih je predložil on sam in so se prevajali samo zato, da jih je lahko razumela tudi tožena stranka.

96Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru soočila z nekonsistentnostmi in neskladnostmi v njegovi izjavi, ta pa je imel možnost pojasniti neskladja v svoji izjavi. Stvar presoje in ne zbiranja dokazov pa je dokazna ocena tožene stranke o predloženih dokazilih.

97Tožena stranka je tožniku oziroma njegovim pooblaščencem z dopisom 2142-425/2016/32 (1312-09) s 6. 3. 2017 poslala v seznanitev in mnenje vse informacije, ki jih je poleg predloženih z njihove strani, pridobila še sama. Nanje so tudi odgovorili in podali komentarje, ki jih je tožena stranka upoštevala pri utemeljitvi sprejete odločitve. Po mnenju tožene stranke je s tem izpolnila svojo dolžnost seznanitve z zbranimi informacijami, ni pa njena dolžnost, da posebej opozarja, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Tako je bil pooblaščencem predložen tudi zemljevid, iz katerega izhaja, katere enote NATO so delovale v posameznih provincah v Afganistanu.

98Do dokazil se je tožena stranka podrobneje opredelila že v izpodbijani odločbi in jih na tem mestu ne bo ponavljala. Dodati je potrebno samo, da tožnikovo pojasnjevanje v zvezi z brado, ki naj bi bila razlog za njegovo ugrabitev, ne more biti ustrezno. Njegovo predvidevanje, da sta dva talibana na fotografiji brez brade najbrž vohuna, mora tožena stranka zavrniti, saj se je tožnik do teh oseb na osebnem razgovoru popolnoma drugače izrekel. Navedel je, da sta dve osebi dva znana komandirja talibanov, torej ju je prosilec nedvomno poznal, da je vedel, kdo sta. Tudi osebo na njegovi levi strani je poznal. Njegove tožbene navedbe samo dodatno dokazujejo, da prosilec teh dogodkov ni verodostojno opisal. Tožnik res ni nikjer navedel, da bi bil krvav, kar bi se lahko poznalo na njegovi obleki, vendar pa je na prošnji izpostavil, da so ga takrat zelo tepli in bili z njim še posebej hudi zato, ker so sumili, da je Arabec.

99V pripravljalni vlogi tožnik ugotavlja, da se tožena stranka očitno strinja s tem, da pravil ni oziroma gre za pravno praznino, saj se niti na enem mestu ne izjavi o materialno-pravni podlagi. Ker pravil ni o tem, kdaj se dokumenti prevajajo, je vse prepuščeno zgolj diskreciji odločevalcev. Naloga pooblaščenca je, da skupaj s prosilcem pregleda prevedeno dokumentacijo in šele takrat se lahko prosilcu postavijo pravno relevantna vprašanja, torej ko vsi v postopku razumejo dokaze.

100Tožba je utemeljena.

101Tožena stranka je na podlagi negativne ocene o verodostojnosti tožnikovih navedb in predloženih dokazov zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da ta primer odpira zelo pomembna in temeljna (osnovna) vprašanja dokaznega prava v azilnem postopku v okoliščinah, ko prosilec predloži več listinskih dokazov oziroma dokumentacijo za svoje trditve, v zvezi s čimer pa upravno-sodna praksa še ni ustaljena. Sodišče po opravljeni analizi izpodbijanega akta in vodenja upravnega postopka, ki jo izpeljuje v nadaljevanju te sodbe, ugotavlja, da mora tožbi ugoditi, vendar ne zgolj iz razloga, ker bi tožena stranka zgolj nepopolno ugotovila dejansko stanje, ali ker bi v kakšnem omejenem obsegu kršila pravico do izjave stranke, ampak je tožena stranka ob tem kršila tudi pomembna procesna jamstva v zvezi s prevajanjem dokumentacije in tolmačenjem iz določil 1. do 4. odstavka 6. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 10(5) Procesne direktive 2013/32/EU in z določbami o izvajanju dokazov iz 21., 22. in 3. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 v povezavi z določbami o dokazovanju po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP); v povezavi s temi kršitvami tožena stranka tudi ni upoštevala vseh kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih izpovedb (3. odstavek 21. člena ZMZ-1), zaradi česar tudi ni mogla pravilno uporabiti materialnega prava glede utemeljenega strahu pred preganjanjem iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma glede utemeljenega tveganja, da tožnik utrpi resno škodo iz 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 v primeru vrnitve v Afganistan. Te napake so takšnega značaja, da jih bo treba odpraviti v ponovljenem upravnem postopku.

102Takšna sodna presoja pomeni, da sodišče ni našlo neustavnosti v določbah ZMZ-1 glede prevajanja dokumentacije, tolmačenja ali izvajanja dokazov v tem smislu, da bi bilo treba prekiniti postopek in podati zahtevo za presojo ustavnosti ZMZ-1 v povezavi z ZUP, kar predlaga tožeča stranka. Zato bo sodišče presojo zakonitosti izpodbijanega akta začelo z obravnavo tega tožbenega ugovora, ki ga tožnik postavlja v ustavno-pravni okvir, in ki se deloma prekriva tudi s presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika pravice do izjave oziroma obrambe stranke, kot je le-ta urejena v pravu EU v postopku pred izdajo upravne odločbe (v azilnih zadevah).

Razlaga pojma »dokaz« v pravu EU o mednarodni zaščiti:

103Kot dokaz se v upravnem postopku tudi v azilnih zadevah lahko uporabi vse, kar je „primerno za ugotavljanje stanja stvari“ (2. odstavek 164. člena ZUP v zvezi z 33. členom ZMZ-1¹). Brez dvoma je tožnik predložil poleg dokumentacije, ki jo omenja določba 4. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 glede starosti, spola, porekla, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je tožnik predhodno nanašal, običajnega prebivališča, prepotovane poti, tudi „dokaze“, ki jih omenja 3. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ-1, in ki se nanašajo na razloge ter dejanja preganjanja.

104Specifičnost dokaznega prava v državah članicah EU v azilnih zadevah glede na splošna pravila o dokazovanju ZUP je v tem, da je treba terminološko in po vsebini razlikovati med »elementi«, s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito in »dokazi«. Pojem »elementi«, s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo, je širši pojem od pojma „dokazi“, kajti med elemente spada poleg izjav prosilca tudi dokumentacija, s katero prosilec razpolaga, glede starosti, identitete, porekla in drugih zadev, ki jih omenja člen 4(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; med elemente spadajo tudi „razlogi“ za prošnjo in morebitni drugi „dokazi“², ki jih predloži prosilec, in informacije o stanju v izvorni državi. Razlikovanje med »elementi« in »dokazi« je v azilnem postopku pomembno ne samo zaradi pravilnosti poimenovanja glede na besedilo predpisov EU,³ ampak tudi zato, ker se z dokazi dokazujejo historična dejstva o preteklih dejanjih (preganjanja ali resne škode), med tem ko je za odločanje o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito bistvena ugotovitev nevarnosti za preganjanje ali resno škodo v primeru vrnitve, kar je negotov dogodek v prihodnosti, ki ga ni mogoče ugotavljati zgolj z dokazi o obstoju določenih historičnih dogodkov, ampak se to tveganje kot negotovo dejstvo ugotavlja tudi z raznimi specifičnimi ali splošnimi informacijami o stanju v izvorni državi.

Obravnava tožbenega ugovora glede prevajanja dokumentov, tolmačenja in izvajanja dokazov:

105Čeprav je sporna vprašanja v zvezi z dokazovanjem (vključno s prevajanjem in tolmačenjem) treba presojati integrativno - ob upoštevanju domače zakonodaje skupaj s pravili EU, je (že) iz samih določil ZUP razvidno, da je tožena stranka v konkretnem primeru kršila določbe o tolmačenju in izvajanju dokazov. Glede pravil prevajanja dokumentov, potrebnih za obravnavanje prošnje, določilo člena 10(5) Procesne direktive 2013/32/EU celo izrecno pravi, da morajo države članice EU to urediti v nacionalni zakonodaji. Sicer tudi na splošno velja, da je treba ZMZ-1 glede pravil o ugotovitvenem postopku uporabljati skupaj z določbami ZUP, kajti sicer bi uporaba ZMZ-1 brez upoštevanja določil ZUP glede ugotavljanja dejstev in dokazovanja lahko pripeljala do prakse, ki bi bila v nasprotju s pravom EU. Na uporabo določil ZUP v azilnih zadevah, ko gre za vprašanja dokazovanja in dokaznega postopka, se v novejši sodni praksi sklicuje tudi Vrhovno sodišče.⁴

106Temeljno načelo ZUP je, da je treba „pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi“ (1. odstavek 138. člena ZUP), kar pomeni tudi, da je „preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke)“ (1. odstavek 9. člena ZUP). Ker se preden se izda odločba, dejstva ugotovijo z dokazi (1. odstavek 164. člena ZUP) in kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, kamor spadajo tudi listine (2. odstavek 164. člen ZUP), so naslednja relevantna vprašanja za razrešitev tega upravnega spora, kaj je zakonodajalec predpisal, da uradna oseba počne z listinskimi dokazi, ki jih je potrebno prevesti, kdaj te listine prevaja oziroma v kateri fazi postopka in če lahko oziroma do kdaj stranka lahko pri tem sodeluje in ali je tolmačenje del dokaznega postopka pred izdajo upravne odločbe.

107Iz ZUP nedvomno izhaja, da uradna oseba dokaze „izvaja“ oziroma da uradna oseba „dokazovanje izvaja“ (1. in 2. odstavek 139. člena, 1. odstavek 165. člena in 166. člen ZUP). Tudi tožena stranka v zadnjem odstavku pod točko I. odgovora na tožbo pravi, da se »dokazi izvajajo tekom celotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.« Dokazi se torej izvajajo. To med strankama ni sporno.

108Med strankama tudi ne bi smelo biti sporno, da je treba dokaze najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo.⁵

109Vendar pa tožena stranka v omenjenem delu odgovora na tožbo tudi pravi, da »odločitev o tem, kdaj se bo prevajal določen dokaz ni vezana na kakšen poseben zakonski rok, zato se tožena stranka ne strinja, da je prevajanje dokumentacije po izvedenem osebnem razgovoru nezakonito, samo zato, ker je storjeno po osebnem razgovoru.« Takšno stališče tožene stranke in praksa, ki se kaže v izpodbijanem aktu, sta napačna ne samo z vidika ZUP v zvezi z izvajanjem osebnega razgovora po ZMZ-1, ampak tudi z vidika prava EU.

110Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Področje izvajanja dokazov je urejeno v XII. poglavju, ki ureja postopek pred izdajo odločbe. Tolmačenje je urejeno pod točko 6 oddelka B z naslovom „dokazovanje“ v XII. poglavju ZUP. Za tolmače se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za izvedence (198. člen ZUP), dokaz z izvedencem oziroma tolmačem pa se opravi takrat, ko je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga (1. odstavek 189. člena ZUP in 1. odstavek 39. člena ZMZ-1). Izvedenstvo se vedno opravi na ustni obravnavi (1. odstavek 154. člena ZUP), če pa se opravi izven ustne obravnave, se izvedensko delo predstavi na ustni obravnavi (2. odstavek 194. člena ZUP).

111Vendar pa je v povezavi s tolmačenjem treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali se vsa dejstva v postopku dokazujejo, ali pa se dokazujejo samo določena dejstva. Tožena stranka namreč stoji na stališču, da je listinske dokaze predložil tožnik, torej jih je poznal, zato ni bilo potrebno, da bi organ prosilcu predočil prevode listinskih dokazov (in nekonsistentnosti med njegovimi izjavami in prevodi, da bi se o njih lahko izrekel) pred izdajo odločbe.

