144. člen ZUP

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski o

Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral b

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral b

Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v s

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Zmotna je razlaga 24. člena ZBPP toženke na način, da je očitno, da tožnica zlorablja brezplačno pravno pomoč zato, ker je tožnica v obdobju, ko se je zavedala, da potrebuje pomoč odvetnika, živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard in zato, ker je sredstva za plačilo odvetnika po oceni toženke, tožnica imela, in pritožbe zoper sklep ni vložila.

Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo. Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.

Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.

Načelo kontradiktornosti je eno temeljnih načel upravnega postopka in je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku in ga kot takega zagotavlja Ustava RS v 22. členu. Strankam jamči, da se v postopku lahko opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, ter da branijo svoje pravice in interese. Stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in vložitev zahteve za sodno varstvo pri prekrškovnem organu še ne sodita v okvir postopka pred sodiščem oziroma ne predstavljata oblike sodnega varstva, za katero se skladno z določbo 7. člena ZBPP lahko dodeli brezplačna pravna pomoč. Pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ izvede skrajšani ugotovitveni postopek in takoj odloči o zadevi. Obravnavana izpodbijana odločitev toženke temelji le na podatkih iz prošnje za BPP, ki jo je vložil tožnik, ter na uporabi materialnega prava, zato načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru, ko toženka odločbe ni oprla na dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, ni bilo kršeno.

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik tega v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine konkretizirano ni uveljavljal. Četudi bi sodišče štelo, da je takšen ugovor smiselno podal z navedbami, da davek plačuje v Nemčiji, pa za izkaz navedenega ni predložil ustreznih dokazil, ki jih predvideva 273. člen ZDavP-2.

Upravna organa dejanskega stanja v zadevi nista ugotovila na podlagi dejstev ali dokazov, ki bi jih predložila tožnica, ali pa na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so upravnima organoma znana, prav tako stanja stvari nista ugotovila na podlagi uradnih podatkov, s katerimi bi razpolagala. Ravno nasprotno - upravna organa sta tekom upravnega postopka aktivno pridobivala različne informacije in dokumentacijo, ki se nanaša na delovanje tožnice in njena pogodbena razmerja, odločitev v zadevi pa sta sprejela na podlagi analize posameznih delov te dokumentacije, ki je po njunem stališču pokazala, da tožnica opravlja javno službo. Takšno ravnanje upravnih organov po presoji sodišča bistveno presega okvire, v katerih je v skladu s 144. členom ZUP dopustno izvesti skrajšani ugotovitveni postopek.

Organ za BPP je na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 21. 2. 2024 naslovil poizvedbo, kdaj je odvetniška družba priglasila pooblastilo za zastopanje nasprotne stranke in ali jo je od tega dne ta odvetniška družba ves čas zastopala. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 12. 3. 2024 odgovorilo, da je nasprotna stranka priložila pooblastilo dne 27. 7. 2023 in da jo je ta odvetniška družba zastopala ves čas. Iz spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka z navedenim odgovorom seznanila tožnico, čeprav je prav na podlagi tega odgovora nato njeno prošnjo zavrnila, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP in na podlagi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Presoja tožene stranke tako lahko vsebuje oceno verjetnosti uspeha s pravnim sredstvom, v zvezi s katerim prosilec prosi za BPP, vendar je ta presoja omejena s pravnim standardom očitne nerazumnosti.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.