198. člen ZUP

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Ni dvoma, da bi bil s tem, ko je kot tolmač v postopku sodelovala oseba, ki je zaposlena v organu, ki je vodil prekrškovni postopek, lahko okrnjen videz nepristranskosti, vendar takšna praksa prekrškovnega organa ne predstavlja kršitve, da bi že zaradi tega procesno dejanje prekrškovnega organa predstavljalo nedovoljen dokaz. Utemeljeno zagovornik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je nekritično in neobrazloženo sledilo očitku v izreku odločbe o prekršku, da je bila na tovornem vozilu vgrajena manipulacijska naprava, ki bi se lahko uporabljala za izvajanje posegov, kot so ponarejanje, zatajitev ali uničenje podatkov. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, takšna naprava v postopku prekrškovnega organa ni bila najdena, sodišče prve stopnje pa se niti ni ukvarjalo z vprašanjem, ali v tahograf znamke S. priklopljen električni vodnik, kateri ni njegov sestavni del, že sam predstavlja manipulacijsko napravo, ki bi se lahko uporabljala za izvajanje posegov, kot so ponarejanje, zatajitev ali uničenje podatkov. Ni dvoma, da je C.M. v postopku prekrškovnega organa izjavo podal kot zastopnik pravne osebe (v smislu določbe 2. odstavka 92. člena ZP-1), glede na t

V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Revident, ki ima status kmeta, med postopkom ni dokazal, da je šlo v vseh primerih prodaje lesa za les, ki je izviral iz gozdov, katerih lastnik je, in da torej pri sredstvih, ki jih je prejel, ne gre za dohodke, od katerih se davek (razen preko katastrskega dohodka) ne plača in jih kot takšnih ni mogoče upoštevati (kot vira sredstev) pri izračunu davčne osnove. Ugovor, da je bilo revidentu s tem, ko v postopku ni bil imenovan neodvisni izvedenec, onemogočeno dokazovanje, po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Količina dejansko posekanega lesa se namreč ni ugotavljala le z odločbami ZGS (ki res kažejo le na to, koliko lesa je revident posekal v skladu z dovoljenjem in ne tega, koliko ga je dejansko posekal), ampak je bil dokazni postopek v večji meri dopolnjen z mnenji strokovnjakov, ki jih je predložil revident, ogledi ZGS, odgovori na poizvedbe, poizvedbami pri kupcih in z drugimi dokazi.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Po 147. členu zakona o podjetjih je potrebna odločba, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obratovanje tudi v primerih, ko gre v poslovnem prostoru za opravljanje enake dejavnosti po drugem gospodarskem subjektu, kot jo je opravljal prejšnji imetnik teh poslovnih prostorov in je le-ta imel ustrezno odločbo po navedenem členu, ker je po tej zakonski določbi odločba vezana na podjetje kot pravno osebo, saj je lahko le tako varovana pravna varnost tretjih kot tudi pravna varnost samih podjetij.