112Vsa dejstva se res ne dokazujejo. Ne dokazujejo se dejstva, ki niso sporna, ki so splošno znana (2. odstavek 140. člena ZUP) in lahko se ne dokazujejo tudi tista dejstva, ki so organu znana ali izhajajo iz uradnih evidenc (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), ali ki jih zakon domneva (3. odstavek 165. člena ZUP). Dokazovati je torej treba tista dejstva, ki so v zadevi „sporna“, katera dejstva je treba dokazovati, pa „odloči uradna oseba, ki vodi postopek glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi“ (1. odstavek 165. člena ZUP). Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, „izvajali kot dokaz“ na osebnem razgovoru.

113Kadar niso izpolnjeni pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek in v tovrstnih azilnih zadevah postopek brez zaslišanja stranke ni dopusten (člen 14(2) Procesne direktive 2013/32/EU ter 38. člen ZMZ-1), in tožena stranka v konkretnem primeru tudi ni odločala v t.i. skrajšanem ugotovitvenem postopku, potem mora uradna oseba izpeljati poseben ugotovitveni postopek, ki ima po ZUP lahko različne modalitete. Po ZMZ-1 je glavna oblika posebnega ugotovitvenega postopka „osebni razgovor“, ki ga mora uradna oseba voditi na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine „predstavi celovito“ (1. odstavek 37. člena ZMZ-1), uradna oseba pa na osebnem razgovoru „ugotavlja razloge in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev“ (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1); ni pa osebni razgovor edino sredstvo ugotovitvenega postopka. Ugotovitveni postopek ni nujno omejen zgolj na osebni razgovor, kajti v postopku organ tudi preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi in z informacijami - splošnimi (8. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ-1) in specifičnimi (9. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ-1) - se prosilca tudi seznani pisno ali ustno pred izdajo odločbe in „prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij“ (22. člen ZMZ-1). Praviloma pa to vendarle poteka na osebnem razgovoru, kajti po določilu člena 15(3) Procesne direktive 2013/32/EU države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da „osebni razgovori potekajo v razmerah,“ ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo „celovito predstavijo“ in v ta namen po določbi člena 15(3)(c) Procesne direktive 2013/32/EU države članice med drugim „izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor.“

114V azilnem pravu EU po interpretaciji Sodišča EU izvajanje dokazov v povezavi z oceno (ne)verodostojnosti pomeni tudi to, da pristojni nacionalni organi v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin izjave prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusijo z zaslišanji.⁶ Izvajanje dokazov ter omenjeni „preizkus“ na zaslišanju je torej po naravi stvari in logično možen, učinkovit in dopusten po tem, ko je opravljen prevod relevantnih dokumentov, ne pa šele z izdajo odločbe (in brez sodelovanja stranke). Da se dokazi v azilnem postopku izvajajo na osebnem razgovoru, izhaja tudi iz interpretacije Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C.⁷

115Tolmač torej služi ustrezni komunikaciji med prosilcem (pooblaščencem) in uradno osebo tekom izvajanja osebnega razgovora in ta komunikacija poteka med njimi ne samo ustno, ampak tudi na podlagi listinskih dokazov, ki jih prosilec oziroma pooblaščenec predloži(ta) v postopku. Določba prvega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU nadalje pravi, da organ za presojo „med osebnim razgovorom“ zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve „elementov“, potrebnih za „čim popolnejšo utemeljitev prošnje“ v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU in to vključuje možnost podati pojasnilo glede „elementov“, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca.⁸

116Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov.⁹ To ni v skladu že z določbami 198. člena ZUP v zvezi z 1. odstavkom 189. člena ZUP ter določili 1. in 2. odstavka 139. člena in tudi ni v skladu z citiranim prvim stavkom 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU ter 2. odstavkom 6. člena ZMZ-1.

117Vendar pa to ni edini razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe. Drugi problem nezakonitosti izpodbijane odločbe je ta, da se listinski dokazi, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, sploh niso izvajali. To pomeni, da je tožena stranka, ker ni izvajala listinskih dokazov, ki jih je prevedla po osebnem razgovoru in pred izdajo odločbe, kršila določbe ZUP o izvajanju dokazov (1. odstavka 165. člena ZUP, 3. odstavek 145. člena ZUP v povezavi z 3. alinejo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1).

118Kršitev navedenih določb ZUP, vključno z 8. členom ZUP, je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Z dvema ali več dokaznimi sredstvi je sicer možno in zaželeno ugotavljati oziroma preverjati določeno sporno ali negotovo dejstvo, vendar pa je treba ta dokazna sredstva izvajati skupaj, ne pa v dveh različnih fazah postopka, pri čemer je pri eni stranka udeležena in sodeluje, pri drugi pa ne.

Obravnava tožbenega ugovora glede udeležbe in aktivnega sodelovanja stranke pri izvajanju dokazov:

119V ugotovitvenem postopku v azilnih zadevah ne gre zgolj za to, da prosilec lahko oziroma mora vsaj na osebnem razgovoru navesti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu poznana in ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, in da zgolj „predloži“ vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba (1. in 2. odstavek 21. člena ZMZ-1). Povsem razumljivo je, da prosilec v ugotovitvenem postopku (aktivno) sodeluje, zato da lahko pojasnjuje, dopolnjuje in se brani in ni namen ugotovitvenega postopka ta, da prosilec zgolj nekaj pove in predloži, tožena stranka mu postavi določena vprašanja, potem pa dokaze »izvaja« uradna oseba brez sodelovanja prosilca, stranka pa se z »izvedbo« dokazov seznani šele po izdaji odločbe, ko ji je ta vročena. Takšna praksa je napačna.

120Po določbi 1. odstavka 146. člena ZUP ima stranka „pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom varovane koristi“; stranka sme izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami in vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (2. odstavek 146. člena ZUP); uradna oseba pa mora stranki na ustni obravnavi ali izven nje to omogočiti (1. točka 3. odstavka 146. člena ZUP), kar med drugim vključuje, da stranka »sodeluje pri izvedbi dokazov« (3. točka 1. odstavka 146. člena ZUP) in da „se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče“ (5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP).¹⁰

121V dosedanji sodni praksi Vrhovno sodišče, pa tudi Ustavno sodišče in Upravno sodišče, niso izločili teh določb ZUP iz uporabe v azilnih postopkih. Nasprotno, v zadevi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017 (odst. 6) se na primer Vrhovno sodišče na začetku obrazložitve sklicuje na 9. člena ZUP v delu, ki določa, da je »treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo«.¹¹ V zadevi I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 pa Vrhovno sodišče celo izrecno pravi, da morajo biti v azilnem postopku spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če o tem v ZMZ-1 ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali ki bi določena procesna jamstva celo izključevale;¹² ob tem se Vrhovno sodišče opira na 146. člena ZUP tako v smislu pravice stranke, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi v smislu pravice stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče.¹³

122Slednjega stališča Vrhovnega sodišča ne gre razumeti tako, da mora pristojni organ, če namerava zavrniti prošnjo, pred sprejetjem odločbe zadevno osebo obvestiti o „predlagani odločitvi“¹⁴ v tem smislu, da jo seznani, da bo organ odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.¹⁵ To ne izhaja iz omenjene interpretacije Vrhovnega sodišča in tako tudi ni dopustno, glede na sodbo Sodišča EU v zadevi M.M., razlagati pravice do udeležbe, sodelovanja in seznanitve z uspehom dokazovanja iz 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP.

123Vendar pa tožnik ni zahteval in v tožbi ne uveljavlja, da bi moral biti seznanjen z uspehom dokazovanja v tem smislu, da bi bil seznanjen z razlogi za odločitev pred izdajo odločbe. Tožnik je v tožbi zahteval zgolj to, da bi bil njegov pooblaščenec seznanjen s prevodi pravno-relevantnih dokumentov in da bi bil pred izdajo soočen z nekonsistentnostmi, da bi jih lahko pojasnil ali odpravil, pa se to ni zgodilo. To pomeni, da je z izpodbijanima aktom tožena stranka kršila tudi določbe 1. odstavka, 2. odstavka 146. člena ter 1. in 3. točko 3. odstavka 146. člena ZUP; glede 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP pa sodišče to kršitev natančneje obravnava v naslednjem razdelku obrazložitve sodbe, kajti v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, kjer se Vrhovno sodišče opira na 5. točko 3. odstavka 146. člena ZUP, je šlo za nekonsistentnosti med izjavami prosilca in ravnanji ter za neprepričljivost prosilčevih izjav (majhna verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik). V predmetnem upravnem sporu pa je tožena stranka ugotovila tudi nekonsistentnosti med izjavami prosilca in listinskimi dokazi, ki jih je predložil prosilec, in se zato glede na dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča postavlja posebno vprašanje, ali je tožena stranka tudi glede teh nekonsistentnosti dolžna soočiti prosilca in mu dati možnost, da stvari pojasni pred izdajo odločbe, ali pa je ta element dokazne ocene že del končne presoje o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, pri čemer pa stranka seveda ne sodeluje.

Obravnava tožbenega ugovora glede pravice do soočenja z nekonsistentnostmi v »izjavah« prosilca kot element splošnega načela oziroma pravice do izjave (obrambe) v povezavi z 5. točko 3. odstavka 146. člena ZUP in 16. členom Procesne direktive 2013/32/EU:

124Sodišče v tem razdelku prehaja na razlago in uporabo sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. in nekaterih drugih sodb Sodišča EU v kontekstu obravnavanega upravnega spora in vprašanja o tem, ali bi moral biti tožnik soočen ne samo z nekonsistentnostmi v njegovih izjavah in ravnanjih (pritrdilen odgovor na to vprašanje izhaja že iz citirane prakse Vrhovnega sodišča), ampak tudi z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami in predloženimi in prevedenimi listinskimi dokazi ter informacijami o stanju v izvorni državi preden je izdana upravna odločba in da se o teh nekonsistentnostih lahko izreče pred izdajo upravne odločbe.

125Sodišče EU v zadevi M.M. omenja dve fazi upravnega postopka v zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin. Tožena stranka pa se pri opredelitvi teh dveh faz ugotovitvenega postopka v konkretnih okoliščinah primera sklicuje na določena stališča Vrhovnega sodišča (sprejeta do sklepa Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018) in na tej podlagi očitno izvaja prakso odločanja, po kateri uradni osebi ni potrebno soočiti prosilca z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami in listinskimi dokazi ali informacijami o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil v potrditev svojih navedb. Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017 bi sicer to prakso tožene stranke lahko odpravila. Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu I Up 262/2017 namreč pravico prosilca do soočenja z nekonsistentnostmi v tem smislu, da „če prosilec to zahteva, ga je tožena stranka dolžna seznaniti z dokazno oceno, to je z uspehom dokazovanja, saj mu nenazadnje to omogoča tudi eventualno predložitev še drugih dokazov“,¹⁶ opira na razmerje med ZMZ-1 in ZUP. To bi sicer lahko pomenilo, da že z vidika ZUP ni nobenega razlikovanja med procesnimi garancijami v situaciji, ko gre za nekonsistentnosti med izjavami prosilca, in procesnimi garancijami v situaciji, ko gre za nekonsistentnosti med izjavami in drugimi predloženimi dokazi s strani prosilca ali po uradni dolžnosti uporabljenimi informacijami o stanju v izvorni državi. Vendar pa je treba poleg razmerja med ZUP in ZMZ-1 pri razreševanju tega pomembnega pravnega vprašanja upoštevati tudi oziroma zlasti pravo EU. Zato Upravno sodišče v tem razdelku sodbe obravnavano pravno vprašanje, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, umešča še v pravila EU, ki pa jih je Vrhovno sodišče deloma obravnavalo v nekaterih predhodnih stališčih v zvezi z obravnavanim procesnim vprašanjem.

