20. člen ZMZ-UPB2

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, izpolnjuje pa pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, izrecno navedel, da ima težave z bratrancema, ki sta psihično bolna, ga napadata in maltretirata na njihovem skupnem dvorišču in ga obmetavata s kamenjem. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri zatrjevanem nasilju v sorodstvu ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja ter 26. člena ZMZ.

Iz pritožnikovih izjav izhaja, da okoliščin za priznanje statusa begunca pritožnik v obravnavani zadevi ne uveljavlja, pač pa je uveljavljal samo subsidiarno obliko zaščite iz tretjega odstavka 2. člena v zvezi z 28. členom ZMZ. Izpolnjenost pogojev za priznanje te oblike zaščite je tožena stranka ugotavljala v pospešenem postopku, ki ga ZMZ (členi 52 do 55) za to obliko mednarodne zaščite ne izključuje.

Ker pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v izvorno državo, mora taka zavrnitev prošnje vsebovati tudi presojo obstoja pogojev za subsidiarno zaščito (da vrnitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju).

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.

Če prosilec za azil ne zatrjuje dejanj, ki bi imela lastnosti preganjanja, ni potrebe za presojo skladnosti njegove prošnje z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovo zadevo.

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da je celotna tožnikova zgodba malo verjetna, saj so si tožnikove izjave o navedenih bistvenih dejstvih njegove zgodbe do take mere nasprotujoče in nekonsistentne, da jim ni mogoče verjeti. Zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno in upravičeno presodila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje (4. alineja 55. člena ZMZ), prav tako pa tudi za oceno, da na podlagi takih tožnikovih izjav oziroma njegove celotne zgodbe ni mogoče ugotoviti tožnikove splošne verodostojnosti kot predpogoja za izvedbo rednega oziroma nadaljnjega postopka. Zato je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ker ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost, po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ ni bilo treba ugotavljati in upoštevati informacij o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.