21. člen ZMZ-UPB2

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na nj

Ker zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe glede članstva v stranki UDP in preganjanja zaradi političnega prepričanja ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je ugotovila le splošna neverodostojnost pritožnika, ampak je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neskladnost konkretnih izjav, ki jih ni ustrezno pojasnil. Kljub časovni oddaljenosti je utemeljeno pričakovati, da bo prosilec o bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo, izpovedal bistveno enako (npr. glede aktivnosti v stranki UDP, obdobja aretacij, časa zapustitve izvorne države). Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel pritožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Nesposobnosti za zaslišanje ni zatrjeval do konca glavne obravnave, zato tega ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, njegovo slabo zdravstveno stanje pa ni bilo ugotovljeno niti na zadn

Ocena (ne)verodostojnosti pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza, ali pa tudi, če predloži določen(e) dokaz(e) in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Zatrjevana dejanja preganjanja je treba ocenjevati v časovni perspektivi in za naprej. Za priznanje statusa begunca je bistveno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v prihodnosti, ob vrnitvi v izvorno državo. Ne glede na to, da ni izpolnjena nobena izmed pravnih podlag grozeče resne škode ob morebitni vrnitvi na Kosovo, sodišče - upoštevajoč načelo varovanja otrokovih koristi - dodaja, da je v obravnavanem primeru bistveno, da se imajo tožniki kam vrniti na Kosovu. Če ima zavrnitev statusa subsidiarne zaščite za posledico zmanjšanje ravni uresničevanja določenih pravic do te mere, da gre za nečloveško ravnanje, je to lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite samo pod pogojem, da je to zmanjšanje

Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.

Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja. Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena d

Tožnik tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na več mestih sklicuje na razhajanja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi, ter neskladja utemeljuje na podlagi primerjave z izjavami v postopku pred madžarskimi organi, pri tem pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožnik z izdelanimi slovenskimi prevodi navedenih sodnih odločb madžarskih organov ni bil seznanjen niti mu ni bila dana možnost izjave, da bi glede ugotovljenih neskladjih podal morebitna pojasnila, saj so bile pooblaščencem tožnika dne 26. 2. 2016 z dopisom v seznanitev in mnenje poslane zgolj informacije, ki jih je tožena stranka pridobila sama na spletu, ne pa tudi izdelani slovenski prevodi madžarskih sodnih odločb. Pri tem ni pomembno, ali je navedene sodne odločbe v madžarskem jeziku toženi stranki predložil sam tožnik, saj je za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito slednjega potrebno obvestiti o bistvenih ugotov

Tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imeli zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih ni mogoče šteti za nebistvene, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov.

S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.

Eden od poglavitnih razlogov, zaradi katerega je tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je ta, da se tožnik ne more sklicevati na to, da je bil preganjan zaradi podpore prepovedani stranki FIS. V odločbi pa ni razvidno, kje je tožena stranka informacije o izvorni državi pridobila, niti se te informacije ne nahajajo v upravnem spisu. Tožena stranka s temi informacijami tudi ni seznanila tožnika in mu ni dala možnosti, da se o njih izjasni, čeprav je svojo zavrnitev prošnje utemeljila tudi na njih. V kolikor je neverodostojnost tožnika edini razlog, zaradi katerega tožena stranka zavrne prošnjo, potem je pomembno tudi vprašanje, ali je prosilec zaradi morebitnih psihičnih težav sposoben realno presojati dogodke, ki so se mu dogajali. V takih primerih je potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom ne glede na to, ali je prosilec tak dokaz predlagal, saj mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

O dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ je mogoče govoriti neodvisno od okoliščine, ali je prosilec nasilje prijavil policiji. Tudi če ga ni, bo zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga pred njim lahko zaščiti že izvorna država in zato ni potrebe, da to stori druga. Postavitev izvedenca, ki bi potrdil tožnikove navedbe o posilstvu, ni potrebna, saj ne iz razlogov izpodbijane sodbe niti odločbe ne izhaja, da sodišče ali upravni organ tožniku o tem dejanju (vključno s tem, da je bil izbran za žrtev napada prav zaradi spolne usmerjenosti) nista verjela.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev. Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku. Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz

Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje. Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno. Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe. Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP. V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, t

Tožničin oče je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 4. 2015, v kateri se je v celoti skliceval na svojo izjavo v postopku mednarodne zaščite in v prošnji za svojo hči (tožnico v tem upravnem sporu) ni omenjal, da se boji, da bi se njegovi hčerki kaj zgodilo v izvorni državi, bodisi, da bi bila preganjana, bodisi, da bi ji grozila resna škoda v povezavi z njegovim preganjanjem. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZMZ je primarna obveznost na prosilcu, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Vsaj subjektivna komponenta strahu se mora izkazati v izpovedbah prosilca.