126Vrhovno sodišče na primer v sodbi v zadevi I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2016, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, izpeljuje, da uradni osebi ni treba izrecno opozoriti na neskladnosti med izjavami prosilke in informacijami o stanju v izvorni državi, s katerimi se je v danem primeru prosilka oziroma prosilec lahko predhodno seznanil(a) in je tudi podal(a) pisno izjavo in pripombe na te informacije, ker to ne izhaja iz členov 12(1)(d) in 16 Procesne direktive 2013/32/EU. Vrhovno sodišče v zadevi I Up 149/2016 pravi, da se 16. člen Procesne direktive 2013/32/EU „omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja.“¹⁷

127Upravno sodišče meni, da navedenih stališč Vrhovnega sodišča tožena stranka ne bi smela razumeti in uporabiti tako, kot da nikoli ni treba soočati prosilca z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami in dokazi, ki jih je prosilec predložil, saj se to v določenem primeru glede na specifičnosti dejstev posameznega primera,¹⁸ lahko izkaže za kršitev prava EU in to se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

128Omenjena stališča iz sodne prakse Vrhovnega sodišča niso povsem primerljiva s predmetnim upravnim sporom, kajti pri ugotavljanju spornih dejstev v konkretnem primeru, ali je tožnik strokovnjak za informacijsko tehnologijo in če je res v povezavi s tem tudi opravljal določena dela za NATO, za več ministrstev Afganistana in za ... podjetje, je tožena stranka ugotovila določena neskladja med njegovimi ustnimi izjavami in predloženimi listinskimi dokazi po tem, ko je te listine tožena stranka prevedla po opravljenem osebnem razgovoru in jih ni predočila tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu pred izdajo odločbe; ugotovila pa je tudi razloge za majhno verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik.

129Zato je za razrešitev obravnavanega upravnega spora in pravnega vprašanja bistveno bližje konkretnim okoliščinam tega primera in je zato bolj relevantno stališče in pravna interpretacija Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017, kjer Vrhovno sodišče potrdi stališče Upravnega sodišča, da je tožena stranka kršila pravico do izjave prosilca, ker ga ni soočila z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami v postopku pred slovenskimi organi in »odločbami madžarskih organov, ki jih je prevedla v svoji interni prevajalski službi, vendar prevodov ni vročala niti tožniku niti njegovim pooblaščencem«, čeprav se je po ugotovitvi Vrhovnega sodišča tožena stranka v odločbi na bistvenih mestih sklicevala ravno na prevode odločb madžarskih organov. »S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja.« Vrhovno sodišče je v tej zadevi upoštevalo tudi, da ni šlo za prevode tožnikovih izjav v omenjenih odločbah, ampak za povzetke. «Pomen izjav pa bi se lahko s prevodom po pritožničini interni prevajalski službi lahko tudi nekoliko spremenil«.¹⁹

130Razlaga, po kateri člen 16. Procesne direktive 2013/32/EU, ki je slovenski zakonodajalec niti ni prenesel v zakonsko ureditev, daje pravico samo do soočenja v primeru neskladja ali nekonsistentnosti med samimi izjavami prosilca ali med izjavami in ravnanji, nikoli pa tudi za primer nekonsistentnosti med izjavami in predloženimi dokazi, je lahko v tem slednjem omenjenem elementu v nasprotju s pravico do izjave in obrambe kot splošnim načelom prava EU. Vrhovno sodišče v omenjenih ali citiranih sodnih odločbah v zvezi s tem pravnim vprašanjem izhaja in uporablja jezikovno metodo razlage predpisa z določenim elementom sistematične metode razlage, ki jo podkrepi s sodbo Sodišča EU v zadevi M.M..

131Upravno sodišče bo tema dvema metodama dodalo še več elementov sistematične metode razlage, teleološko razlago, ki je glavna metoda razlage po pravu EU, v povezavi s kontekstualno metodo ter dejstvo, da razlaga sekundarnega prava EU ne sme biti v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.²⁰ V konkretnem primeru je to pravica do izjave oziroma obrambe kot splošno pravno načelo. Poleg sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. iz leta 2012, pa je potrebno upoštevati tudi novejši sodbi Sodišča EU v zadevah M. z dne 9. 12. 2017 in v zadevi Moussa Sacko z dne 26. 7. 2017. Kot nepogrešljivo vodilo pri izpeljavi pravilne razlage prava EU pa se je treba ozirati tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).²¹ Takšna celovita metoda razlage predpisa EU pa pripelje do drugačne razlage pravice do soočenja z nekonsistentnostmi med izjavami in drugimi dokazi ali informacijami o stanju v izvorni državi, kot jo zagovarja in na tej podlagi izvaja prakso odločanja tožena stranka tudi v izpodbijanem aktu.

132Določilo drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU pravi naslednje: »To vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca«.

133Tudi besedila drugih jezikovnih različic te direktive uporabljajo izraz, ki se lahko prevaja v slovenščino kot »izjave« (hr.: »izjavama«; it.: »dichiarazioni«; fr.: »déclarations«; šp.: »declaraciones«;«; nem.: »aussagen«; ang.: »statements«), čeprav bi bilo mogoče te izraze razumeti tudi v širšem pomenu kot nekaj, kar prosilec izjavlja bodisi ustno na zaslišanju ali pisno prek določenih listinskih dokazov, ki se nanašajo konkretno na njegova ravnanja/dejanja.

134Ta jezikovna metoda, ki govori v prid stališču tožene stranke, je deloma podprta z sistematično metodo, saj določili člena 4(2) in 4(3)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU razmejujeta med »izjavami« prosilca in »vso dokumentacijo, s katero razpolaga prosilec«, določilo člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pa pojma »izjave« in »drugi dokazi« razmejuje s tem, ko obravnava situacijo, ko vidiki »izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi.«

135Vendar pa ta sistematična metoda razlage samo delno in nezadostno podpira jezikovno razlago, ki jo zagovarja tožena stranka in jo je uporabila v konkretnem primeru. Dva druga elementa sistematične metode razlage in obravnavane prakse tožene stranke ne podpirata.

136Določilo člena 4(5)(c) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je ključno za izvajanje t.i. strukturnega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti, ki temelji na treh kriterijih (notranji in zunanji nekonsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal prosilec), uporablja samo izraz »prosilčeve izjave«, čeprav je nedvomno, da se uporaba vseh treh kriterijev v strukturni oceni (ne)verodostojnosti ne nanaša samo na izjave prosilca, ampak tudi na predložene dokumente in listinske dokaze ter informacije o stanju v izvorni državi. V tem kontekstu je pojem »izjave« prosilca nedvomno uporabljen kot splošen pojem za vse, kar je prosilec predložil in izjavil v postopku, kar bi lahko kazalo na to, da je tudi s pojmom »izjave« v drugem stavku 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU zakonodajalec mislil oziroma da je ta pojem treba razlagati kot splošen pojem za vse, kar prosilce predloži ali zagovarja v postopku in da ga ne gre razlagati ozko samo v tem smislu, kaj je ustno ali pisno izjavil.

137Ker se obravnavani stavek v 16. členu Procesne direktive 2013/32/EU začne z besedno zvezo »to vključuje«, ni nobenega dvoma, da je treba drugi stavek določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU razlagati v tesni navezavi na prvi stavek tega določila, ne pa ločeno od njega. Prvi stavek tega določila pa pravi: »Organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se prosilcu da ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU.« Ta standard oziroma zagotovilo za »čim popolnejšo utemeljitev prošnje« ter da se predstavijo vsi „potrebni elementi“ postavlja pod velik vprašaj pravilnost razlage, ki jo zagovarja tožena stranka, in po kateri naj bi zakonodajalec EU, ki sicer cilja na »čim popolnejšo utemeljitev prošnje«, iz procesne garancije, zaradi katere mora biti prosilec soočen z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami (in ravnanji), izključil možnost soočenja z nekonsistentnosti med izjavami prosilca in dokazi, ki jih je prosilec predložil.

138V tej smeri drugačne razlage, kot jo uporablja tožena stranka, gre tudi določilo člena 15(3) (v povezavi z uvodno izjavo št. 16), Procesne direktive 2013/32/EU, ki državam članicam nalaga obveznost, da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da »razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo.« V namen celovite predstavitve prošnje pa je zakonodajalec EU med drugim predpisal, da je treba zagotoviti, da je oseba, ki vodi razgovor, usposobljena, da upošteva osebne in splošne okoliščine, vključno s kulturnim poreklom, ranljivostjo prosilca idr. Glavni namen te določbe je prav gotovo ta, da cilja na »usposobljenost uradne osebe«, ne pa na to, do kam seže pravica do izjave in obrambe prosilca. Vendar pa je tu zveza z namenom drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU - četudi posredna - zelo močna, na kar nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se je Sodišče EU v zadevi M.M. v delu, kjer pravi, da mora pristojni organ omogočiti osebni razgovor v razmerah, ki zadevni osebi omogočajo, da predstavi »vse razloge za to prošnjo«, tudi sklicevalo na določbo takrat veljavnega člena 13(3) Procesne direktive 2005/85/ES, ki ustreza določilu člena 15(3) Procesne direktive 2013/32/EU. To je razumljivo, kajti upoštevanje osebnih in splošnih okoliščin v zvezi s prošnjo ter kulturnega porekla v povezavi z usposobljenostjo uradne osebe za vodenje razgovora pomeni tudi to, da se mora uradna oseba, ki vodi razgovor, zavedati možnosti napak, poenostavljanj in tudi nesporazumov v zvezi s prevajanjem, saj prosilec in uradna oseba ne uporabljata istega materinega jezika, kakor tudi ne tolmač, in da lahko velike razlike v socialnem in kulturnem poreklu, navadah, običajih, političnem sistemu in antropološkem okolju, iz katerega prihaja prosilec, in v katerem odloča uradna oseba, in posledično tudi nepoznavanje in nerazumevanje tega okolja s strani uradne osebe, v določenih primerih zahtevajo vsaj en krog razčiščevanj oziroma pojasnjevanj morebitnih neskladij ali (ne)verjetnosti zatrjevanih dejstev zato, da bi bila prošnja »celovito predstavljena«. V tej fazi gre namreč zaradi razčiščevanja morebitnih nesporazumov, nerazumevanja relevantnega socialnega okolja, navad, običajev praks v državi, od koder prihaja tožnik, in zaradi možnih napak pri prevajanju, še vedno za ugotavljanje dejstev in okoliščin v smislu t.i. prve faze postopka po sodbi Sodišča EU v zadevi M.M.²² in ne že za izvajanje končne dokazne ocene. Podatki oziroma dokazi ali informacije o izvorni državi morajo biti namreč natančni, ažurni, celoviti.²³ To je še vedno faza, v kateri se ugotavlja, »kaj lahko pomeni dokaz« in s katerim dokazom je mogoče utemeljiti prošnjo, in ga je zato treba izvesti.²⁴ Zato je to faza, v kateri sodeluje oziroma mora sodelovati prosilec. Faza postopka, v kateri prosilec ne sodeluje, pa je »presoja posledic, na katere je treba sklepati iz dokazov«, predloženih v utemeljitev prošnje in sicer tako, da se ugotovi, »ali dokazi dejansko izpolnjujejo potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite«.²⁵

139Tožnik ne zahteva v tožbi, da bi sodeloval pri ocenjevanju, ali dokazi izpolnjujejo potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ampak da bi sodeloval pri razčiščevanju pravno-relevantnega dejanskega stanja oziroma pri izvajanju dokazov, da bi lahko pred izdajo odločbe podal celovito in natančno opredelitev dejanskega stanja. Sodbo v zadevi M.M. in razmejitev med dvema fazama postopka je treba razlagati in razumeti v povezavi s kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi A B C, iz katere jasno izhaja, da »se izjave in listinski ter drugi dokazi prosilca preizkusijo z zaslišanji«.²⁶ Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je torej po naravi stvari del izvajanja dokazov; ali je to soočenje v konkretnem primeru nujno, pa je lahko odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera, saj pravica do izjave kot splošno pravno načelo ni absolutna pravica, kar bo sodišče podrobneje utemeljilo v nadaljevanju te sodbe.

