22. člen ZMZ-UPB2

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na nj

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na informacije o stanju v izvorni državi, in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah upravnega organa, da glede na razmere v izvorni državi nova mobilizacija v kratkem ni verjetna, morebitna kasnejša mobilizacija pa tožnika ne bo zajela zaradi zakonsko predpisane starostne meje. Zgolj tožnikove trditve o možnosti vpoklica pa ne zadoščajo za utemeljitev tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem. Ob ugotovitvi, da v tožnikovi domači regiji ni oboroženega spopada in da je glavno mesto te regije postalo celo zatočišče notranje razseljenih oseb (ki so v tem mestu dobrodošle), je neutemeljeno tožnikovo prepričanje, da bi morala toženka presojati, ali je možna njegova preselitev v kakšen drug kraj.

Tožnikove izjave očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato mu ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ug

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, ka

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU. Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človek

Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera).

Toženka je glede priznanja statusa begunca odločbo utemeljila s tem, da tožnika ocenjuje kot neverodostojnega, in, ker mu ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel težave, zavrnila tudi vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter o krvnem maščevanju v Afganistanu predložil tožnik, češ da nimajo nobene dokazne vrednosti. Takšno sklepanje je v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena in 9. alinejo 23. člena ZMZ. Tretji odstavek 22. člena ZMZ je sicer res določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, vendar je Ustavno sodišče to določilo razveljavilo. Čeprav so torej nekatere tožnikove izjave nekonsistentne, to toženke še ne odvezuje, da ne bi upoštevala informacij o izvorni državi. Toženka prav tako ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali tožniku grozi resna škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Razmere v provinci Baghlan bi glede na ugotovitev, da je tam aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov in da so v njej

Toženka je ugotovila neskladja v izjavah prve tožnice pri podaji prošenj za mednarodno zaščito in na zaslišanju glede rojstnih krajev njenih mladoletnih otrok, glede datuma njihove prošnje za azil v Franciji, glede časa njihove vrnitve iz Italije v Srbijo, glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji in glede poskusa posilstva prve tožnice. Sodišče se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da gre za nepomembna in zavajajoče ugotovljena neskladja. Pri tem izpostavlja, da ima zapisnik o sprejemu prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru dokazno veljavo javne listine. Tožniki s svojimi izjavami tako niso izpolnili svojega dela dokaznega bremena, ki je v azilnem postopku deljeno med obema stranki, tako da bi uspeli ovreči pravilnost dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi.

Glede na določbe 22. člena ZMZ mora v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite, odločujoči organ pridobiti, proučiti in ustrezno upoštevati informacije o izvorni državi, tudi če meni, da ni realno pričakovati, da bo do preganjanja zaradi okoliščin, ki jih prosilec navaja, tudi prišlo.

V tem primeru bi tožena stranka morala izjave tožnika o tem, da mu grozi krvno maščevanje glede na to, da se le to lahko razteza celo na več rodov, preverjati v povezavi z informacijami, ki jih je sam predložil. Do teh informacij bi se tožena stranka morala opredeliti, saj je dejstvo, da je tožnik uveljavljal strah pred krvnim maščevanjem, saj je njegova družina iz tega razloga celo zbežala iz Afganistana. Zato ni utemeljenega razloga, da tožena stranka ni upoštevala informacij tožnika, ki se nanašajo na krvno maščevanje.

Mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati, če za to niso izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Dokazno breme v postopku mednarodne zaščite je deljeno, vendar mora prosilec čim bolj obširno, natančno in po resnici navesti okoliščine, ki njegovo prošnjo utemeljujejo. Če jih ne, ni mogoče toženi stranki in sodišču očitati, da nista popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, še zlasti, ker je imel za to prosilec več možnosti in je bil na svoje pravice in obveznosti v postopku večkrat opozorjen.

Tožnik v tožbi ne izpostavlja nobene posebne osebne okoliščine, ki bi ga v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od splošne civilne populacije, ki je podvržena tveganjem varnostne situacije v Afganistanu. Tožena stranka je uporabila zadostno število različnih virov informacij o stanju v izvorni državi. Glede varne poti od Kabula do Jaghurija se je oprla na vir Republike Avstrije, oddelek za imigracijo in državljanstvo, ki mu svetovalec za begunce ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti ali relevantnosti, pa tudi sodišče nima podlage za njegovo zavrnitev ali priznavanje njegove manjše teže. Tožnik bi lahko bil upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ zaradi stanja splošnega nasilja v Afganistanu, če bi predložil nek(e) dokaz(e), da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.

Tožnik je v lastnoročno sestavljeni pisni izjavi o razlogih za mednarodno zaščito navedel, da je prišla v njegovo državo informacija, da je tožnik proti revoluciji in bi zaradi tega bil izdajalec ter bi ga lahko zaprli, če bi se tja vrnil. Te navedbe je povzela tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi ne da bi se do njih opredelila, (zlasti ne) v tem smislu, ali jih je mogoče šteti kot relevantne z vidika politične opredelitve oziroma pripisanega političnega prepričanja (in če ne, iz katerih razlogov). Tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala tožnikovih navedb o percepciji tožnika kot izdajalca s strani organov oblasti v njegovi izvorni državi, Republiki Kubi, kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place. V primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno

Tožnik prosi za priznanje mednarodne zaščite zaradi verskega prepričanja, narodnosti in protirežimskega delovanja v Iranu, pri čemer pa v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje vere, saj gre pri dogodku v šoli zgolj za enkratno dejanje in pri tem ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, v upravnem postopku pa tudi ni konkretno navedel, kakšne težave naj bi imel zaradi svoje narodnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik dajal nasprotujoče si izjave glede utemeljevanja prošnje na podlagi političnega delovanja, saj bi se navedbam o opisanih dogodkih lahko sledilo le, če bi bile njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, kar pa v konkretnem primeru niso.