165. člen ZUP

Agencija mora v postopkih spoštovati tudi temeljna načela ZUP ter zagotavljati spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin. Po presoji sodišča bi Agencija predlagani dokaz za zaslišanje priče morala obravnavati in ga izvesti ali pa zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi pa ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena. Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. zaslišanje prič), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato pred tem tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajali iz listinske dokumentacije ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer zaslišanje priče in tudi tožnika, bi morala toženka opraviti ustno obravnavo in izvesti predlagane dokaze.

Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in n

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Upravni organ je dokazne predloge tožnice zavrnil, ker njihova izvedba ne bi vplivala na že ugotovljeno dejstvo ugriza psa. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi relevantno dejstvo izkazali s potrebno gotovostjo, da jih tudi drugi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka. Toženka v zvezi z zahtevo za izločitev inšpektorja, ki jo je tožnica vložila med postopkom, ni odločila po ZUP tako, da bi izdala sklep o (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev. Ne glede na podano zahtevo za izločitev je imenovana inšpektorica izdala izpodbijano odločbo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na potek postopka.

Pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice.

Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.

Sodišča sodi, da tožnica utemeljeno ugovarja, da bi ji toženka morala v postopku omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave, ter, da je s tem, ko je v izpodbijanem aktu (vnaprej - brez zaslišanja strank in predlaganih prič) navedla, kakšna naj bi bila vsebina njihove izpovedbe, ne da bi imele stranke in priče sploh možnost karkoli izpovedati, storila kršitev določb postopka z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, na primer, da je dejstvo, ki ga želi z izvedbo tega dokaza dokazati stranka, že dokazano. Namreč, tudi v upravnem postopku mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena.

Stališče tožnice, da je trajanje magistrskega študija splošno znano in je posledično zahtevani podatek o trajanju študijskega programa v potrdilu vsebovan že s potrditvijo vpisa magistrskega študija, je neskladna z zahtevo Javnega razpisa. Zato je bila njena vloga z izpodbijanim sklepom zavržena skladno drugim odstavkom 67. člena ZUP in z Javnim razpisom. Po drugem odstavku 67. člena ZUP se namreč šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Navedena določba je omiljena s petim odstavkom 68 člena ZUP, po katerem se šteje, da je vloga (vezana na rok) pravočasna, če je sicer pravočasno vložena, a nepopolna ali nerazumljiva, vložnik pa pomanjkljivosti odpravi v roku, ki ga je določila uradna oseba. Dopolnjevanje vloge po poteku roka za odpravo pomanjkljivosti, ob upoštevanju navedenega ne more vplivati na odločitev.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Analizi upoštevnega trga ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti ali napak, ki bi lahko povzročile oziroma pomenile nezakonitost izpodbijane odločbe, ob upoštevanju še, da predstavlja analiza v bistveni vsebini strokovno delo, ki ga je pristojna izdelati toženka. V ZEKom-1 so za vsako izmed predpisanih obveznosti določeni posebni pogoji v tem smislu, da zakon opredeljuje njeno vsebino, določa, katere okoliščine mora toženka upoštevati pri presoji in naložitvi obveznosti, obenem pa zakon pri določanju obveznosti na splošno pušča toženki določeno polje diskrecije (na kar tudi izrecno kaže uporaba izrazov "zlasti" in "lahko" v zakonskih določbah), s čimer se omogoča prilagoditev obveznosti ugotovitvam v konkretnem primeru. S tem je toženki med drugim omogočeno, da pri naložitvi obveznosti upošteva načelo sorazmernosti. Ne glede na civilnopravno naravo pogodbenih kazni, če se pogodbeno kazen razume v kontekstu instituta civilnega prava po določilih OZ, sodišče sodi, da njihova naložitev v smislu obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo po ZEKom-1 ni materialnopravno napačna, saj jih je treba v obravnavani zadevi razumeti kot del obveznosti po ZEKom-1, ki v okviru pos