140To razlago, ki gre v smeri ugotovitve o nezakoniti razlagi in uporabi določbe drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU s strani tožene stranke v tem primeru, je treba na podlagi sistematične in teleološke metode razlage povezati še z uvodno izjavo št. 21 Procesne direktive 2013/32/EU. Ta namreč pravi, »če lahko prosilec navede tehtne razloge, odsotnost dokumentov ali uporaba ponarejenih dokumentov sami po sebi ne bi smeli pomeniti samodejne uporabe postopka na meji ali pospešenega postopka«. Če je torej zakonodajalec EU predpisal, da mora prosilec imeti možnost, da pojasni, zakaj je uporabil ponarejene dokumente, potem je malo verjetno, da je zakonodajalec z določbo drugega stavka 1. odstavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU hotel izključiti možnost, da prosilca pojasni nekonsistentnosti med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi pred izdajo odločbe. Poleg tega je zakonodajalec EU v določbah členov 4(5)(b) in (d) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU predpisal, da mora prosilec imeti možnost, da poda zadovoljivo razlago, zakaj ni predložil določenih ustreznih elementov ali zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to bilo mogoče, kar se nanaša na različne vidike nekonsistentnosti med izjavami in ravnanji. Zato tudi ta vidik sistematične metode razlage ne govori v prid razlagi določila drugega stavka 1. odstavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, kot jo zagovarja tožena stranka.

141V povezavi s sistematično in teleološko razlago tudi ni logično, zakaj bi imel tisti prosilec, ki predloži tudi določene dokumente ali listinske dokaze v t.i. prvi fazi ugotovitvenega postopka, manjša procesna zagotovila glede pravice do izjave oziroma obrambe, kot tisti prosilec, ki v postopku poda le ustne izjave, čeprav gre v obeh primerih lahko za povsem istovrstne razloge za neskladja, kot so nesporazumi, napaka v prevajanju ali nepoznavanje specifičnega socialno-kulturnega okolja, od koder prihaja prosilec. S tem Upravno sodišče prehaja na odločilni del (kontekstualne) razlage drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, to je z vidika pravice do izjave oziroma obrambe kot temeljne pravice oziroma splošnega načela v pravu EU.

142Z vidika metode razlage določbe drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri določba sekundarnega prava EU ne sme biti v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, je treba uporabiti naslednja stališča Sodišča EU. V zvezi s to metodo razlage sta po stališču Sodišča EU v zadevi M.M. bistveni pravica do dobrega upravljanja, ki velja za upravne organe (mutatis mutandis člen 41. Listine EU o temeljnih pravicah), in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki velja za sodišča (47. člen Listine EU o temeljnih pravicah).²⁷ Tožena stranka pri uporabi določila drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU ni upoštevala, da Sodišče EU v zadevi M.M. pravi, da ima pravica do izjave »zelo širok obseg« (in ne morebiti ozek obseg – opomba Upravnega sodišča) v pravnem redu Unije, pri čemer Sodišče EU šteje, da »se mora ta pravica upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj« in da je »treba to pravico spoštovati, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno.«²⁸ To se ne ujema s stališčem tožene stranke, ki oži obseg procesne garancije iz drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, še posebej, ker iz sodbe v zadevi M.M. izhaja tudi, da za možnost ali potrebo po soočenju z določenimi nekonsistentnostmi med izjavami prosilca in predloženimi dokazi ni nujno, da je zakonodajalec EU to obveznost ali procesno garancijo izrecno predpisal. Če je ni izrecno predpisal, ne pomeni, da jo je izključil. Sodišče EU nadalje pravi, da ta pravica zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da »koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločitve, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese«.²⁹ Iz tega izhaja, da mora imeti stranka zaradi pravice iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah možnost (pravico), da se učinkovito in koristno brani že v upravnem postopku in ne šele v upravnem sporu; v upravnem sporu ima stranka to isto pravico na podlagi druge določbe, in sicer 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Navedena pravica do izjave pomeni, kot pravi Sodišče EU, da mora »upravni organ« (in ne šele sodišče v sodnem postopku– opomba Upravnega sodišča) ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti“.³⁰

143Po stališču Sodišča EU v novejši zadevi M. standard »polnega poznavanje dejstev«, na podlagi česar pristojni organ lahko odloči o prošnji, v zvezi s pravico do izjave stranke, pomeni, da mora prosilec imeti možnost, da »podrobno navede svoja stališča glede elementov, ki jih mora pristojni organ upoštevati, in da – če meni, da je to koristno – navede informacije ali stališča, ki so drugačni od tistih, ki jih je v okviru obravnave prošnje za azil že predložil.«³¹ K polnemu poznavanju dejstev prispevajo informacije in dejstva, s katerimi se organ seznani pri osebnem razgovoru,³² in stranka mora imeti možnost, da »navede svoja stališča o presoji, ki jo je organ, pristojen za odločitev o njegovi prošnji za azil, opravil v zvezi s temi informacijami ali dejstvi“.³³ Brez dvoma so s to »presojo, ki jo organ opravi v zvezi z informacijami in dejstvi«, lahko mišljene tudi nekonsistentnosti med izjavami in predloženimi dokazi.

144Zelo konkretno se je Sodišče EU o pravici do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku izreklo že v zadevah Boudjlida in Mukarubega, ki se nanašata na upravno odločanje v postopku vračanja nezakonitih migrantov. V zadevi Boudjlida je tribunal iz Francije med drugim postavil vprašanje, ali pravica iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah vključuje pravico, da se seznani stranko z vsemi dejstvi, ki se ji očitajo v zvezi s pravico do prebivanja, in da svoja stališča ustno ali pisno izrazi po poteku zadostnega časa za razmislek.³⁴ Poleg tega, kar je Upravno sodišče v zvezi s to pravico (do izjave ali obrambe) navedlo v zgornjih odstavkih že na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi M.M., in je v zadevi Boudjlida Sodišče EU vse to še enkrat ponovilo, a je temu glede na specifično vprašanje tribunala iz Francije, ki je relevantno tudi za obravnavani primer, Sodišče EU dodalo, da ta pravica pomeni, da »lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje določbe ali njeno določeno vsebino«.³⁵ To pa ne pomeni, da mora pristojni organ stranko pred zaslišanjem v zvezi s sprejetjem odločbe »obvestiti, da namerava zoper njega sprejeti odločbo o vrnitvi, da mu mora predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek, preden poda svoja stališča, ampak tako, da mora biti temu državljanu omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje o nezakonitosti svojega prebivanja in razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče v skladu z nacionalnim pravom utemeljiti, da navedeni organ ne sprejme odločbe o vrnitvi.«³⁶ Vendar je treba poudariti /…/ da je treba dopustiti izjemo v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.«³⁷ V takem (izjemnem) primeru pa mora torej organ stranki tudi posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo (dokazno oceno) in mu dovoliti rok za razmislek tudi, da morebiti dobi določena potrdila za svoje trditve.

145Poleg navedenega je pomembno še stališče Sodišča EU, da kadar pravo Unije ne določa niti pogojev, v katerih je treba zagotoviti spoštovanje pravice nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav do obrambe, niti posledic kršitve te pravice, določi te pogoje in te posledice nacionalno pravo, pod pogojem, da so ukrepi, sprejeti v zvezi s tem, enaki tistim, ki so jih deležni posamezniki v primerljivem položaju po nacionalnem pravu.³⁸ Po pravu v Republiki Sloveniji ima stranka pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka 1. odstavka 146. člena ZUP) in da „se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče“ (5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP).³⁹ To pomeni, da tudi zaradi načela ekvivalentnosti v pravu EU tožena stranka ne sme razlagati določbe drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, kot da le ta določba v vsakem primeru in vedno izključuje možnost stranke, da je soočena z nekonsistentnostmi med njenimi izjavami in dokazi, ki jih je predložila za potrditev svojih izjav, pred izdajo upravne odločbe, češ da so te nekonsistentnosti že del končne dokazne ocene. Dejstvo, da ima stranka možnost izpodbijati odločitev v upravnem sporu ne pomeni, da ji zgoraj opredeljeni obseg pravice do izjave in obrambe ne pripada že v upravnem postopku. To namreč zahteva samostojna pravica do dobrega upravljanja, ki se nanaša na upravni postopek.

146Sodišče EU je v obeh omenjenih zadevah Boudjlida in Mukarubega v nadaljevanju povzetih in citiranih splošnih stališč glede pravice do izjave prešlo tudi v analizo izvedbe pravice do izjave v konkretnih dveh primerih in tega ni prepustilo nacionalnim sodiščem, in je v obeh zadevah na podlagi tega, kaj je pristojni organ vprašal stranko in s čim je bila stranka seznanjena, o čem je lahko dala pojasnila, zaključilo, da je stranka v obeh primerih ustrezno, koristno in učinkovito izrazila svoje mnenje in da pravica do izjave ni bila kršena oziroma da je bila popolnoma spoštovana.⁴⁰ Pravica do izjave po pravu EU, ko se uresničuje v upravnem postopku, namreč ni absolutna v tem smislu, da ne bi mogla biti omejena.⁴¹

147Na tem mestu je treba opozoriti, da gre zgolj za navidezno razliko v stališčih Sodišča EU glede neabsolutnosti pravice do izjave in Vrhovnega sodišča RS o tem, da kršitev pravice do izjave pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Neabsolutnost pravice do izjave oziroma obrambe v smislu stališč Sodišča EU pomeni, da ne gre za absolutno zavarovano človekovo pravico kot splošno pravno načelo prava EU. Pravica do izjave je lahko omejena, če omejitev dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in če glede na želeni cilj ne pomeni pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice.⁴² Pri obravnavanju sorazmernosti posega oziroma omejitve pravic do izjave je treba upoštevati, da je že zakonodajalec EU predpisal, da interes po hitrem odločanju o prošnjah ne sme poseči v »ustreznost in celovitost obravnave«, ki je v teku.⁴³ Poleg tega tudi seznanitev tožnika z razlikami med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi, kot te razlike vidi tožena stranka, ne bi pomenila nepotrebnega obnavljanja zaslišanj in zavlačevanja postopka,⁴⁴ ampak lahko zadošča že en krog razčiščevanj spornih dejstev znotraj istega osebnega razgovora. Po pravu EU posledica kršitve pravice do izjave oziroma obrambe ni vedno ugotovitev nezakonitosti in odprava upravne odločbe, ampak je treba preveriti, ali bi lahko imel glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so specifične za obravnavano zadevo, zadevni upravni postopek drugačen rezultat, ker bi stranka lahko uveljavljala elemente, ki bi utemeljevali odpravo sporne odločitve.⁴⁵

148V bistvu enako velja tudi za t.i. pojem „absolutne bistvene kršitve določb postopka“ po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, o čemer govori Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 262/2017. Vrhovno sodišče v tej zadevi namreč pravi, da kršitev dolžnosti seznanitve stranke z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče iz 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP pomeni bistveno kršitev določb postopka v smislu 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in da gre zato za kršitev, „ki se ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh v postopku.“⁴⁶ Kršitev pravice do izjave z vidika ZUP se namreč ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh postopka, potem ko sodišče predhodno ugotovi oziroma oceni, ali stranka ni bila soočena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, ne pa s katerimi koli dejstvi in okoliščinami, tudi upoštevajoč argumente, ki jih tožnik ob pomoči svetovalca za begunce navaja v tožbi. Določbo 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP je namreč treba uporabljati skupaj z določilom 4. odstavka 146. člena ZUP, ki pravi, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden, ne da strani možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, „ki so pomembne za izdajo odločbe.“ Tudi določba 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ki opredeljuje bistvene kršitve določb postopka, določa, da se v vsakem primeru za takšno kršitev šteje, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, „pomembnih za izdajo odločbe.“ Razlika med stališčem Sodišča EU in Vrhovnim sodiščem RS glede (ne)absolutnosti kršitve pravice do izjave, je torej zgolj navidezna oziroma jo Upravno sodišče ne vidi.

