166. člen ZUP

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi na podlagi 46. člena ZDavP ni možno izpodbijati odločb (plačilnega naloga), ki se izvršujejo, temveč je te mogoče izpodbijati (vključno s pravilnostjo njihove vročitve) le v postopku izdaje take odločbe oziroma konkretno plačilnega naloga.

Polno dokazno vrednost ima le izvirnik listin, ne glede na to, če ZUP/86 dopušča, da stranka predloži namesto izvirnika listino v navadnem prepisu.

Davčni organ v primeru, ko izvršuje izvršljiv akt, ki ga je izdal drug organ, ni dolžan preverjati, ali je izvršilni naslov, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, izdano od organa, ki je izvršilni naslov izdal, res izvršljiv. Potrdilo o izvršljivosti odločbe je potrdilo po 171. členu ZUP/86, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Če stranka temu nasprotuje, lahko izpodbija to potrdilo pri organu, ki ga je izdal, v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni organ.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Napotek tožene stranke prvostopnemu organu, da mora v postopku denacionalizacije po 11. čl. ZDen sam izvesti postopek dedovanja, ni pravilen, saj mora le-ta ugotoviti le upravičence po tem členu.

Verodostojen dokaz po ZUP je lahko samo izvirnik ali overjena listina, fotokopija listine je sicer lahko dokaz, vendar mora upravni organ pri njegovi presoji upoštevati pravila postopka.

Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.