154. člen ZUP

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da mora davčni organ na predlog stranke obvezno razpisati ustno obravnavo, da bo zadoščeno načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP), čeprav je bila stranka pred izdajo odločbe obveščena o vseh ugotovitvah organa in se je o njih tudi imela možnost izjaviti?

Tožeča stranka bi morala imeti možnost (biti vabljena), da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranka sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda obvezna. Sprememba okoljevarstvenega dovoljenja ne vpliva na obveznost izpolnjevanja zakonskih obveznosti tožeče stranke. Od začetka veljavnosti novele ZVO-1J torej zakon ureja obveznosti DROE, to je ravnanje z odpadki iz izdelkov PRO (20. člen ZVO-1). Z zakonsko ureditvijo mora biti skladno okoljevarstveno dovoljenje, kar je pristojni organ za tožečo stranko naredil z zamudo dne 11. 2. 2021 (tožeči stranki pa je bilo nato veljavno okoljevarstveno dovoljenje z ustreznimi spremembami vročeno šele 31. 1. 2022), kljub temu pa mora stranka ravnati najprej v skladu z zakonom, saj odločbe - okoljevarstveno dovoljenje (tudi če je napačno) ne more spremeniti/obiti zakonske ureditve. Družbam za ravnanje z odpad

Tožnici (stranski udeleženki v upravnem postopku) je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem ogledu, pri čemer je bila pozvana, da lahko v roku 5 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter predloži dokumentacijo, vendar pa o nameravanem ogledu inšpektor tožnice ni vnaprej seznanil in ji ni dal možnosti, da je na ogledu prisotna in da se na kraju samem seznani z ugotovitvami inšpektorja (inšpektor je, kot to izhaja iz zapisnika, po izvedbi dokazov, že na samem kraju zaključil, da je obveznost izpolnjena), da nanje ustno poda pripombe in da zaslišanim oziroma soočenim osebam, ki so bile zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Takšno ravnanje po presoji sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.

Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva. Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okolišč

Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in n

Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno. Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila prej veljavne Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tožeča stranka bi morala imeti možnost biti vabljena, da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranki sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda ob

Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala. V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovo

Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožečo stranko, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 30 ur osebne asistence manj in zakaj je uporabnik izgubil storitev namenjeno pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih. Upravna organa se nista opredelila do navedb tožeče stranke, da se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, zaradi česar je vložila vlogo na podlagi 22. a. člena ZOA, za povečanje števila ur osebne asistence. Prav tako nista obrazložila zakaj je upravni organ umik vloge zavrgel in nadaljeval postopek po uradni dolžnosti.

Dokazni postopek mora potekati na način, da v kolikor ni mogoče natančno ugotoviti dejanskega stanja zgolj z zaslišanjem stranke, je treba izvesti še druge dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, kar bo omogočilo organu sprejeti konkretizirano odločitev ter pred sprejeto odločitvijo vse navedeno predočiti tožnici kot stranki postopka, da se o ugotovitvah organa lahko izjavi še pred izdajo odločbe. Po ustrezno izvedenem postopku pa mora organ v nadaljevanju odločanja konkretizirano obrazložiti svojo odločitev, z namenom, da se lahko inšpekcijski zavezanec seznani z razlogi organa in da lahko v posledici, v kolikor se z odločitvijo ne strinja, vloži ustrezno pravno sredstvo.

Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazo

Ne glede na omejitve v zvezi z istočasno prisotnostjo več oseb v prostoru določene velikosti, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije Covid-19 (kar je nesporno), le-te ne bi smele onemogočiti stranki/am, da prisostvuje/jo ustni obravnavi, torej kot v tem primeru tožniku. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil na ustni obravnavi prisoten njegov pooblaščenec, saj ima stranka pravico, da lahko poleg pooblaščenca na obravnavi ali izven nje tudi sama da izjave. Iz izreka odločbe ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kot tudi ne točna lokacija stebrov in dostopne poti na zemljišču, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Opis vsebine služnosti, kot izhaja iz izreka odločbe, je preskop oziroma premalo natančno definiran, zlasti v delu, ki se nanaša na prepovedi oziroma omejitve, ki jih mora oziroma bi jih moral po služnostni pogodbi trpeti služnostni zavezanec - tožnik.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Izvedba glavne obravnave je obvezna, kadar je treba zaslišati izvedenca, v primeru ko izvedenec opravi izvid in mnenje izven ustne obravnave, ga nato poda še ustno na ustni obravnavi, kjer mu stranke lahko postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede opravljenega strokovnega dela z njegove strani, kar velja tudi za vsebinsko dopolnitev izvedenskega izvida in mnenja.

Tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče po pravilih upravnega postopka, ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino ugotovitev inšpektorja oziroma inšpekcijskega zapisnika na kraju samem, na katerem ni bila prisotna ne stranka, ki jo inšpektor šteje kot inšpekcijskega zavezanca, kakor tudi ne lastnik zemljišča, na katerem bi naj bili izvedeni posegi. Pri obravnavi zadev, v katerih ni jasno, kdo je dejansko opravil poseg na zemljišču, tudi ni dovolj, da očitek, kaj bi naj inšpekcijski zavezanec storil, izhaja zgolj iz inšpekcijskega zapisnika, saj je izpodbijani akt, katerega zakonitost preverja sodišče, le izpodbijana odločba.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da morajo biti osebe, ki so v postopku kot priče podale pisne izjave, zaslišane tudi na ustni obravnavi?

V konkretnem primeru gre za razrešitev skrbnikov za poseben primer in za imenovanje drugega skrbnika za poseben primer za upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem po pokojnem upravičencu do zaključka zapuščinskega postopka, kjer je naloga skrbnika varovati in gospodarno ravnati s tem premoženjem. V tem postopku se presoja zgolj ali oseba izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za skrbnika, določene v 241. členu DZ ob upoštevanju tretjega odstavka 67. člena ZDen in so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo po skrajšanem ugotovitvenem postopku iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ mora uradna oseba razpisati glavno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Postopki postavitve skrbnika so namenjeni izključno varovanju pravic in koristi oseb oz. premoženja, v zvezi s katerim je imenovan skrbnik za posebni primer. Ker gre v konkretnem primeru za varovanje denacionaliziranega premoženja do zaključka zapuščinskega postopka, v teh postopkih ni strank z nasprotnimi interesi v smislu 154.

Kakor hitro je na povabilo organa priglasil udeležbo v postopku kot stranski udeleženec A. A., je bil organ v situaciji iz prvega odstavka 154. člena ZUP in bi moral razpisati ustno obravnavo, vendar ne, kot je ravnal, ko je razpisal ustno obravnavo zaradi seznanitve A. A. z zadevo in vabil slednjega kot stranskega udeleženca, tožniku pa poslal vabilo le v vednost. Organ bi moral razpisati ustno obravnavo iz razloga po prvem odstavku 163. člena ZUP (najprej zaradi vprašanja udeležbe stranskega udeleženca, glede česar bi morala biti tožniku dana možnost izjave, vendar zgolj to, kajti odločitev o udeležbi je na strani organa; v nadaljevanju pa zaradi ugotovitve dejstev, relevantnih za odločitev, ali gre za nevaren objekt, za katerega je treba izreči inšpekcijski ukrep po 85. členu GZ, in kateri) in vabiti tožnika kot stranko ter A. A. kot stranskega udeleženca ter na ustni obravnavi ravnati v razmerju do obeh enako (tretji odstavek 43. člena ZUP), predvsem pa obema dati možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, in vsakemu, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).