149Na koncu tega dela izpeljave interpretacije drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU mora sodišče vključiti še vidik upoštevanja sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s standardi ocene (ne)verodostojnosti v zvezi z določilom 3. člena EKČP, ki so uveljavljeni od leta 2007 in so relevantni tako z vidika pogojev za status begunca, kot tudi pogojev za subsidiarno zaščito glede na dejstvo, da so ti pogoji v Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU v pretežni meri vezani na varstvo najbolj temeljnih človekovih pravic.

150ESČP v sodbi Velikega senata v zadevi J. K and Others v. Sweden svojo dolgoletno in ustaljeno sodno prakso na tem področju povzema tako, da pravi, da zaradi specifične situacije, v kateri se dostikrat znajdejo prosilci za azil, je pogosto nujno pri oceni kredibilnosti njihovih izjav in dokumentov, ki jih predložijo, v dvomu odločiti v korist prosilca. Vendar, ko je predložena takšna informacija, za katero je mogoče reči, da močni razlogi govorijo proti njeni resničnosti oziroma točnosti, mora posameznik podati zadovoljivo razlago za netočnosti v teh navedbah.⁴⁷ To pa pomeni, da mora tudi dobiti možnost, da se o določeni nekonsistentnosti izreče, pri čemer razumljivo ESČP ne razlikuje med nekonsistentnostmi znotraj izjav prosilca ali med izjavami in drugimi dokazi ali informacijami o stanju v izvorni državi. ESČP gre pri tem celo tako daleč, da navede, da je deljena obveznost („shared duty“) prosilca in uradne osebe, da „ugotovita in ocenita“(„to ascertain and evaluate“) vsa relevantna dejstva v azilnem postopku.⁴⁸

151Ker tožena stranka tožnika ni soočila z nekonsistentnostmi, ki jih je ugotovila med njegovimi izjavami in listinskimi dokazi, ki jih je predložil tožnik, ki jih je brez dvoma treba šteti za pomembna dejstva in okoliščine za ugotovitev, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, je napačno uporabila določbo drugega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in je kršila določbo 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP in 4. odstavka 146. člena ZUP v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1.

152Čeprav že obravnavane in ugotovljene kršitve določb o tolmačenju, izvajanju dokazov in aktivnem sodelovanju stranke v dokaznem postopku zadoščajo za odpravo odločbe in vrnitev v ponovni postopek, zaradi učinkovitosti vodenja nadaljnjega postopka sodišče v naslednjem razdelku opozarja tudi nekatere bistvene pomanjkljivosti in napake v izvedbi same ocene (ne)verodostojnosti, ki dodatno utemeljujejo oceno sodišča, da so bile kršitve glede tolmačenja, prevajanja dokumentov, izvajanja dokazov takšnega značaja, da jih je potrebno odpraviti v ponovljenem upravnem postopku.

Uporaba t.i. strukturnega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti⁴⁹ v konkretnem primeru:

153Zakonodajalec EU je v povezavi z načelom prava EU o procesni avtonomiji držav članic v določilu člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU predpisal, da lahko države članice uredijo načelo, po katerem je dolžan prosilec prošnjo utemeljiti, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji iz petih alinej tega člena.

154Slovenski zakonodajalec je prenesel to določbo v ZMZ-1 na tak način, da je določil, da „kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane okoliščine“ iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, ki so identične petim alinejam iz člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je dokazno oceno v odločilnem delu oprla na tri okoliščine in sicer iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob tem se je tožena stranka v konkretnem primeru v največji meri oprla na kriterij „verjetnosti“, ali so se relevantni dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik (tretji kriterij v strukturni oceni neverodostojnosti) in na kriterij „skladnosti“ tožnikovih izjav in predložene dokumentacije oziroma dokazov (prvi kriterij - notranja nekonsistentnost); v manjši meri pa se je oprla na kriterij „nasprotovanja dostopnim specifičnim in splošnim informacijam“ (drugi kriterij - zunanja nekonsistentnost). Tožena stranka je na te tri splošno sprejete kriterije za oceno (ne)verodostojnosti oprla odločitev, čeprav v predmetni zadevi ni šlo za situacijo, ko tožnik za svoje izjave o preteklih historičnih dogodkih, ki naj bi se zgodili v povezavi z nevarnostjo preganjanja, ni predložil nobene dokumentacije oziroma dokazov.

155Nasprotno, tožnik je predložil neobičajno veliko dokaznih in drugih dokumentiranih listin, a je tožena stranka uporabila 3. odstavek 21. člena ZMZ-1 in naredila oceno njegove (ne)verodostojnosti, kot da ne bi predložil nobenega dokaza. To sicer ni že samo po sebi kršitev določila 3. odstavka 31. člena ZMZ-1 oziroma določila člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Upravno sodišče je namreč že zavzelo stališče,⁵⁰ da so trije strukturni elementi oziroma kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb in nanje vezani procesni standardi lahko v določeni meri uporabljivi tudi v primerih, ko prosilec predloži določene listinske dokaze, saj imajo lahko tudi listinski dokazi različno dokazno vrednost. V bistvu je tožena stranka v predmetni dokazni oceni zavrnila vsakršno dokazno vrednost vseh predloženih listinskih dokazov; dokazno vrednost tistih, ki jih sicer konkretno ni obravnavala, pa je zavrnila implicitno – sodišče predpostavlja, da je tožena stranka to storila v okviru koncepta splošne neverodostojnosti tožnikovih navedb.

156Tožena stranka začenja oceno neverodostojnosti tožnikovih navedb z vidika kriterija (strukturnega elementa) notranje nekonsistentnosti in v zvezi s tem na strani 11 izpodbijane odločbe ne sprejema verodostojnosti štirih potrdil o „opravljenih usposabljanjih s področja informatike“⁵¹ in v zvezi s temi listinami dodaja vidik tretjega kriterija (strukturnega elementa) za oceno (ne)verodostojnosti in sicer, da je malo verjetno, da bi tožnik obiskoval omenjeno usposabljanje že v času srednje šole.

157V zvezi s to ugotovljeno nekonsistentnostjo sodišče najprej pripominja, da iz dokazne ocene tožene stranke ni razvidno, kateri element znotraj pravne opredelitve statusa begunca naj bi tožnik z navedenimi štirimi potrdili dokazoval. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, ali je tožena stranka s tem delom dokazne ocene želela utemeljiti, da tožnik sploh ni usposobljen za področje informacijske tehnologije, ali pa je morda hotela pokazati na tožnikovo splošno neverodostojnost glede njegovih navedb in predloženih dokazov; vsekakor pa ni iz odločbe razvidna smiselna povezava med neverodostojnostjo štirih potrdil o tožnikovem usposabljanju v obdobju od 2006 do 2008 in pravno relevantnim vprašanjem, ali je tožnik delal za afganistansko vojsko, vlado oziroma za ameriško-kanadsko podjetje. Predloženi dokazi v upravnem postopku pa morajo biti vedno v funkciji dokazovanja določenega pravno-relevantnega dejstva (1. odstavek 164. člena ZUP⁵²). Tožena stranka sicer na začetku tretjega odstavka na strani 11 izpodbijanega akta, kjer začenja obravnavati kriterij notranje nekonsistentnosti, pravi, da so izjave „glede njegove zaposlitve za tuje podjetje, preko katerega je opravljal dela za afganistansko vojsko“ izrazito nasprotne. Vendar pa štiri potrdila, ki jih je predložil tožnik o usposabljanju na področju informatike v obdobju od leta 2004 do 2006, niso odločilna za vprašanje, ali je tožnik štiri leta kasneje, to je leta, 2010 delal za Z. podjetje C. s sedežem v K., kar pa je ena ključnih okoliščin, ki lahko po obravnavanih informacijah UNHCR o stanju v izvorni državi tožnika postavlja v posebej tvegan varnostni položaj.

158Po njegovih dokaj natančnih navedbah v zapisniku o osebnem razgovoru z dne 21. 9. 2016 (str. 4) je bil tožnik zaposlen v telekomunikacijskem centru divizije (korpus) št. ... z imenom C.K., ki je bil lociran v mestu M. v provinci Paktiya in je to delo opravljal približno 6 mesecev. Nato je bil po njegovih navedbah 1 mesec ali 2 zaposlen na Ministrstvu za ... v Kabulu, potem pa so ga premestili v Herat v divizijo (corpus) št.... N., kjer je delal do takrat, ko naj bi ga zajeli talibani.⁵³

159Zato je prva neustreznost v dokazni oceni tožene stranke ta, da iz nje ni razvidno, zakaj so štiri potrdila o usposabljanju na področju informatike v obdobju od leta 2004 do 2006 za toženo stranko tako (zelo) pomembna. V obdobju, na katero se nanašajo štiri potrdila o usposabljanju na področju informatike, tožnik sploh še ni bil preganjan, kajti v tem obdobju naj bi bil ogrožen njegov oče in preko njega tožnikova družina, ker naj bi tožnikovega očeta talibani po njegovi 35 letni karieri v varnostni državni službi, ko je bil povezan tudi z ubitim predsednikom Nadjibullahom, hoteli neuspešno rekrutirati. V nasprotju s tem je v tej zadevi vendarle bistveno, ali je od leta 2010 naprej v nekem obdobju tožnik delal za afganistansko vlado in je bil plačan s strani ameriško-kanadskega podjetja, ali ne. To je namreč tista okoliščina, ki tožnika lahko umešča v krog potencialno posebej ogroženih ljudi v Afganistanu glede na dejstva iz poročila UNHCR z dne 19. 4. 2016 o usmeritvah pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za status begunca za Afganistan. V tem poročilu je navedeno, da med možne tvegane profile spadajo posamezniki, ki veljajo za podpornike vlade in mednarodnih sil in ki naj bi bili sistematično napadani s strani talibanov in drugih protivladnih elementov (t.i. AGE). V okviru ocene o (ne)verodostojnosti je treba namreč razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in nepomembnimi nekonsistentnostmi.

160Tožnik je poleg z omenjenimi štirimi potrdili svoje specialno znanje na področju informacijske tehnologije, na katerem naj bi temeljila njegova zveza in delo za afganistansko vojsko, dokazoval s številnimi drugimi listinami, kot na primer: s potrdilom Microsofta o uspešno zaključenem programu usposabljanja; s potrdili Nacionalnega izobraževalnega inštituta iz leta 2006, s potrdilom Inštituta za informacijsko tehnologijo Afganistana iz junija 2008 in s potrdilom M. da je med 2006 in 2008 usposabljal druge osebe na področju informacijske tehnologije. V tej zvezi na strani 11 tožena stranka tudi ne more verjeti, da je prosilec med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007 delal kot strokovnjak informacijske tehnologije na Ministrstvu za ..., katerega potrdilo je priložil. Zakaj tožnik določenih del za Ministrstvo za ... ne bi mogel opravljati kot 18 letnik, ki je v takratnem obdobju že izvajal usposabljanja na področju informacijske tehnologije, četudi je obiskoval ... High School, in zakaj ne bi mogel leta 2008 oditi na študij v Pakistan, in potem končati študij na Amani High School leta 2010, iz dokazne ocene ni razvidno.