Ker se odločbi, zdani na podlagi 40. člena ZEN, izvršita z vpisom urejene meje v zemljiški kataster (po prvem odstavku 41. člena ZEN se na podlagi dokončne odločbe geodetske uprave o evidentiranju urejene meje meja v zemljiškem katastru vpiše kot urejena), tožnik pa uveljavlja, da je ničnostni razlog po tej točki podan, ker je pooblaščeni geodet napačno postavil mejnik, razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP že zato ni podan, saj sporno dejanje (ki naj bi privedlo do ničnosti odločb) ni bilo storjeno v okviru izvršitve odločb (tj. evidentiranje podatkov iz odločb v zemljiškem katastru), temveč pri označitvi meje v naravi. Odločba iz 40. člena ZEN torej ni izdana kot posledica ali v zvezi z označitvijo meje v naravi, zaradi česar ni mogoče na organ nasloviti očitka, da presojanih odločb, glede na (po mnenju tožnika očitno) napačno postavitev mejnika, ni bilo mogoče izdati. Iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) (npr. pritisk, izsiljevanje, ipd), zaradi katere je upravni organ oziroma uradna oseba izdal/a upravno odločbo. Ta razl

Tožena stranka zmotno meni, da je dolžnosti, da prosilca seznani z določeno okoliščino, razrešena zato, ker gre za splošno znano dejstvo. To, da je neko dejstvo splošno znano, namreč pomeni le, da ga ni treba posebej dokazovati (drugi odstavek 165. člena ZUP). Pravica do izjave pa je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih.

Dokazi, ki se zberejo v postopku, morajo biti ocenjeni vsak za sebe in zatem skupaj, nakar na podlagi tako ocenjenih dokazov uradna oseba ugotovi dejansko stanje ter nazadnje, ob upoštevanju in pojasnitvi materialnih določb predpisov, sprejme odločitev (10. člen ZUP). Uradna oseba se torej lahko odloči, da posameznega dokaza ne bo izvajala, vendar pa mora tako svojo odločitev v odločbi ustrezno utemeljiti, prvenstveno pa mora utemeljiti, zakaj je svojo odločitev sprejela na podlagi le določenih dokazov in zakaj drugim dokazom, ki so bili v postopku izvedeni, ni sledila.

Uradna oseba, ki vodi postopek, ni dolžna izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, pač pa le tiste, ki so ključni za odločitev. Če uradna oseba oceni, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, mora svojo odločitev o tem ustrezno utemeljiti v odločbi. Razloga za spremenjeno stališče in tudi različno odločitev glede na presojo sodišča, v zadevi tožnika, ki se je vodila pod opr. št. III U 241/2012, prvostopenjski organ ni pojasnil. Prav tako tudi drugostopenjski organ ni utemeljil svojega drugačnega stališča od stališča, ki ga je sprejel prvostopenjski organ glede parc. št. 1491/0 in 1468/5. Na podlagi tako nasprotujočih si obrazložitev ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, na kateri dejanski podlagi je tožena stranka sprejela odločitev, da se katastrske meje prej navedenih parcel dotikajo oziroma sekajo katastrsko mejo parc. št. 2306/3, oziroma da je ne sekajo. V kolikor je ne sekajo, bi moralo biti v obrazložitvah obeh odločb skladno pojasnjeno, na kakšni podlagi je bilo to ugotovljeno, v kolikor pa do tega sekanja pride, bi morala tožena stranka pojasniti, ali je meja med temi parcelami urejena, oziroma identificirati postopek, v katerem se ureja.

V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Vendar je v obravnavani zadevi upravni organ zahtevi za obnovo postopka v obsegu, da se ga udeležuje kot stranka udeleženka tudi tožnica, ugodil še preden so bila mnenja strokovnjakov izdelana in predložena upravnemu organu. To pomeni, da so tožničine navedbe o potrebnosti teh mnenj, da bi izpolnila pogoj iz 265. člena ZUP, neutemeljene.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi začetek teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezalo na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, zato je neutemeljen ugovor tožnikov, da bi morala tožena stranka upoštevati dan vročitve odločbe oziroma dan, ko sta bila tožnika podrobneje seznanjena z njeno vsebino.

Dejstvo, da je davčni organ izplačilo obravnaval kot plačo za čas od 1. 5. 2004 do 29. 5. 2006 na pravno podlago obdavčitve ne more vplivati. Gre za davčno obveznost, ki se odmerja na podlagi zakona, veljavnega v času izplačila. Da je bil v obravnavanem primeru prejemek izplačan v letu 2004, pa med strankama ni sporno. Neizvedba predlaganega dokaza sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Sklicevanje na kontradiktornost postopka pa v upravnem postopku, kot je obravnavani in ki se ga kot stranka udeležuje le zavezanec za davek, ni utemeljeno.