194. člen ZUP

Po presoji sodišča so tožniki zaključkom izvedenke nasprotovali z zadostno konkretnimi pravno relevantnimi navedbami, zato bi upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi izvedenka ustno predstavila in obrazložila zaključke svojega izvedenskega mnenja, stranke postopka in uradna oseba pa bi ji imele možnosti zastaviti vprašanja in zahtevati pojasnila, pri čemer bi se izvedenka lahko obrazloženo opredelila do razlik v drugih listinskih dokazilih.

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Predmet upravnega spora je odločitev upravnega organa, da se postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema obeh mld. otrok in njune oddaje v rejništvo, začet na tožničino pobudo, ustavi. Organ je v postopku pred izdajo sklepa v celoti upošteval zakonske zahteve, pri čemer je svojo odločitev oprl na mnenje strokovne komisije prvostopenjskega upravnega organa, izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku.

V konkretnem primeru postopek ni bil voden ne kot nujni niti ne kot skrajšani ugotovitveni postopek. Ker je upravni organ v predmetni zadevi odločal v (rednem) posebnem ugotovitvenem postopku, bi moral dati tožnikoma možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Prvostopenjski organ bi moral v obravnavani zadevi razpisati tudi ustno obravnavo, saj prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da je ustno obravnavo potrebno razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da je inšpekcijski organ odmik armiranobetonskega zidu od parcelne meje cestne parcele ugotavljal na podlagi meritve, ki jo je v funkciji izvedenca izvedlo javno podjetje. Pri meritvi pa tožnika nista bila prisotna, sta pa v upravni spis vložila Elaborat, vendar tožena stranka tega dokaza ni obravnavala na način kot ga določa 10. člen ZUP.

Glede na to, da tožnik nasprotuje predlogu komisije in da je mnenje komisije v nasprotju s tistim, kar je tožnik izrazil v svoji zahtevi, zahteval pa je le to, da se otroku nudi dodatna pomoč, bi moral pristojni organ v tem primeru opraviti ustno obravnavo. Res je sicer, da je v tovrstnih postopkih potrebno upoštevati največjo korist otroka, vendar pa oče otroka, ki ima tudi status stranke v postopku meni, da je največja korist otroka v tem, da nadaljuje šolanje v dosedanji osnovni šoli z dodatno strokovno pomočjo, medtem ko je organ, ki je odločal o zadevi, menil, da je največja korist otroka, ki je prav tako stranka v postopku, da se usmeri v program z nižjim izobrazbenim standardom. Torej obstaja konfliktno razmerje glede tega, kaj naj bi bila največja korist otroka. S tega razloga bi bilo potrebno ob smiselni uporabi 154. člena ZUP odločiti šele po ustni obravnavi. V konkretnem primeru je šlo za izvedbo dokaza z izvedenci, saj imajo mnenja obeh komisij naravo izvedenskih mnenj. Sodišče meni, da je opustitev ustne obravnave taka kršitev, da bi lahko privedla do drugačne odločitve. Starša bi namreč lahko na ustni obravnavi, glede na to, da se z mnenjem ne strinjata, pos

V upravnem postopku uradna oseba ni sama postavila izvedenca, ampak je uporabila izvedensko mnenje iz sodnega postopka, zato ima to mnenje sicer značaj listinskega dokaza, ker pa ni sledila strokovnemu mnenju, bi morala v postopku tudi sama opraviti dokaz z izvedencem, kar pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za potrebe upravnega postopka sam postaviti bodisi istega ali pa katerega drugega izvedenca, upoštevajoč tudi pravila 190. člena ZUP in dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri dokazu z izvedencem ustna obravnava obvezna, kar izhaja tudi iz 194. člena ZUP.

ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Gradbeno dovoljenje ni odločitev o pravici (oziroma obveznosti) izraženi v denarju. Revizija zoper sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi, ni dovoljena, zato v sporu o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja tudi s sklicevanjem na zavrnjeni stroškovni del tožbenega zahtevka pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka ni izpolnjen. Na splošni in načelni ravni zastavljena vprašanja (katere ugovore lahko uveljavlja stranski udeleženec, ali mora izvedenec, ki opravi ogled, omogočiti strankam udeležbo na ogledu, kdaj se šteje, da je dejansko stanje sporno in mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo) zahtevajo le splošne in načelne odgovore. Ti pa jasno izhajajo že iz določb 43. člena, 189. člena, 194. člena, 199. člena, 200. člena in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 59. člena ZUS-1 in v pravni teoriji in praksi ne sprožajo dvomov ali dilem. Zato taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Mnenje Komisije za cepljenje ima naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22.c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena ZUP pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo, pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča namreč samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni.

Tožniku kljub temu, da je izrazil željo, da svoja stališča pojasni na seji senata, ta možnost ni bila omogočena, ne glede na to, da je odgovoril na dopis, s katerim so mu bili poslani izvidi in mnenja.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22. c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena ZUP pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo, pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni.

Komisija za cepljenje je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Tožnika utemeljeno ugovarjata, da se je upravni organ oprl na neobrazloženo strokovno mnenje komisije za cepljenje in posledično tudi njegova obrazložitev ni zadostna in je pomanjkljiva v smislu 214. člena ZUP. V mnenju je sicer navedeno, da se je komisija usmerila na razloge za opustitev cepljenja, vendar so podani le zaključki na splošnem nivoju. Tako strokovno mnenje, ki je v upravnopravnem smislu pomanjkljivo, ne more biti zadostna podlaga za izdajo odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Po že ustaljeni upravno sodni praksi ima mnenje strokovne komisije naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Komisija za cepljenje se v svojem strokovnem mnenju ni opredelila do vseh tožničinih navedb v zvezi z zdravstvenim stanjem otroka, ki ima zdravstvene težave, zaradi katerih je tožnica tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Tako strokovno mnenje pa je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje pa je tudi potrebno starše otroka še pred izdajo upravne odločbe seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo. V skladu z določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izvršujeta roditeljsko pravico ter sta zakonita zastopnika oba starša otroka sporazumno, torej oče in mati mladoletnega otroka. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil s predmetnim upravnim postopkom seznanjen tudi oče mladoletnega otroka ter da mu bi bila kot roditelju in s tem zakonitemu zastopniku otroka dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.

Upravni organ bi moral, ker je odločil v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, v obrazložitvi odločbe natančneje pojasniti, zakaj se z izvedencem ne strinja, stranki pa bi tudi moral dati možnost, da se z ugotovitvami pred izdajo odločbe seznani in da poda nanje tudi morebitne pripombe.

Ker je organ za brezplačno pravno pomoč izpodbijani odločbi izdal, ne da bi tožniku vročil izvedensko mnenje o vrednosti stanovanja, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Starši otroka morajo biti pred izdajo odločbe, s katero se odloči o predlogu za opustitev cepljenja seznanjeni s strokovnim mnenjem komisije, ki je po svoji naravi izvedensko mnenje.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.