161Kot že tolikokrat poprej Upravno sodišče ponovno poudarja, enako kot svari tudi pravna doktrina pred percipiranjem verjetnosti obstoja okoliščin z vidika „domače“ perspektive,⁵⁴ in kar poudarja sodna praksa v nekaterih drugih državah, da „inherentna možnost“, da so se ali se niso mogli dogodki odvijati tako, kot trdi stranka, je sicer zelo koristna metoda ocenjevanja dejstev v domačih sporih, a je ta metoda „nevarna“ in „celo povsem neprimerna v azilnih zadevah.“ Na azilnem področju je namreč večina dokazov je povezanih z oddaljeno družbo in njenimi običaji ter okoliščinami, ki se močno razlikujejo od izkušenj z izvajanjem dokaznih ocen v domačih sporih. Zelo verjetno je, da imajo družbe, ki so jih zapustili prosilci za mednarodno zaščito, povsem druge značilnosti in probleme, ki so za odločevalce oziroma ocenjevalce teh dejstev v državah članicah EU večinoma povsem nepoznani.⁵⁵ Sklicevanje tožnika oziroma omemba kraja M. v pogodbi, ki naj bi se nahajal v provinci Paktya, je za toženo stranko precej nenavadno, ker je tožena stranka ugotovila, da gre dejansko za kraj M. v Paktiki. Da gre pri tej majhni razliki v imenu dejansko lahko za napako v zapisu, tožena stranka neupravičeno ni pomislila in je dala tej razliki preveliko težo.

162Nadalje sodišče pripominja, da je tožnik zaposlitev za ameriško-kanadsko podjetje in delo v vladnih službah utemeljeval in dokazoval tudi z drugimi listinami, kot na primer: s priporočilom mentorja iz divizije št. ... z dne 6. 10. 2010; z zahvalo Ministrstva za ... Afganistana za sodelovanje v enoti N. ...; z informacijami o podjetju C.; z zahvalo za delo podpiranja afganistanske vojske (Operation Enduring Freedom); s potrdilom o delu v diviziji ... (...). Vse te listine tožena stranka sicer omenja na strani 9, vendar jih iz nepojasnjenega razloga ne upošteva v celoviti dokazni oceni o tem, ali je mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da je delal za omenjeno tuje podjetje, kar ga uvršča med posebej tvegane profile z vidika pogojev za status begunca. Za tožnika je L.L. 6 mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe toženi stranki tudi posredoval informacije o stanju v izvorni državi v slovenskem prevodu o tem, kaj pomeni divizija št. ... v afganistanski vojski, ki je bila opremljena z NATO vojaško opremo. Iz odločbe izhaja sicer, da je tožena stranka preučila to poročilo (omenjeno v opombi št. 30 na strani 19 izpodbijane odločbe), a je ugotovila, da tega poročila ni mogoče povezati s prosilčevim primerom. Zakaj te informacije ni mogoče povezati s tožnikovim primerom, iz odločbe ni razvidno, čeprav bi šlo za obravnavo drugega kriterija ocene (ne)neverodostojnosti – to je zunanje (ne)konsistentnosti. Zakaj tožena stranka zunanje (ne)konsistentnosti glede tožnikovih trditev o diviziji št. ... in omenjenim poročilom ni vključila v dokazno oceno, iz odločbe ni razvidno, a je to pomembno. V oceni (ne)verodostojnosti, ki mora biti celovita, je treba upoštevati tako elemente, ki govorijo v prid, kakor tudi elemente, ki govorijo proti neverodostojnosti, kajti odločanje upravnega organa o prošnji za mednarodno zaščito mora biti objektivno.⁵⁶

163Nadaljnji problematični vidik v dokazni oceni tožene stranke je v tem, da je tožnik podal zelo natančne opise o tem, kako je potekal njegov delovni dan, kako so bili delovni prostori zavarovani in kako je vanje lahko vstopal (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru), navedel je številko „serverja“, ime najbližjega sodelavca, ki je imel podobna pooblastila, opisal je razliko v njunih pooblastilih, navedel je njegov službeni elektronski naslov, ime njegovega nadrejenega, vsebino delovne pogodbe (str. 6-7 zapisnika o osebnem razgovoru). Tem neobičajno natančnim opisom relevantnih okoliščin v afganistanskem aparatu prisile tožena stranka ne oporeka z vidika (ne)verodostojnosti, vendar jih ne vključuje v dokazno oceno, čeprav je eden od dejavnikov, ki vplivajo na tretji strukturni element oziroma kriterij (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot opisuje prosilec), stopnja natančnosti v opisih okoliščin, ki so relevantne z vidika pogojev za mednarodno zaščito.

164Na strani 11 tožena stranka izpostavlja tudi slovnične napake listinah, kjer je zapisano „S.,“ namesto „Institute S.“ ter imena ..., ... in ... ter „date inupto“ namesto s presledkom „up to“ in napačno pisanje velikih začetnic. Tožena stranka meni, da bi resna ustanova, ki se ukvarja z izobraževanjem, to napako nemudoma odpravila. Ali to drži tudi za pakistanske, indijske ali afganistanske razmere, tožena stranka ni upoštevala, tožnik pa je te napake in nedoslednosti v tožbi pojasnjeval s površnostjo predmetnih institucij.

165Tudi v tretjem odstavku na strani 12 tožena stranka referenčno pismo ... očitno ocenjuje skozi njena razumevanja in pričakovanja glede delovnega razmerja in izobraževanja brez nujne povezave z lokalnimi in specifičnimi okoliščinami notranjega oboroženega spopada v Afganistanu, zato ni jasno, zakaj ne bi moglo biti to referenčno pismo, izdano dne 6. 10. 2010 v zvezi z „delom“ tožnika od maja 2008 na področju podpore informacijski tehnologiji („IT Support“), čeprav je takrat še opravljal srednjo šolo, a je bil že star od 20 do 22 let. Tudi glede zahvalnega pisma NATA z dne 23. 2. 2010, tožena stranka smatra njegovo vsebino, kot da je bil tožnik zaposlen pri NATO. Vendar se to zahvalno pismo, ki naj bi ga podpisala major in kapetan vojske ZDA, nanaša na tožnikovo podporo afganistanski vojski in državi Afganistan. Zahvalno pismo je izdano v okviru NATO-ve misije usposabljanja in prenosa varnostnih nalog na afganistanske enote. Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da je že v obdobju med 2006 in 2008 usposabljal druge osebe na področju informacijske tehnologije, za kar je dobil referenčno pismo M., verodostojnost zahvalnega pisma NATA ni neverjetna. Tudi v zahvalnem pismu ..., ki je po vsebini istovrstno zahvalnemu pismu NATO, je tožena stranka pravilno zaznala napako v besedi „Heart“, ki bi morala biti zapisana kot Herat“ (provinca Afganistana), vendar sta podpisnika tega pisma Afganistanca in ne oficirja ameriške vojske. Zakaj je potrdilo, ki naj bi se nanašalo na delo tožnika v ... diviziji napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu nadzor izvajale italijanske enote NATO, tožnik v zvezi s tem na osebnem razgovoru ni dobil priložnosti, da bi to pojasnil. Tožnik je dobil priložnost, da te nekonsistentnosti pojasnjuje šele v tožbi. Enako velja tudi za po mnenju tožene stranke majhno verjetnost, da bi bile verodostojne pogodbe napisane v angleščini in po gregorijanskem koledarju, kar tudi je lahko tožnik pojasnil šele v tožbi. Tožena stranka tudi ni vprašala tožnika, zakaj zasede, na katero naj bi naletel v mestu Kunduz, ni omenil že ob podaji prošnje, če je štela, da je to tako pomembna okoliščina znotraj vseh navedb tožnika, da bi jo tožnik moral omeniti že ob podaji prošnje, če bi bila verjetna. Tožnikovo pojasnilo glede izjav o eksploziji avtomobila bombe, ko se je tožnik odpeljal v ameriško podjetje Lackshor, tožena stranka ni sprejela z utemeljitvijo, da gre pri mednarodni zaščiti za „pravno dobroto“, in da mora zato prosilec po resnici navesti vse okoliščine. Kaj tožena stranka misli s pojmom „pravna dobrota“ ni jasno, kakor posledično tudi ni jasno, zakaj bi ta institut preprečeval prosilcu, da uspešno pojasni razlike oziroma neskladja v njegovih izjavah. Mednarodna zaščita - status begunca - ni „pravna dobrota,“ ampak gre za temeljno človekovo pravico iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni, da „država članica prosilcu prizna status begunca, če izpolnjuje minimalne standarde določene s pravo Unije“;⁵⁷ priznanje statusa begunca je „ugotovitveni akt“, kar pomeni, da „države v zvezi s tem nimajo diskrecijske pravice.“⁵⁸ Ker je kot dokaz v azilnem postopku lahko uporabljena tudi izjava stranke, ki je dejansko (na splošno) glavno dokazno sredstvo, ni razumne podlage za stališče tožene stranke, da ne more lastnoročno napisane izjave tožnika o poslovnem sodelovanju med podjetji ... in C. šteti kot verodostojen dokument, ki bi potrjeval tožnikovo sodelovanje v projektu, iz razloga, ker ne gre za „uradni dokument,“ kot to navaja tožena stranka. Nadalje ni jasno, zakaj tožena stranka ni tožnika soočila z informacijo o stanju v izvorni državi ter na tej podlagi ugotovljeno nekonsistentnostjo o lokaciji bombnega napada na Kamp B. Določilo 22. člena ZMZ-1 celo izrecno določa, da se prosilca pred izdajo odločbe seznani z informacijami o stanju v izvorni državi pisno ali ustno in da se prosilec o predloženih informacijah lahko izjavi. Tudi o tem ugotovljenem neskladju se je tožnik lahko izjasnil šele v tožbi. Enaka napaka je bila storjena glede informacije o tem, da je uporaba in nakup grozilnih pisem v Afganistanu možna in pogosta in tožena stranka se je oprla samo na to informacijo brez da bi dala tožniku možnost, da se o tem izreče bolj natančno.

166Ob vsem tem je pomembno, da je tožnik predložil (neobičajno) veliko listinskih dokumentov o usposabljanjih, izobraževanjih, izvajanju usposabljanj delu za različne vladne, nevladne organizacije ter podjetja v Afganistanu, kar sicer za utemeljitev njegove prošnje niti ne bi bilo potrebno; če bi želel zavajati pristojne organe z neverodostojnimi dokumenti, bi lahko zadoščalo že precej manj dokumentov in bistveno bolj osredotočenih samo na bistvene stvari. Tako je predložil tudi celo vrsto drugih dokumentov, katerim tožena stranka ni oporekala verodostojnosti pa se navezujejo na tožnikove trditve, ki so relevantne z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tako je na primer tožnik predložil listino, da je od 2006 do 2008 uspešno opravljal usposabljanja na področju informacijske tehnologije za U.; predložil je dva registracijska certifikata za podjetje ..., ki ga je izdalo Ministrstvo za trgovino in industrijo Afganistana, pri čemer je iz potrdila afganistanske investicijske agencije z dne 4. 11. 2013 (dokument št. 4/23) razvidno, da je tožnik odgovorna oseba tega podjetja, ki je to podjetje tudi registrirala na podlagi afganistanskih zakonov; v zvezi s tem podjetjem je tožnik predložil veliko poslovnih listin, ki kažejo na različne transakcije in pogodbena razmerja; predložil je potrdilo Ministrstva za ..., da je za ta organ med letoma 2006 in 2007 opravljal storitve informacijske tehnologije; predložil je potrdilo afganistanskega inštituta za informacijsko tehnologijo iz leta 2008, da je opravil štirimesečno usposabljanje po programu „Mose“ na področju informacijske tehnologije; na dokumentu, ki ga je tožena stranka označila s št. 4715 je z roko napisan prevod - Potrdilo Ministrstva za obrambo Afganistana, v katerem se zahvaljujejo tožniku za njegovo delo in sodelovanje v afganistanski vojski v enoti N. ... - ...; z naslednjo številko 4/16 je označen certifikat odličnosti, ki ga je podjetje Microsoft izdalo tožniku za pridobitev naziva „Microsoft Certified Professional“, ki ga je izdal izvršni direktor M.M.; potrdilo mednarodne nevladne organizacije ..., ki je sicer kot dobrodelna organizacija registrirana v Angliji, in ki izkazuje, da naj bi tožnik od oktobra 2008 do marca 2009 kot prostovoljec in pripravnik v oddelku za informacijsko tehnologijo in kadrovski menedžment uspešno odpravljal določene probleme informacijske tehnologije in da je opravljal več nalog s področja informacijske tehnologije. Vse te dokumente je tožnik pridobil iz Afganistana potem, ko je že prišel v Slovenijo, saj je potoval brez njih, ker se je bal talibanov. To je logično, saj če drži to, kar trdi, da je delal v Afganistanu za različne vladne službe, in če bi ga na poti zajeli talibani s temi dokumenti, bi to lahko ogrozilo njegovo življenje.

167Sodišče je že večkrat v okviru presoje zakonitosti tovrstnih odločb ugotovilo, da mora ocena verodostojnosti prosilca zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca oziroma njegovih navedb, trditev in dokazov.⁵⁹ To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti „vsa dejstva“, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Celovita dokazna ocena v zadevah mednarodne zaščite pa pomeni tudi, da je pri oceni (ne)verodostojnosti potrebno razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno). To pomeni, da kadar so okoliščine preganjanja ali tveganje za resno škodo primerljive z okoliščinami iz 3. člena MKVČP, je treba upoštevati, da iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da sodišče ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP⁶⁰.

168Na razlikovanje med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi v celoviti oceni (ne)verodostojnostije opozorilo že Ustavno sodišče pred 18 leti,⁶¹ ko je odločalo o prvi azilni zadevi, pri čemer je dodalo tudi, da „nekatera dejstva izpodbijani odločbi razlagata v škodo pritožnika, ne da bi bilo vsaj implicitno razvidno, zakaj druga - vsaj enako možna ali celo verjetnejša razlaga - ne pride v poštev.“⁶² To pa ni bila prva in edina odločitev Ustavnega sodišča RS o tem, kako je treba izvajati oceno (ne)verodostojnosti po zakonu o azilu oziroma mednarodni zaščiti, da je le-ta v skladu z Ustavnimi pravicami iz 22. in 18. člena Ustave. Ustavno sodišče je kasneje še večkrat izpeljalo interpretacijo zakona o mednarodni zaščiti z vidika ustavnih določb v tem smislu, da /.../ „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite“.⁶³

169Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka se v nadaljevanju sodišče izreka še o drugi pomembni okoliščini iz dokazne ocene tožene stranke, to je o zatrjevani ugrabitvi tožnika s strani talibanov. Tožena stranka zavrne možnost, da bi bil tožnik ugrabljen s strani talibanov, ker je pred tem ugotovila, da ni verjetno, da bi prosilec delal v vojaških oporiščih. Ker je tožena stranka na neustrezen način prišla do ugotovitve, da tožnik ni delal za afganistansko vlado, vojsko, tudi v povezavi z NATO in za mednarodno nevladno organizacijo, a je na podlagi te ocene zaključila tudi, da ni verjetno, da je bil ugrabljen s strani talibanov, bo tudi ta del ocene tožena stranka morala popraviti ob upoštevanju kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti.

170V zvezi s tem sodišče opozarja, da je tožnik povedal, da ne ve, zakaj so talibani izmed potnikov v avtobusu izbrali ravno njega, tožena stranka pa je njegov poskusni odgovor, da morda zaradi brade, štela za neverjetnega, ker tudi F.F., komandir talibanov, in še en drug taliban od štirih na sliki nista imela brade. Tožnik na osebnem razgovoru ni dejal, da so mu talibani rekli, da so njega izbrali, ker ni imel brade, kar bi bilo bolj neverjetno, glede na to, da dva talibana na sliki nimata brade. Tožena stranka izpušča pomembno navedbo tožnika, da je bil na avtobusu edini, ki je potoval sam, med tem ko so bili ostali z družinami, poleg tega je bil on med mlajšimi in jim je bil sumljiv, da je „nevernik“. Tudi nezaupanje v odgovor, da so mu talibani postavili šest vprašanj verske vsebine, za katere ni prepričan, da bi jih vsak vedel, češ da se nanašajo na „osnovne pojme islamske vere“, bi bil lahko odraz pretiranega ocenjevanja tretjega kriterija (ne)verodostojnost iz zgolj subjektivne perspektive, percepcije, pričakovanj uradne osebe, ne pa iz poznavanja okoliščin v Afganistanu. Prosilec je na razgovoru tudi dejal, da ne ve, če bi odgovore na ta vprašanja „poznal vsak“ in ni rekel, da je s tem mislil, na vsakega muslimanskega vernika. Poleg tega tožnik ni bil vprašan samo šest vprašanj, ampak je bil najprej vprašan, naj pove določen stavek v arabščini, potem je bil vprašana za „šest besed v osnovi islama“, nato je moral povedati pet načel islama; kot četrto nalogo je dobil, da je prebral poglavje korana, nato je bil vprašan „suro fatehe“ in nato je bil vprašan še za zadnjo „suro“ korana, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru. Pri tem ga je po njegovih navedbah eden vprašal v farsi jeziku, drugi v urdu jeziku, tretji v farsi in četrti v arabskem jeziku. Tožena stranka ga je ob koncu tega dela zaslišanja posebej vprašala, kako je vedel odgovore na vsa vprašanja, in je odvrnil, da se je v Pakistanu v šoli naučil koran in druge verske vsebine, v izpodbijanem aktu pa tožena stranka drugače šteje, da so se vprašanja nanašala na „osnovne pojme islamske vere“ in da zato ne more verjeti tožniku, da je šlo za zelo težka vprašanja in da ni prepričan, če bi jih znal vsak.

171Eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na presojo tretjega kriterija za oceno verodostojnosti, je tudi, kako podrobno prosilec opiše ključne dogodke v zvezi s preganjanjem: bolj kot je prosilec natančen v podrobnostih, bolj mu je načeloma mogoče verjeti, med tem ko je bolj skop opis ključnega dogodka lahko bolj sumljiv z vidika verodostojnosti. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je na straneh 7 in 8 očitno, da je tožnik izredno podrobno opisal celotno dogajanje od zaustavitve avtobusa do njegovega zajetja s strani talibanov, ugrabitve in izpustitve, vključno z nekaterimi imeni talibanov, opisi oblek, ravnanj posameznih ugrabiteljev, vlogo njegove matere itd. Tožena stranka tega dejavnika iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala. Tudi v nadaljevanju, v drugem odstavku na strani 14 izpodbijane odločbe, prevladuje zgolj kriterij o tem, da je tožnikova izpoved o ugrabitvi malo verjetna. Toženi stranki se ne zdi verjetno, da bi nekdo, ki je bil 19 dni v ujetništvu in bil večkrat zaslišan ter „zelo pretepen“, kjer naj bi ga hranili samo enkrat na dan s čebulo, kruhom in vodo, v trenutku, ko bi ga spustili, prosil še za fotografiranje, kar so mu talibani omogočili s svojim fotoaparatom, saj bi po mnenju tožene stranke žrtvi na tak način izročili dokaz o njihovem ravnanju, ki bi ga lahko uporabili kot dokaz proti talibanom. Vendar slika tožnika s talibani ni obremenjujoča za talibane, zato je ta pomislek tožene stranke nelogičen. Lahko pa bi takšna slika celo služila v propagandne namene, kar je dejal tožnik na osebnem razgovoru. Poleg tega tožena stranka pravi, da na sliki ni videti nobenih modric od pretepanja, nobenih sledi zavezanih rok, krvi na obleki. Vendar pa je tožnik v podrobnem opisu ugrabitve povedal, da je ob prijetju ob avtobusu dobil eno „zaušnico“, ko so ga prepeljali v prostore, kjer so ga zaslišali, je imel zvezane roke in oči prevezane, a ko je na vprašanja pravilno odgovoril v štirih jezikih (urdu, paštu, farsi in arabščini) niso bili več tako grobi z njim. Ko so ga od tam premestili v pripor za 19 dni, je povedal, da so ga večkrat premestili in da so mu samo za potrebe stranišča zvezali roke; čuvaji so ga različno tretirali: „od zaušnic do brc.“ Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da naj bi bilo vse to v zvezi s talibani povezano z ugotavljanjem oziroma preverjanjem njihovega suma, da je tožnik delal za Američane. Sumili so, da je prevajal, ob prijetju na avtobusu jim je bilo posebej sumljivo, da je imel tožnik v telefonu samo štiri številke.⁶⁴ Zadnji dan je k njemu prišel eden od talibanov in mu rekel, ali bo priznal, da je delal za Američane, ali pa ga bo ubil in pri tem mu je „postavil nož na vrat in ga spravil na tla.“ To je vse, kar je tožnik povedal o fizičnem nasilju tekom 19 dni in iz tega ne izhaja, da bi morale biti na fotografiji vidne modrice od pretepanja, kri na obleki, sledi zvezanih rok, kot je v dokazni oceni zaključila tožena stranka, in v tem kontekstu celo uporabila izraz „mučenje“, ki ga tožnik ni omenil. Tožnik je to lahko pojasnjeval šele v tožbi.

172Glede časa ugrabitve s strani talibanov je dobil možnost, da pojasni neskladje in je na osebnem razgovoru povedal, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012 in ne leta 2013, vendar pa je tožena stranka ob tem štela za pomembno nekonsistentnost tudi, da je enkrat dejal, da je za tuje podjetje delal do konca leta 2013, po posredovanju uradne osebe pa je dejal, da je za tuje podjetje delal do leta 2012. To okoliščino bo potrebno razjasniti v ponovljenem postopku.

173Ima pa ocena tožene stranke tudi nekatere druge elemente pretirane enostranskosti ali nezanesljivosti, ki vse temeljijo na uporabi tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti („(im)plausibility“), to je verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik. Tožena stranka ne verjame, da je tožnik po ugrabitvi dal odpoved in čez nekaj mesecev ustanovil lastno podjetje, saj potrdilo AISE izkazuje, da naj bi podjetje F. ustanovil 31. 3. 2012. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je v Afganistanu možno, da bi tožnik podjetje ustanovil 31. 3. 2012, potrdilo agencije AISE pa bi dobil kasneje.

174Tožena stranka se torej pri ocenjevanju verodostojnosti tožnikove izpovedbe ni držala določenih procesnih in materialno pravnih standardov glede ugotavljanja utemeljenega strahu pred preganjanjem in resno škodo, zato to dodatno opravičuje odpravi izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Ker se tožena stranka ni držala teh standardov bo morala te standarde z napotki glede konkretnih elementov prošnje upoštevati v ponovnem postopku ob tem, ko bo odpravila kršitve, ki jih je sodišče obravnavalo v predhodnih razdelkih te sodbe. Za vodenje ponovnega postopka je pomembno tudi, da je tožena stranka na zaprosilo za varnostno preveritev tožnika prejela odgovor, da pristojni organ ni ugotovil okoliščin, ki bi kazale na podajo varnostno relevantnih zadržkov.

175Upravno sodišče je že v pravnomočni sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 utemeljilo, da „lahko“ presoja izpodbijanega akta, ki temelji na oceni tožene stranke o (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, zadeva tudi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in/ali procesnih določb in standardov. To pa pomeni, da sodna ugotovitev napačne uporabe določil o oceni (ne)verodostojnosti nujno ne zahteva razpisa glavne obravnave v upravnem sporu v vsakem primeru; to je odvisno od narave konkretnih nepravilnosti, obsega in teže nepravilnosti pri uporabi koncepta (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih navedb v vsakem konkretnem primeru.⁶⁵ S tega vidika ni nobene razlike med ureditvijo po ZMZ, na katerem je temeljila sodba v zadevi I U 787/2012-4, in ureditvijo v ZMZ-1, pri čemer so za sodno varstvo v obravnavanem primeru relevantne določbe ZMZ (Uradni list RS, št. 11/11, 98/11 - odlUS, 83/12, 111/13 in 114/13 - odlUS). Tožnik je v tem primeru vložil prošnjo dne 16. 2. 2016, to je pred uveljavitvijo ZMZ-1. Zato se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena ZMZ. Ker v predmetni zadevi ni šlo samo za to, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovila, ali da je napravila napačen sklep o dejanskem stanju, je sodišče odločilo na seji senata in ne na glavni obravnavi (2. odstavek 75. člena ZUS-1).

¹ Po določilu 33. člena ZMZ-1 se v postopku po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.
² Člen 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; sodba Sodišča EU v zadevi, C-148/13, C-149/13, C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 50, 53-54, 68. Sodba Sodišča EU v zadevi A B C je z vidika dokaznega prava relevantna tudi v zvezi s Kvalifikacijsko direktivo 2011/95/EU, ker je določilo 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU enako, kot je bilo določilo prej veljavnega 4. člena Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES, ki ga je Sodišče EU obravnavalo v zadevi A B C.
³ Glej na primer določbe členov 4(1), 4(2) 4(5)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, člen 16 in 40(2) Procesne direktive 2013/32/EU, ali določilo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
⁴ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 6, 9 in I Up 262/2017, 17. 1. 2018, odst. 11-16 in I Up 22/2018, 21. 3. 2018, odst. 7.
⁵ Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (2. odstavek 6. člena ZMZ-1). Če oseba organu predloži obsežno listinsko dokumentacijo, jo lahko pristojni organ pozove, da v določenem roku označi dele za prevod, ki so po mnenju prosilca najbolj bistveni (3. odstavek 6. člena ZMZ-1). Če prosilec ne ravna v skladu s tem pozivom, pristojni organ ni dolžan upoštevati listin pri ugotavljanju dejanskega stanja.
⁶ Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-148/13, C-149/13, C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 72, prva alineja in prvi odstavek izreka sodne odločbe.
⁷ Ibid. odst. 57-59, 61.
⁸ Vrhovno sodišče je na primer odločilo, da če pooblaščenec za pripravo tožbe nima vseh potrebnih podatkov je lahko poseženo v prosilčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do učinkovitega pravnega sredstva in je zato treba določbo 6. člena ZMZ-1, ki ureja tolmačenje in prevajanje, skladno s pravili EU razlagati tako, da to določilo pomeni, da je treba prosilcu za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 226/2017, 22. 11. 2017, zlasti odstavek 15-16).
⁹ Ob tem je treba dodati, da je tožnik že v vlogi z dne 6. 7. 2016 opozoril toženo stranko, da tolmačenje izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dobro. Prijatelj mu je prevedel zapisnik o prošnji v angleški jezik, ki ga tekoče govori, in tako naj bi izvedel za napake v prevodu. Tolmač naj bi po mnenju prosilca »ozko povzemal njegove natančne odgovore in v nekaterih primerih je celo popolnoma spremenil njihovo vsebino s slabim oziroma napačnim prevodom«. Prosil je, da bi bil na osebnem razgovoru drug tolmač, kar se je tudi zgodilo. Tudi na osebnem razgovoru (zapisnik z dne 21. 9. 2016, str. 3) je tožnik spomnil, da je bilo v prošnji veliko napak pri prevajanju. Iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, da bi prevajanje predstavljalo problem za tožnika. Kdo je prevajal listinske dokaze, iz odgovora na tožbo ni razvidno.
¹⁰ Po določbi 4. odstavka 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
¹¹ V nadaljevanju pa Vrhovno sodišče pravi tudi, da niti v ZMZ niti v ZUP ni določb, ki bi dopuščale samo določena neposredna dokazna sredstva oziroma prepovedovale posredne dokaze (ibid. odst. 9).
¹² Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017, 17. 1. 2018, odst. 11.
¹³ Ibid, odst. 13, 15.
¹⁴ Tako se je glasilo predhodno vprašanje Višjega sodišča Irske, postavljeno Sodišču EU v zadevi M.M. (C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 56).
¹⁵ Ibid., prvi odstavek izreka sodne odločbe.
¹⁶ I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, odst. 15.
¹⁷ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 149/2016, 1. 3. 2017, odst. 15; enako stališče Vrhovno sodišče zavzame tudi v zadevi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016 (odst. 26), kjer tej razlagi doda tudi stališča iz odstavkov 63., 64., 66. in 73 sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. (ibid. odst. 30). V starejši zadevi, v kateri se sklicuje na svojo sodbo v zadevi I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009, Vrhovno sodišče pravi, da po ustaljeni praksi mora uradna oseba stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nekonsistentnosti in neskladja »v njenih izjavah in ravnanjih« (I Up 217/2016, 24. 8. 2016, odst. 10). Da ne gre samo za procesno garancijo v primeru nekonsistentnosti v izjavah, ampak tudi za soočenje z nekonsistentnostmi v zvezi z ravnanji prosilca, se Vrhovno sodišče izreče tudi v novejši zadevi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017 (odst. 6).
¹⁸ Te specifičnosti so lahko glede same narave dejstva, ki je sporno, glede tega, katera vrsta listinskega dokaza je predložena, kako velika je geografska, kulturna, socialna, politična oddaljenost in različnost okolja, iz katerega prihaja prosilec glede na okolje, v katerem odloča uradna oseba, in v katerem jeziku je potekalo tolmačenje v upravnem postopku.
¹⁹ V tej zadevi se je Vrhovno sodišče tudi strinjalo s stališčem Upravnega sodišča, da v konkretnem primeru ni zadoščalo, da so se prevodi odločb nahajali v spisu (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 7-9).
²⁰ C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 93.
²¹ Člen 6(3) Pogodbe EU; člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah.
²² C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 64.
²³ Ibid. odst. 66.
²⁴ Ibid. odst. 68; C-148/13, C-149/13, C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 55.
²⁵ Ibid. odst. 55; C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 69-70.
²⁶ C-148/13, C-149/13, C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 72, prva alineja prvega odstavka izreka te sodbe.
²⁷ C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 82. Uvodna izjava št. 39 Procesne direktive 2013/32/EU posebej izpostavlja, da mora biti vsaka odločitev končanja postopka povsem v skladu z obveznostmi iz Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter členom 41 Listine EU o temeljnih pravicah brez poseganja v učinkovitost in pravičnost postopkov.
²⁸ C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 85-86.
²⁹ Ibid. odst. 87.
³⁰ Ibid. odst. 88.
³¹ C-560/4, M., 9. 2. 2017, odst. 40.
³² Ibid. odst. 44.
³³ Ibid. odst. 45.
³⁴ C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 27.
³⁵ Ibid. odst. 37. Glej tudi: C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 47, C-348/16, Moussa Sacko, 26. 7. 2017, odst. 35 v zvezi z odst. 33-34.
³⁶ C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 55.
³⁷ Ibid. odst. 56.
³⁸ Ibid. odst. 41; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 51. Gre za načelo ekvivalentnosti v pravu EU.
³⁹ Po določbi 4. odstavka 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
⁴⁰ C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 70-82; C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 61-63.
⁴¹ Ibid. odst. 43; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 53.
⁴² Ibid. odst. 43; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 53; mutais mutandis C-348/16, Moussa Sacko, 26. 7. 2017, odst. 38.
⁴³ Uvodni izjavi št. 18 in 20. Procesne direktive 2013/32/EU; glej mutatis mutandis C-348/16, Moussa Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44-45.
⁴⁴ C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 71.
⁴⁵ Glej mutatis mutandis na primer: C-383/13 PPU, M.G., N.R., 10. 9. 2013, odst. 40.
⁴⁶ I Up 262/2017, 17. 1. 2018, odst. 13.
⁴⁷ J.K. and others v. Sweden, 23. 8. 2016, odst. 93.
⁴⁸ Ibid. odst. 96.
⁴⁹ Glej na primer poglavje z naslovom »Structural aporoach to credibility assessment« v priročniku za sodnike „Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System: A Judicial Analysis“, EASO, IARLJ-Europe, 2018 (v tisku); UNHCR, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, May 2013, str. 49-50.
⁵⁰ Na primer: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4, 29. 8. 2012, odst. 83.
⁵¹ Gre za dokumente, ki so v upravnih spisih označene s št. 4/10, 4/13, 4718 in 4/19; glej opombo 4 v izpodbijanem aktu na strani 11 odločbe.
⁵² To določilo pravi: „Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi.“
⁵³ Zapisnik osebnega razgovora z dne 21. 9. 2016, str. 5.
⁵⁴ Hathaway, James, 1991, The Law of Refugee Status, Butterworths, str. 81.
⁵⁵ Sodba Court of Appeal Združenega kraljestva v zadevi HK v. Secretay of State for the Home Department [2006] EWCA Civ 1037, mnenje sodnika Neubergerja, odst. 28-30.
⁵⁶ Člen 10(3)(a) Procesne direktive 2013/32/EU.
⁵⁷ C-373/13, H.T., 24. 6. 2015, odst. 63; C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, Abdulla, 2. 3. 2010, odst. 62.
⁵⁸ C-373/13, H.T., 24. 6. 2015, odst. 63.
⁵⁹ Ta standard pri ocenjevanju verodostojnosti upošteva tudi sodna praksa Združenega kraljestva. Glej na primer sodbo Upper Tribunal (Immigration and Asylum Chamber), KB & AH (credibility-structured approach) Pakistan [2017] UKUT 491 (IAC), odst. 35, 40; sodba Court of Appeal Združenega kraljestva v zadevi R (YH) v. Secretary of State for the Home Department [2010] EWCA Civ 116, 4 A11 ER, 448, odst. 24.
⁶⁰ Sodbe ESČP v zadevah N. v. Finland z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157; Hilal v. the United Kingdom, odst. 64; S.F. and Others v. Sweden, odst. 66. Več o tem glej: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/012-4 z dne 29. 8. 2012, odst. 95.Vrhovno sodišče združenega kraljestva v zvezi s tem na primer navaja, da „se vpliv laži na dokazno oceno razlikuje od primera do primera. Ocena verodostojnosti je sam en del dokazne ocene. Celo, če navedbe prosilca niso verodostojne, je še vedno mogoče v določenih okoliščinah (sicer neobičajno), da je prošnja za mednarodno zaščito lahko utemeljena“ (MA (Somalia) v. Secretary of State for the Home Department [2010] UKSC 49, mnenje sodnika Dysona, odst. 33.
⁶¹ Up-78/00, 29. 6. 2000, odst. 20.
⁶² Ibid. odst. 21.Glej tudi sodbo Court of Appeal Združenega kraljestva v zadevi R (YH) v. Secretary of State for the Home Department [2010] EWCA Civ 116, 4 A11 ER, 448, str. 24.
⁶³ Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 16 in Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, odst. 10.
⁶⁴ Po njegovih navedbah na osebnem razgovoru je pred potovanjem iz varnostnega razloga pri prijatelju Zabiullahu pustil svoj telefon in si priskrbel drug telefon.
⁶⁵ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, odst. 72, glej tudi odst. 71 in 73.